Med mesecem marcem in aprilom sem opravljam trideset dnevni izziv vsakodnevnega dvajsetminutnega meditiranja. Odločil sem se za ne-vodeno meditacijo in tako se vsak dan namestim ter prepustim samemu sebi, pri čemer je  dihanje sidro moje pozornosti.

Ob času pisanja tega prispevka sem že krepko zakorakal v drugo polovico izziva in vzdrževanje dnevne meditacije mi ni povzročalo težav. Z veseljem sem si vzel čas in se za dvajset minut ustalil na enem mestu. Sem pa imel zadnje dni večje težave z zaključnimi minutami.

Vsakič znova me je preplavilo nelagodno in neprijetno počutje. Želel sem se premakniti, želel vstati in enostavno nekam iti. Enostavno nisem zmogel biti v miru s sabo, ampak nasprotno bil boje s svojo nemirnostjo. En večer je bilo še posebej intenzivno in počutil sem se kot, da v večnosti nemira prehodi pekel.

Zdelo se mi je, da sem se ujel v neurje navzkrižja, kar je bistvu bilo zgolj izražanje počutja zadnjih dni. Počutil sem se ujetega: v tej sobi, v tem domu, s to družino, v tem pisanju, v teh denarnih skrbeh, v tem lovljenju. Počutil sem se ujetega v samega sebe, ker sem zanemarjal sebe. Trudil sem se biti nekaj, kar nisem. Želel sem ugajati, želel nekaj dokazati.

Želel sem si biti domač na mestih, kjer se v teh trenutkih nisem znal počutiti domače. Trudil sem se najti ljubezen na mestih, kjer v tistem trenutku nisem mogel najti. Kot izhod ali odmik sem tako razmišljal o časih, ko bo vse to mimo.

Pretiraval sem v želji in trudu, narediti nekaj drugačno kot je, čutiti drugače kot čutim. Namesto sprejemanja, sem zanikal sedanjost in bežal drugam, v preteklost in prihodnost. Namesto, da bi se prepustil sem le še bolj zategoval in naposled v teh trenutkih postal zategnjen ter na nek način gluh.

To je le še en pokazatelj kako nepredvidljiva in valovita je lahko včasih pot življenja. En dan ti gre vse po  toku, malo kasneje se že lahko boriš s sabo in svojo ujetostjo. Rast in od-rast sta pač valujoč, pretočen proces, kjer ne more iti vedno vse v eno smer. Kar je lahko naporno, saj veš, da bo milini in jasnini sledil vihar, a lahko tudi razbremenjujoče, ko veš, da bo nemirnem neurju sledila preprosta mirnost.

Vsaj tako bo dokler bom vztrajal v tem bipolarnem svetu umevanja navzkrižji in nasprotju. V tem trudu in napenjanju, namesto da bi preprosto bil in negoval to, kar sem. Negoval to, kar je. To preprosto, to ljubezen. Posluh do sebe in do toka. Ljubezen do sebe in do življenjeskega.

No, tudi takrat bodo miline in neurja, a občutek imam, da bo vzgib, ustvarjati več iz nečesa kot je, umirjen. Namesto podpihovanih bipolarnih faz manije in depresije bom morda odprl svoje roke ter objel karkoli že bo.


Pričujoči prispevek je služil kot uvod za Trenutek za dečka, ki je gostoval na strani e-Psihologija.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja