Vsake toliko, na mesec, morda dva, me nekje v globini srca res močno, močno stisne. Težko je to ubesediti, ampak občuti se kot neka mešanica adrenalina, žalosti, bolečine in strahu. Ta občutek je tako grozen, da ga po navadi nemudoma potlačim nazaj daleč v svojo podzavest in skušam nanj čim prej pozabiti…

Preden nadaljujem naj objasnim, da se sicer bojim le peščice reči. Ne bojim se ne višine, hitrosti, nevarnosti, niti strupenih živali. Da se razumemo, gojim spoštovanje do njih, ampak ni me pa strah, ne bojim se.

Me je pa zares strah ene stvari – naše minljivosti. V bistvu ne toliko dejanske smrti (beri: trenutka ko umremo) ampak bolj samega dejstva da me dejansko od tega trenutka kar naenkrat več ne bo. Nikoli več, nikjer več. Ob tem se počutim kot en utrinek, ki kar na enkrat prileti od nekje, se pojavi na nebu, zasije in potem izgine. Ni ga  več, nikdar več, nikjer več.

Živo se spominjam dne, ko sem prvič v svojem življenju pomislil na to minljivost. Ko sem prvič v življenju dejansko začel dojemati kaj je to smrt. Prej mi je bil to pač nek dogodek, nekaj kar se zgodi, tako kot zahod, ali ko se ugasne luč – nek dogodek pač. Tistega dne pa me je presunilo, da ni to kar en dogodek. Daleč od tega, to se zgodi samo enkrat, to je zaključna scena mojega življenja, mojega bivanja, mojega obstoja.

Kaj je bilo preden sem nastal? Kako je nastal svet, kako je nastalo vesolje, kdaj je nastalo vesolje, kje je vesolje, kdaj je vesolje, zakaj je vesolje… in kaj je bilo prej? Ali kdaj se je začel čas. Pa zakaj se je začel? Ja, posmrtno življenje je ena razlaga, ki smo jo (najbrž) ustvarili ljudje da bi se pomirili, ampak meni to ni dovolj. Pa tudi znanstvene razlage o velikem poku… daj no, kdo pa ga je sprožil in zakaj in kdaj in kako in kje… to je, če ponudim prispodobo, v bistvu ena “črna luknja” mojega razmišljanja.

No, ampak to me dejansko ne boli tako zelo. Pač smo nastali, kar je super, in živimo, ampak logično vprašanje, ki me veliko bolj boli, pa je, kaj se zgodi potem. Smo res samo utrinek? Tukaj vera spet postreže z zanimivimi odgovori, ampak jaz spet rabim več.

Kaj bo s svetom? Kaj bo, ko se naše sonce spremeni v črno luknjo? Kaj bo ko vesolje doseže kritično velikost? Ali bo vse izginilo? Ali se čas ustavi in kaj bo potem? Zakaj sploh obstajamo, če bo en dan vsega konec in se bo svet tako kot utrinek razblinil v nič? No, tukaj pa se nadaljuje druga “črna luknja” mojega razmišljanja.

Če ste pričakovali odgovor, ga nimam. Ga sploh kdo ima? In ta trenutek bom tudi zaključil s to mislijo, ker so občutki preveč intenzivni….

Vse kar jaz vem je to, da želim tisto obdobje med eno in drugo črno luknjo izkoristiti najbolje in najlepše ter da iz življenja želim potegniti največ, kar se da. Želim zares živeti in poskušam se otresti (čeprav včasih neuspešno) ljudi, navad in stvari, ki bi mi to onemogočale. Moto, ki mislim da lepo zaključi to, kar sem napisal je:

delaj plane kot da bos večno živel in uživaj življenje kot da bos jutri umrl.

One thought on “Misel o minljivosti

  1. Preprosto s ponosom predstavlja prvi gostujoči prispevek dobrodušneža Nikija Čopa. 🙂
    Vabljeni, da delite misli in občutja ob zapisanih mislih o minljivosti. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja