Neko nasanjano dvorišče

Sončen dan, krasen dan, nebeško beli dan – prekleto srečno izrisan. Kakšen občutek, ko padem vanj in z njim vate, v ta svet, ki tako rad diham ga, poljubljam, ljubim. A čeprav rad, živeti kdaj v njem ne znam, niti ne zmorem. Strah me je, skrbi me, slepota nema ovija me – stran sem odposlan. Semkaj v ta kraj, ki pravzprav ni kraj, bolj zatočišče, neko nasanjano dvorišče. Na njem v glasni tišini sem obstal, obstal zazrt v čisto cesto, ki mamljivo vabi v utripajoče mesto – atlantidino razsvetljenje sveto. Vidiš podobo, njen obris v daljavi, slišiš njene mite in legende bližnje? Od zore do mraka živiš za to, za njih In vse kar v tebi to mesto riše. Ta neumorna upanja, te vizionarske obljube, To nebeško čast in genetsko veličino- Vse to in še… tam. Prav tam. No, torej počasi že mudi se, čas priganja- obstaja pot, ki tjakaj vodi? Oja, to je ta čista cesta. Ta čista cesta, ki tako jasno in razločno pome kliče in kot kaže celo brez preprek in ovir je, je mar lahko še lažje? Zato še bolj nejasno mi je, le kaj še vedno tu obotavljam se … dragi, daj pusti že vse te besede gremo torej, pot pod noge! Končno odločen v namenu, končno odločen napraviti prvi fizični korak, ko končno mišice so volne in ogrete, ko vse tako je končno, zopet ozrem se predse in tam pred mano ni, ne ni več čiste ceste. Le nejasna tema in črnina, mnoge izkopanine in krtuhasto gradbišče, zemlja zrita vsepovrek je nametana, fak, kako zdaj naj pridem tja na to sveto stičišče? Slika skoči, trenutek preskoči, z neba belina pada, in ta ista pokrajina, ki še utrip nazaj bila tako igrivo je poletna zdaj v počasno zimo je odeta, a to nikakor ni žalost obupana, ne, to so sanje razodetja.

Okus pretvarjanja

So prijatelji, ki ti predstavijo nove prijatelje.

(Zdaj) Izguba je lahko jebena reč.

Kot prvo ni nobenih navodil, resničnih vodil, ničesar zares kar bi ti povedalo kako se z njo v ednini, dvojini, množini ali pa kar neskončnini srečati. Po svoje se mi torej zdi kar logično, da je človek vsaj malo izgubljen.

Kot drugo je redkokatera izguba zares primerljiva s katerokoli drugo. Okej, saj so neke skupne točke, če gremo brati psihološko literaturo, ampak ti lahko kvečjemu dajejo formativno formo kako se v specifični situacijo poglobiti. 

Kot tretje, komu je res do tega, da bi se v njo poglabljal. Tu ne mislim intelektualnega poglabljanja, ampak tistega skrajno osebnega, čustvenega, intimnega. Brez zanikanja.  Živeti ali ne živeti… z masko?

(Stop.)

Happy home, okej. Ej fak sori, ful se oproščam če vsaj malo skačem, ampak izražati se v tovrstnih okoliščinah ni vedno ali vselej najlažja zadeva. Niti več nujno v smeri preprosto, ki se s časom nepotrebno, a nujno, zapletlo je v lastnem delovanju. Tako na trenutke vse postaja vse težje in težje in tu se povežem na vrhnje polnilo. S težavami in bremeni, ki te lahko ujamejo v izgubah brez navodil, kdaj kar izgubiš unikatnost vsakega trenutka doživetega v intimnosti. No, mene to včasih moti. 

A zato so tu prijatelji, ki v človeški neskončnini odpirajo predore in sodelujejo v izgubljanja teh zvrtinčeno grotesknih mask. Ene so kdaj pa kdaj že potrebne, a vse ostale pa se učimo pošiljat v drek. 

hygge*

to nikakor ni definacija.

prostor spoznanja: dnevna meditacija (aplikacija calm)

prostor razširitve: https://www.countryliving.com/life/a41187/what-is-hygge-things-to-know-about-the-danish-lifestyle-trend/

za zagon: 

Eksperiment: Udobje, zauživanje, objem nežne topline, lahkotna sproščenost. Vsaj kanček intimnosti, bližine z življenjskimi preprostostmi.

Recimo: nebeško gujsanje (protoprevod ang. besede hanging) ob kaminu; prebiranje knjige ob valovanju sveč; kino ali predstava v parku ob jezeru na en udoben poletni dan.

Torej to naj bi bil, vsaj zame, ritual skozi katerega vstopimo v življenjsko pravljico.

Preden zavihamo in odvihamo nos… zakaj pa ne? 

Še povezani koncepti: gemütlichkeit, gezelligheid, coziness (?), čil (??)

Zaključek:

Imeti možnost na zadnji dan februarja, ko sonce prijetno in rahlo nenaravno pomladno greje, izstopiti na balkon, se usesti na dve blazini in meditirati pod neoskrunjenim nebom ter ob tem srečati “hygge” je izlet ne samo v življenjsko pravljico, ampak tudi v park življenjske kulture. Je pač doživetje, 

Hygge