Okus pretvarjanja

So prijatelji, ki ti predstavijo nove prijatelje.

(Zdaj) Izguba je lahko jebena reč.

Kot prvo ni nobenih navodil, resničnih vodil, ničesar zares kar bi ti povedalo kako se z njo v ednini, dvojini, množini ali pa kar neskončnini srečati. Po svoje se mi torej zdi kar logično, da je človek vsaj malo izgubljen.

Kot drugo je redkokatera izguba zares primerljiva s katerokoli drugo. Okej, saj so neke skupne točke, če gremo brati psihološko literaturo, ampak ti lahko kvečjemu dajejo formativno formo kako se v specifični situacijo poglobiti. 

Kot tretje, komu je res do tega, da bi se v njo poglabljal. Tu ne mislim intelektualnega poglabljanja, ampak tistega skrajno osebnega, čustvenega, intimnega. Brez zanikanja.  Živeti ali ne živeti… z masko?

(Stop.)

Happy home, okej. Ej fak sori, ful se oproščam če vsaj malo skačem, ampak izražati se v tovrstnih okoliščinah ni vedno ali vselej najlažja zadeva. Niti več nujno v smeri preprosto, ki se s časom nepotrebno, a nujno, zapletlo je v lastnem delovanju. Tako na trenutke vse postaja vse težje in težje in tu se povežem na vrhnje polnilo. S težavami in bremeni, ki te lahko ujamejo v izgubah brez navodil, kdaj kar izgubiš unikatnost vsakega trenutka doživetega v intimnosti. No, mene to včasih moti. 

A zato so tu prijatelji, ki v človeški neskončnini odpirajo predore in sodelujejo v izgubljanja teh zvrtinčeno grotesknih mask. Ene so kdaj pa kdaj že potrebne, a vse ostale pa se učimo pošiljat v drek. 

hygge*

to nikakor ni definacija.

prostor spoznanja: dnevna meditacija (aplikacija calm)

prostor razširitve: https://www.countryliving.com/life/a41187/what-is-hygge-things-to-know-about-the-danish-lifestyle-trend/

za zagon: 

Eksperiment: Udobje, zauživanje, objem nežne topline, lahkotna sproščenost. Vsaj kanček intimnosti, bližine z življenjskimi preprostostmi.

Recimo: nebeško gujsanje (protoprevod ang. besede hanging) ob kaminu; prebiranje knjige ob valovanju sveč; kino ali predstava v parku ob jezeru na en udoben poletni dan.

Torej to naj bi bil, vsaj zame, ritual skozi katerega vstopimo v življenjsko pravljico.

Preden zavihamo in odvihamo nos… zakaj pa ne? 

Še povezani koncepti: gemütlichkeit, gezelligheid, coziness (?), čil (??)

Zaključek:

Imeti možnost na zadnji dan februarja, ko sonce prijetno in rahlo nenaravno pomladno greje, izstopiti na balkon, se usesti na dve blazini in meditirati pod neoskrunjenim nebom ter ob tem srečati “hygge” je izlet ne samo v življenjsko pravljico, ampak tudi v park življenjske kulture. Je pač doživetje, 

Hygge 

Pristanek ob 1:11 (zjutraj)

Nekaj čez polnoč, ravno prišofiral dam. Ustavi vožnjo.

Mogel bi it spat, no, pametno bi bilo. A kaj mi pomaga pamet, ko soočen sem z nezavednim?

Stojim zunaj na balkonu zazrt v nočno nebo razsuto v utelešeni lepoti upanja. Diham skozi filter, da vsaj za ta hip slišim mir in doživim zbranost. Končno lahko s pogledom od zunaj opazujem življenje, saj ne da bi bilo kaj lažje vse skupaj, samo preprosto

Vsaj malo bolj preprosto pa je, čeprav boli kot zver. Kdaj res boli kot zver. 

Izgubiti ni lahko, še manj, če je izguba vezana na bitje. Pa sem se lahko tako ali drugače množico let pripravljal na to, še vedno je tu luknja, vrzel v vesolju, ki stežka izpušča. Žalost res = astronavt.

Žalost res je astronavt, jaz pa dih, ki poganja njeno vesoljsko odisejo. Kam potuje? Kje (vse) bo pristal? Bo dosegel svoje? 

Ko bi le vedel in ko jo opazujem sicer gojim upanja, a kaj lahko človek postori iz balkona? 

Lahko skočim čez rob, lahko še sebe izstrelim v neskončnost, lahko še naprej opazujem življenje… Lahko, lahko, lahko, a iskreno na tej točki, karkoli dosti bolj težko. 

Verjetno čutiva, da se deloma mučim, da mi srce pospešeno utripa, glava rahlo razbija, budnost počasi ugaša, zato – izziv: daj, podari si kar rabiš brez da bi za to kogarkoli trpinčil.

Ni, bi bilo, nič bi moral. Vem, da sva mislila in želela še veliko. Toliko ambicij, načrtov, dogovorov – nerojenih, a vseeno tu; v bistvu povsod kamorkoli se ozrem. 

V nebu h kateremu se vselej zvesto vrača,, tvojemu in mojemu ugasnjenemu ogorku, balkonu iz katerega življenja gledam, iskanju izgubljenega (upanja) ob treh zjutraj, ko nobena pesem več ne poje. 

V bistvu res povsod kamorkoli se ozrem, le v notranjosti stanovanja ne. 

Vrzel. 


Počitek v miru nezavednega.