»Z opustitvijo vseh »samo-zdravljenj« za 30 dni, se bomo naučili izkusiti novo vrsto vznesenosti: zadovoljstva, bolečine, bivanja, obstoja… kot je, za to kar je.«

V mesecu novembru sem položil prvi kamenček na dolgi poti 30 izzivov do razsvetljenja. V izzivu Zadet od bivanja sem se spopadal z vzdrževanjem od umetnih po-živil.

Čeprav sem predvideval, da ne bom deležen skrajno mejnih doživetji, sem se kot kaže uštel. Morda nisem bil zmožen doumeti posledic, ki jih bo odrekanje prineslo na preostalih področjih življenja. Lahko pa je vse skupaj bilo tudi eno (ne)srečno naključje, če v te verjamete.

Zadovoljstvo

Približno prvo tretjino izziva je zaznamovala občutna razbremenitev in temu asociirano zadovoljstvo. Počutil sem se  na nek način opolnomočenega in vznesenega, predvsem zaradi zmanjšanih občutkov krivde ob odlaganju z začetkom izziva in podleganju neželjenim navadam ali bolje rečeno prekomernostim. Za moj okus sem mnogo predolgo odlašal z izzivom in čakal na tisti popoln trenutek, ko ne bo motečih ali oteževalnih  dejavnikov – a realno gledano, bi potem lahko odlašal v nedogled in verjetno še danes čakal na ta začetek. Trenutek, ko se poklopijo vse okoliščine in ustvarijo idealno (nekje v morju prepričanj breztežavno) priložnost, je lahko kar pravi mali čudež, ti pa se po definiciji ne dogajajo tako pogosto. Zato včasih res raje samo skočim in zaplavam, četudi nisem optimalno pripravljen. Pri čemer kdaj zares lahkotno splavam, kdaj drugič pa sem na meji čustvenega utapljanja.

Bolečina

Temu obdobju razbremenitve je sledilo prav to – docela nepričakovano trčenje in lahko bi rekel zajazitev. Enostavno sem si naložil preveč dogajanja, da bi ga lahko sproti v celoti procesiral. Še enkrat več sem ponovil meni ljubo napako, ko v tistih blaženih trenutkih miru in zadete vznesenosti, lahko celo maničnosti, besno rezerviram in načrtujem prihodnost. Seveda si takrat, s tisto svojo docela preambiciozno in preoptimistično držo, pogosto ustvarim preveč, kar v končni fazi nato postane breme in obveznost, čeprav mišljeno kot duše hranilo. Zame, ki imam rad čas zase, za mirno bivanje, refleksijo, poglobitev v srž eksistence in njenega smisla je to seveda škodljivo, saj se ustvarja boleče breme nedovršenih načel pod katerim vse težje diham. Tako iz dneva v dan hodim, čakajoč trenutek, ko bom ujel svojo (e)senco. Življenje perfekcionista, ki si tako težko zrahlja prijem, ki ga ob tem pretiravanju tako zelo duši. Vsaj dokler mi ne naredi klik in se zavem, kako ironično nesmiselno je to pretiravanje. Samoizpraševanje? Da. Prevzemanje odgovornosti? Da in da. Kritično presojanje in stremljenje k duhovni rasti? Da, da in da. A z občutljivim komentarjem: vse do določene mere.

Ob tem sem se v tem času tudi precej ukvarjal z Grozljivim gostom (beri in glej), kar je v meni zgolj spodbudilo začaranost v krogotok bolečine in nepopolnosti ob nedoseganju, nedoživljanju lastnih standardov. Kaj lahko je to del te žalostne umetnosti prijatelja Matica Munca nazorno ponazorjene s tem stavkom: »Srž eksistence iščejo veliko bolj trdo in mukotrpno – skozi izpraševanje samega sebe. Sem pod grškim vplivom, zato seveda zgodba o dveh poteh Herakleja pride presneto prav: lagodna ali težavna pot? Najtežje izbire prinašajo tudi odločitve s težo.« Te odločitve zares prinašajo težo in občutek, da se bom pod njo zgrudil in skril v njene sence, včasih ni daleč.

Bivanje

A mnenja sem, da ni problem v teh občutkih, ki pač sodijo poleg v ta način bivanja. Vsako čustvo, doživetje služi določenemu namenu, v to sem trdno prepričan. Mnogokrat je problem v odzivu na določena čustva in doživetja, ki so označena kot negativna ter s tem nezaželjena. Človek, predvsem prebivalec priviligiranega dela sveta, naj jih ne bi doživljal. Še več, kdo bo rekel, da nima pravice do njih, ko se primerja s finančno oropanim tretjim svetom. A mogoče sem ravno jaz, ki doživljam, a naj ne bi izražal težav prvega sveta, tisti, ki je oropan česa drugega.

Jaz, ki naj bi deloval hitro, učinkovito in po neoliberalističnih načelih produktivnega ekonomskega vedenja. Torej s čim manj dobiti čimveč in to v najkrajšemmožnem času. Pri čemer čim več ni mišljeno kvalitativno, ampak skrajno kvantitaivno. Ne kaj bom odnesel od izzivov, ampak koliko jih bom lahko v najkrajšem možnem času opravil. Čas za počitek in bivanje s svojimi čustvi je še vedno metanje denarja skozi okno. Mislim, da je ravno to bil in je pomemben problem, ki se mi je še enkrat več predstavil v tem izzivu. Čutim vedno večji in večji pritisk ter breme, ker ni časa. Ni časa, da bi si namenil pozornost, ljubezen, skrb in sprejmenanje. Ni časa, da bi se vzel čas.

Zato pa je instant bolje, bližnjice bolj glamurozne, ker privarčujejo čas, to nadvse pomembno dobrino. Zato tudi raje lažje kot pa težje, ker je vedno manj časa za naravni trening, telovadbo, okrevanje in obnavljanje. Daj mi raje par tabletk za mišično rast in dvig razpoloženja, pa par tabletka proti mačku in bolezni meseca, da mi bo kar se da udobno in se ne bom potreboval ukvarjati z neprijetnimi posledicami, učinki in zahtevami.

Obstoj

Kot je navedeno v priročniku 30-ih izzivov do razsvetljenja: “Namesto bežanja od življenja ob občutkih nelagodja, se lahko naučimo vztrajati in preprosto biti z našimi občutki, dihom in sprejeti življenje kot je.”  In kot je bilo na koncu rečeno: “to torej ne bo zgolj izziv odrekanja, ampak tudi pritrjevanja svojim občutkom, brez zanašanja na pregrešne razvade, ki nas omamljajo v časih trpljenja.”

V tem mesecu sem se odrekal nečemu, da sem lahko pritrdil drugemu, četudi to ni bilo zgolj in izključno zadovoljstvo, ampak tudi bolečina, tudi trpljenje. A če verjamemo Viktorju Franklu, da »trpljenje nekako neha biti trpljenje v tistem trenutku, ko dobi nek smisel«, potem lahko tudi trpljenje in bolečino pretvorimo v drugačno, kdo bi lahko rekel sprevrženo, zagotovo pa bolj odprto obliko zadovoljstva. A ta transformacija, lahko tudi transcendacija, terja čas in dokler jaz je ujet v ta občutek konstantenga odtekanja časa, v geslo »čas je denar«, bo trpljenje pač ostalo nesmiselno, ker ne ustreza logiki kratkoročnosti zavite v produktivnost in učinkovitost.

Največji izziv je torej bil in bo nehiteti, ne pritiskati na naslednji dan, naslednj izziv, naslednjo-stvar-ki-pride. Zato je ta telovadba volje in odrekanja tako zelo pomembna,saj s tem lažje ustvarjam in manevriram v prostoru, ki tako rad išče bližnjice in favorizira poceni, hitro in z lahkoto pridobljeno. Mogoče se z nadaljnim delom in opravljanjem življenjskih izzivom vendarle naučim obsta(ja)ti. Prenehati konstantno spreminjati položaj, podlegati iluziji imperativa konstantnega premikanja in doseči osnovo za življenje navzoče v stvarnosti. Ne takoj in zdaj, ampak tukaj in kdaj. Za ta prostor v meni in tisti nedoločen čas, ko se jaz in stvarnost povežeta v tisto mistično doživetje nedovršene neskončnosti, ki ustvarja možnost, da učenja sprejemanja – to kar je, tako kot je… obstoj, bivanje, bolečina, zadovoljstvo: vznesenost vrste novih izkustev nauči za nedoločeno število dni “samo-zdravljenj” vseh opustiti.

Save

Save

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja