Včeraj sem nekaj čez šesto prejel svoj prvi večerni obrok. Hitro je pošel in nikakor me ni nasitil, zato sem šel po repete. Mladi mož, ki je stregel je ravno odkorakal po sveži lonec riža in tako sem mogel malo počakati.

Ozrl sem se naokoli in na mizi zaznal kup revij med katerimi me je ena še posebej pritegnila. Cinecenta s sporedom filmov in filmofil kot sem se ji seveda nisem mogel upreti. Vzel sem jo v roke in jo prelistal. Najprej sem videl film o El Caminu de Santiagu in mislil, da je ravno te dni, a potem uvidel, da gledam za julij.

Hm… danes je na sporedu Izgubljeno mesto Z. Igra Robert Pattinson in spomnil sem se, da je z enim močnim filmom sodeloval na letošnjem Cannesu. Je to ta?

Ne, ni. A vseeno je film pridobil mojo pozornost. Kje pa je ta kino za katerega kot kinematografski izvedenec še nisem slišal? Kmalu izbrskam, da gre za kino na študentskem kampusu Univerze Viktorije voden s strani Združenja Študentov Viktorije. Kino prijazen denarnici in kot kaže s posebno dušo. To bi pa lahko šel pogledati, mar ne?

Google Zemljevidi pravijo, da je do tja kakih 7 kilometrov in izgleda imam dovolj časa da se do tja sprehodim. Ja dobro, pot pod noge in gremo… približno uro in pol kasneje sem prispel, počakal na začetek projekcije in se prepustil filmu. Kar sem prejel je bilo izven mej oprijemljivega.

Sporočilo, ki me je opomnilo na to, naj ne pozabim zakaj sem sploh odšel na potovanje. Zadnje par dni sem spet kar malo izgubil o vseh opravilih, načrtih, seznamih, skrbeh in (samo)pričakovanjih. Bil sem zopet neke boje s sabo in padel v preživitveno stanje. A sem nisem prišel, da bi iskal nove poti preživljanja, ampak utrl pot k življenju s sabo.

Tako hitro in lahko je izgubiti širšo sliko in se ujeti v vse male dramice, skrbi in zgodbice lastnega ega. Si z njimi zapletati življenje in bivanje. A ne gre pričakovati, da bo ta del kdaj zares izginil. Strah pred neznanim in »nevarnim« bo vedno tu in na meni je, da se naučim z njim odgovorno ravnati. Ne bežati, ne loviti in dopustiti, da določa potek poti prihodnosti.

Malo drugače to slišimo v enemu izmed sklepnih stavkov filma, ko se oče in sin soočata s potencialno smrtjo ter starejši mirno in modro pripomni:

»Zgodilo se ne bo nič, kar nama ne bi bilo usojeno.«

Usoda? Ne vem kako ostali gledate, a jaz sem ji vedno pripisoval pomembno vrednost. Pa ne da je vse zacementirano, ampak da obstajajo neoprijemljive sile, ki so-uravnavajo naša življenja.

Kako pa naj bi si drugače razlagal to, da sem v času čakanja na večerjo opazil ravno to revijo, povezal film na podlagi enega igralca z bolj znanim in verjetno kvalitetnejšim izdelkom ter doživel klic k ogledu. Bi malo hitreje ali počasneje jedel, bi drugi malo počasneje ali hitreje jedli, mladi mož ne bi rabil ravno takrat iti po riž in tako meni mogoče ne bi bilo treba čakati. Ob tem vedite, da so tudi tisti dan prestavili mizo z revijami. Bi ob vseh teh spremembah vseeno videl to revijo, bi pristal v tem kinu in sprejel to sporočilo? Poti življenja so včasih zares presunljive in ne morem, da se ne bi ob takih doživljajih vprašal:

Je vse to res lahko eno veliko naključje? Ali vendarle obstaja nekaj, kar vse povezuje in so-uravnava poti sveta?

Morda je govor o naključjih in čudežih, veri in usodi, kaosu in redu za koga preveč, a meni vera v to, da obstaja nekaj večjega, neka povezovalna nit zagotavlja določen mir in zaupanje, da lažje stopam po poti. Kdo bo rekel, da se slepim, da sem lahkomiseln ali kaj jaz vem kaj, a naj vas vprašam nekaj. Če ni dokazov za eno ali drugo stran, zakaj ne bi izbral tisto, ki me obogati in opremi za globlje, celovitejše in doživetja bolj polno življenje? Seveda dopuščam in spoštujem obe strani.

Včasih sem mislil, da rabim odgovor na vsa pomembna vprašanja, da je nujno znanje in razumevanje za poglobljeno delovanje, a danes se mi zdi dovolj že razumevanje, da ogromno skrivnosti tega sveta verjetno ne bom nikoli uspel razvozlati. Tako lahko naposled iz pripoznanja nepopolnosti lastnega znanja, a z usodo, srečo, srcem ali čemerkoli že na moji strani znova poskusim seči preko in razširiti svoj doseg preko mej oprijemljivega, znanega, merljivega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja