»Obstaja več kot zgolj ena vrsta zapora. Imam občutek, da ti nosiš svojega s sabo.« 

Chirrut Îmwe, Rogue One

 S tem prispevkom nadaljujem trend zadnjih dni kontempliranja, reflektiranja in meditiranja preteklega. Točneje se tokrat usmerjam v mesečni izziv Zen Kobilica v katerem sem 30 dni, od 15. marca do 13. aprila, vsak dan namenil vsaj 20 minut meditaciji in kot dodatek  prebiral knjigo Mesta, ki te strašijo.

V tem času se je jasno dogajalo in zgodilo marsikaj, kar je bilo neposredno ali posredno prepleteno z opravljenim izzivomº, a ko se podam k retrospekciji se mi zdi, da nekaj izrazito prevladuje. Doživljanje in raziskovanje zapora.

Zapor je ta občutek ujetosti, v mojem primeru med številnimi svetovi, različnimi realnostmi. Ujetost med zaprtostjo in odprtostjo. En trenutek tu, drug trenutek tam. Zdaj v višavah manične ekstaze, kmalu zatem v breznu tegob. Zdaj tu v Vancouvru, en trenutek že na poti z vlakom, naslednjega v Mehiki, hip zatem že povsod po Evropi, dva hipa kasneje s prijateljem po Aziji. Kot da bi bil povsod po malem, a nikjer zares. Švigal od pike do pike, kdaj s svetlobno, kdaj s polžjo hitrostjo. Trenutki razsvetljenja, ko sem uspel preprosto biti TU BIT, so se menjavali s trenutki zapletenega frčanja in vrvenja.

Razlogov je kot vedno več in nekaterih se zavedam, drugih ne, a ravno zato je meditacija tako dragocena, ker ti razpre luč pozornosti in tako osvetliš marsikaj, kar bi sicer ostalo v temi. Je pa lahko to okrepljeno zavedanje kdaj zelo naporno, saj ni lahko vedeti in doživljati točke, katere bi včasih raje pustil ležati v mraku.

Zavedanje, da mi je v določenih trenutkih neprijetno, da čutim tesnobo, strah, jezo, bes –  težko ljubeče in v neki točki nezaželene senčne strani sebe – lahko povzroči DODATNO obremenitev, lahko bi rekel METAobremenitev. Obremenitev zaradi obremenitve. To je ta past uma, ta zapor. Ta povratna zanka v pekel, kot bi rekel Manson.

Najprej si želim, da bi bil drugje, da bi lahko v miru pisal, v miru sledil notranjim klicem, nato pa se zavem te želje. Skušam jo objeti in sprejeti, a kritizirajoči del mene prevladuje. Zakaj si želiš biti nekje, kjer nisi? Saj veš, da si s tem samo še otežuješ vse? Pojavi se želja, da ne bi imel te želje. Teža odsotnosti trenutka, se podkrepi s težo, ki si te teže ne želi. Moral bi biti tu. Moral bi se sprostiti. Moral bi uživati… MORAL, MORAL, MORAL! Nove zahteve, nova bremena se nalagajo druga na drugo.

Ni mi več samo težko pri srcu, sedaj mi je še težko pri srcu, ker nekdo pravi, da ni prav, da mi je težko pri srcu. Vrtim se in vrtim vse globlje in globlje v kleti zavrtinčenega labirinta. Ujet v zapor.

Lovim te ideale, te ideje, misli, prepričanja, predstave – o tem kaj je dobro in kaj slabo, kaj koristno in kaj škodljivo, kaj popolno in kaj prazno. Kam bi MORAL. Kaj NAJ bi. Samega sebe spustim v zapor in se vanj zaprem.

Tako sem torej zapornik samega sebe, ker nisem zmogel biti v tistem trenutku navzkrižja prijateljski s sabo. Se pogovoriti kot bi se znal s komurkoli drugim, samo s sabo ne. Si prisluhniti in nameniti ljubezen ter si reči: »Aljaž, lahko ti je težko in s tem ni nič narobe. Karkoli bo, jaz bom tu zate.« Sliši se tako enostavno, a včasih skoraj nemogoča naloga.

Tu ponovno nastopi plat z meditacijo okrepljenega zavedanja, ki pomaga v tem zaporu prepoznati okno priložnosti. Okno, ki je vselej bilo tam le preveč ujet sem bil. Preveč ujet, da bi se zavedal, da sem hkrati zapornik in paznik. Jaz sem tisti, ki je zapor zgradil in se vanj zaprl. Tisti, ki v njem poglablja zaprtost in hkrati pazi, da iz nje ne pobegnem.

A če sem jaz tisti, ki se je zaprl, tisti, ki je to zgradil, potem se lahko menda tudi tisti, ki se izpusti in si vrata odpre?

Tako dobim novo priložnost, da razvijem drugačen odnos do sebe. Takega, kjer se z ljubeznivim posluhom in prijateljskim odzivom  lahko objet vrnem iz zapora v sedanjost in v njej počastim trenutek in sebe v njem.

Seveda to ni dokončno. Zavedam se, da bom prej ali slej zopet pristal v zaporu in s tem ni nič narobe. Važno je, da se z zavedanjem prej ali slej vrnem. Mogoče ne v prvo, mogoče ne v drugo, a enkrat zagotovo.

 

DODATEK – Odprti um:

Trenutno bivam na svobodi TU biti z odprtim umom in čutim hvaležnost, da sem sprejel in nato tudi opravil ta mesečni izziv. A meditacija  kot ste videli ni zadnji korak, še zdaleč ne. Je v veliko pomoč, a ni vse.

Zadnjič sem bral o treh stebrih odprtega uma:

  • filozofiji
  • praksi
  • integraciji

Filozofija so nauki starodavnih modrecev, ki se proučevali življenje; praksa je meditacija; integracija je čuječe bivanje. BIVANJE!

Da meditacija pusti znaten učinek, da izluščimo najboljše iz tehnik, je ključno torej vzdrževanje prisotnosti vseh treh komponent: kako pristopati, kako vaditi, kako integrirati. Noben od teh koščkov ni bolj pomemben kot preostali.

Predstavljajte si avto, katerega imate doma. Proučujete ga, učite se o njem, skrbite za njegovo čistočo in urejenost, a nikoli se nikamor z njim ne odpeljete.

Kakšno uporabno vrednost ima avto, če ga nikoli nikamor ne odpeljete?

Podobno je z meditacijo. Namen učenja meditacije ni, da bomo lahko življenje preživeli v sedečem položaju z zaprtimi očmi, ampak integrirali izkušnjo prisotnosti in zavedanje v vsakdanje življenje.

Lahko preberem še sto tisoč knjig in se učim še nešteto življenj. Lahko meditiram po tri ure na dan, a prav tako je pomembno kaj počnem preostali čas.

Meditaciji je torej le peskovnik, trim steza na kateri vadim. Če tega in filozofije ne prenesem v vsakdanje življenje, k preostalim izzivom, bom vedno ostal ujet med trenutke zaprtega in odprtega. Meditacija mi lahko da zavedanje, filozofija neko modrost, a če tega ne uporabim na igrišču življenja bo vedno nekaj zmanjkalo. Zato sedaj Zen kobilica poziva Graditelja vitalnosti, da si nadane obutev in skupaj odskočita v svet novim izzivom naproti.


ºLahko prebereš prispevki: adijo, preprosto življenjski trenutki, narava, čaša preprosteža, neurje navzkrižja, trenutek za dečka, med semaforskimi lučmi –  I. in II. del, čudenje čudežnosti, nauk izmuzljivega, čakanje in pričakovanje potrditve, običajno, bodi,…)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja