Zadnji teden sem preživel v majhni vasici imenovani Honeymoon bay, le kakih deset minut stran od za odtenek večje vasice Lake Cowichan v kateri sem bil nameščen predhodne dva tedna.

Ta vasica je imela majhni trgovinico, pošto in en skupnostni prostor. To je bilo pa tudi nekako vse. Preostali prostor so zavzemale hiše, jezero in OGROMNO zelenega rastja.

No in v tej vasici je bila ena razmeroma velika hiša, z dostopom do jezera le skok čez cesto. V tej hiši živi upokojeni mož in od tega tedna naprej moj dobri prijatelj striček Geri McKay. K njemu me je napotila predhodna gostiteljica, saj je vedela da rabi nekaj pomoči pri barvanju hiše in to sem zadnji teden počel.

Odet v pleskarski kombinezon, s prekritimi čevlji, čepico na glavi, debelim čopičem in z vedrom polnim barve, ki je mogoče kdaj padel šest, sedem metrov globoko in treščil ob tla, sem plezal po lestvi do vrha in okrog hiše ter barval ta les.

Ob tem pa sem užival ob sprehodih po naravi, sedenju ob jezeru, večernem sproščanju in plavanju ob filmih ter seveda ob poslušanju zgodb tega prebrisanega možakarja. Bili so preprosto časi v katerih sem se spraševal koliko in kaj zares rabim za zadovoljno življenje. Prepričan sem, da manj kot mi želijo zunanji kanali dopovedati.

A pismo Aljaž, saj to že dolgo vem. Kako naj torej v to prepričam tiste zavirajoče čustvene predele, katere goli intelekt ne more kar tako premakniti? Morda, res zgolj morda, mi je ta možakar, ki je mimogrede kar mogočen popotnik, ponudil odgovor v eni svojih pripovedi.

Dogajalo se je kakih trideset let nazaj sredi ničesar v oddaljeni Avstraliji. No, težko rečem, da je bil sredi ničesar, saj ga je obdajala ogromna puščava. Bil je na prehodu med dvema krajema, kjer promet ni bil ravno zgoščen. Realno, prometa skoraj ni bilo, saj se je morda na vsake dve uri pojavil kakšen avto in štoparski striček Gery McKay ni imel ravno sreče s prevozi. Tako je brez šotora, ampak k sreči vsaj s spalko, preživel par noči v tej od civilizacije pozabljeni deželi.

Njemu se ni zdelo nič posebnega, a ko je en dan posedal v baru, še vedno ujet v puščavi, se je marsikaj zjasnilo. Sedel je za šankom in pil svoje pivo, ko je nenadoma celoten lokal planil v viharno razpoloženje. »Kaj za vraga,« si je mislil. Na obisk je prišel škorpijon in seveda so se ga vsi želeli znebiti. Ko jim je naposled uspelo, so si vsi oddahnili. Striček Gary je samo sedel in opazoval kako so opravili z njim.

Po tem pripetljaju je zapadel v pogovor s točajem glede teh škorpijonov in s časoma slišal nekaj, kar si ni mislil.

»Ne bi želel prenočiti tu zunaj,« mu je rekel točaj in nadaljeval »Ti škorpijoni ti v iskanju toplote lahko zlezejo v spalko in te potem ob prvem nenadnem gibu zbodejo.«

Naš striček Geri je torej imel več sreče kot pameti.

Morda je ravno to kar tudi sam potrebujem na tem potovanju k preprostosti. Malo manj pameti in njenega pametovanja ter malo več poljubov sreče in golih vzgibov intuicije. Navsezadnje vam lahko potrdim, da sem večino svojih najbolj zadovoljujočih odločitev sprejel brez premlevanja, ampak na podlagi spontanega čuta. Vodenje projekta Kako si?, odprava na pot v Kanado, polet na Havaje, romanje do Lahaine in bivanje s stričkom Gerijem so le nekateri, ki mi ta hip priplavajo na misel.

Z malo te svobodomiselne ne-tako-zelo-premišljene prepuščenosti likov kot so Tantadruj, Švejk, Sto letnik, ki je zlezel skozi okno in izginil ter sedaj striček Geri Mckay se morda lahko dokončno ustalim na drugačni poti, kjer bo notranje zadovoljstvo vse manj pogojeno z zunanjimi dejavniki.

Prekiniti ustaljene zanke seveda ni enostavno, a ravno zato pretirano oklevanje ne pomaga. Dlje kot odlašam, več napetosti se ustvarja in ironično tu lahko pamet tudi pomaga. V trenutku ko se zavem tega dotika intuicije jo lahko uporabim in z njo minimaliziram preostale površinske dejavnike odločanja. Pretekle izkušnje in zavore, katere sem v vekih sedanjost potrjeval v dejanjih; te z egom gnane dejavnike, ki stremijo k izobilju varnosti in zatočišču v predvidljivosti. A Seveda je kot vedno potrebna ravno pravšnja mera.

Vsekakor ima vsak svojo pot, tip življenja, bivanja in pot odločanja, ki njemu najbolj ustreza. Jaz svojo vedno bolj spoznavam in na nek način se mi zdi, da je že izrisana. Vedno je bila tam, a le preveč zamegljena z vsem kravalom, dogajanjem in stvarmi.  Bilo je preveč pameti in malo premalo preproste sreče. No, sedanjost vsakega trenutka prinaša nove možnosti in v njih priložnosti, da potrdim čemu je vredno slediti. Morda z doživetji prepričam čustveno telo, da ga ne rabi toliko skrbeti za vse, ampak da se je kdaj varno prepustiti.


Prispevek je v nekoliko spremenjeni obliki gostoval tudi na strani e-Psihologija.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja