Dragi bralec,

Se še spomniš tistih let, ko si z upanjem stremel v prihodnost in sanjal gradove v oblakih?

Gradovi v oblakih…

Zame je to bil zadnji letnik gimnazije. »Samo še ta matura.«, sem si rekel in v isti sapi dodal: »Potem pa končno študij, svoje stanovanje in svoboda! Nič več nadležne matematike in slovnice, nič več prisiljene prisotnosti in učenja o stvareh, za katere mi bolj ne bi moglo biti vseeno. Ampak dobro, še to potrpim in se potrudim za dobre ocene, da bom prišel na ta tako zelo željeni faks in prejel štipendijo, ki me bo preskrbela.«

Nekaj mesecev kasneje sredi poletja sem skakal od veselja kričeč: »Jaaaaaa! Sprejet sem!«

In to edina smer, na katero sem se vpisal in je ob tem imela omejitev 92, 5 točk. Imel sem dve možnosti: Študij ali leto odmora.

Ampak meni je uspelo!

Pred menoj se je razprostiralo kipeče obzorje strasti, navdušenja in življenja, ki sem ga tako dolgo čakal.

Svet pripravi se, prihajajo spremembe!

Nekaj mesecev kasneje …

… padejo z neba

Stvar nič več tako radostna in radoživa. Študij, ki se na papirju sliši idealno, se izkaže za mačka v žaklju. No, namesto mačka je v žaklju kup statistike in metodologije, poslušanja in učenja o povprečjih, normativih, standardih, vprašalnikih, testih …

V mislih se mi je porajalo vprašanje: »Am … kako mi bo to že pomagalo pri mojih sanjah o pomoči ljudem?!«

Nastopi kriza.

Je to to, za kar sem se vsa ta leta vestno učil?!

Prve mesece tako namesto strastnega izobraževanja študiram alternative za ta nehvaležni položaj. Lahko bi vse skupaj opustil, a potem moram eno leto pavzirati in še vračati štipendijo. Pa tudi ne vem, kako bi šlo zamenjat študij sredi leta.

Okej, bom še enkrat več stisnil in se potrudil, pa bom ob koncu leta videl, kaj bo.

Rezultat? Uspešno opravljeni izpiti, ohranitev štipendije in glede na ocene status enega od bolj obetavnih študentov. Ob tem pa še izmučenost in sistemska ujetost, da za sanje in razmislek nisem našel več energije in časa.

Moja odločitev? Nadaljevanje iste smeri študija. Kaaj?? Stvar je postala znosna ali kot slovenski študentje radi s trpkim in obupanim glasom rečejo: »v redu je«.

Tako sem šel naprej in ocene so bile samo boljše in boljše ter na trenutke sem zares verjel, da je vse okej in tako kot mora biti. Ampak, ko vsak dan brez zanosa vstaneš zjutraj iz postelje in kar malo prisiljeno, brez pristnega veselja hodiš na faks ter povrhu občasno še doživljaš tesnobne napade sredi vaj, menda ne more biti vse okej? In ko poleg tega trpita še tvoja prebava in želodec? Ali pa, ko si vedno težje vzameš oddih in je igriva razposajenost vedno bolj bledeč spomin? Pritiski in bremena frčijo iz vseh smeri.

Dihaj, dihaj!

Sreča v nesreči

Srca se ne da preslepiti in v resnici sem nekje globoko znotraj vedel, da ni vse v redu. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo in kam je izginil tisti del mene, ki je zjutraj poletel iz postelje, bil radoživ, sanjaški in si upal za te sanje, kaj storiti. Nekje globoko znotraj sebe pod vsemi zahtevami in (pre) obremenitvami je bilo zavedanje, da sem postal bleda senca samega sebe. Ampak saj bo … samo še nekaj letnikov stisnem in potrpim, potem pa lahko začnem uresničevati svoje sanje, delati, kar si želim in biti, kdor sem.

Potem pa se je zgodila največja sreča v nesreči mojega življenja.

Bilo je poletje, sredina avgusta in trudil sem se odklopiti na glasbenem festivalu v Avstriji. Komaj sem prišel k sebi od zaključenega letnika na faksu, se je že bližal novi. Ob tem pa tudi z dekletom zadnje čase ni šlo več vse tako po maslu, ampak odločen sem bil, da ob vrnitvi iz festivala vsaj to obrnem.

Poln upanja in strasti sem na večer, ko je zvezdnato nebo čaralo romantiko, naravnost iz festivala pridrvel k dekletu. Odlična noč za oživitev najinega odnosa, sem si mislil. Potem pa … no, saj veste, kako je z življenjem. Zadane te, ko najmanj pričakuješ. Pa ne, ker ne bi bilo opozoril, ampak ker si preprosto preveč zaslepljen od zaposlenosti, da bi glede tega kaj zares naredil.

Tako sem od dekleta, s katero sem skupaj bival in bil z njo v zvezi skoraj 6 let, slišal besede, ki jih verjetno nihče noče slišati od partnerja: »Pogovoriti se morava«. Predstavljal sem si dvoje; ali je noseča ali pa me bo zapustila. Zgodilo se je drugo.

Verjetno si lahko predstavljaš, da nisem skakal od veselja.

Jokal sem … kot dež in se hkrati cinično smejal življenju, katerega zvezdnato nebo se mi je zdaj naenkrat zdelo naravnost posmehljivo. Odzval sem se tako kot sem se najbolje znal: želel sem se pogovoriti, se boriti in zvezo rešiti, a navkljub obsedenemu trudu in trpečemu potrpljenju mi ni uspelo. Odločenega srca nisem zmogel prepričati in bolj sem ga silil v nasprotno, slabše je bilo.

Renesansa duha

Tako se je začel proces, ki je moje do tedaj za marsikoga na površju popolno, a v globinah precej oropano življenje, popolnoma preobrnil. Sledila je postopna inventura in življenjska prenova, ki je temeljila na enem ključnem vprašanju:

»Ali to prispeva, ali odvzema vrednost mojemu življenju?«

Rodilo se je obdobje množičnega in intenzivnega organiziranja aktivnosti, dogodkov in kongresov, vodenje projektov, udeleževanja izmenjav, potovanj in obiskovanja tujih držav, festivaljenja, kino- in teatrofilije, branja za dušo ter predvsem razmišljanja, kontempliranja, meditiranja ter pisanja … Vsega, kar me je navdihovalo in igralo na strune mojega srca. Bila je renesansa mojega duha in vrnitev v čase sanj, strasti in smisla. Ena pomembna zadeva pa je vendarle še ostala in kar je sledilo, je bilo za marsikoga, če ne večino velik šok in tudi delno razočaranje.

Bolj, kot sem namreč poslušal srce, bolj in bolj jasno je postajalo, da se v življenju ne želim več truditi in (po) trpeti. Tu ne mislim, da bi vse bilo kar rožnato in čarobno, ampak da z odgovornostjo izbiram in sprejemam srčne odločitve. S tem stališčem sem se vrnil k perečemu vprašanju, katero sem tako pretkano potlačil: »Kaj storiti s faksom?«

Potovanje v ritmu srca

Po eni strani mi je statistično gledano še vedno šlo naravnost odlično. Imel sem krasne ocene, maksimalno štipendijo in obete za zaposlitve znotraj svoje stroke. Ob tem pa je bilo do diplome samo še 5 izpitov.

Po drugi strani pa sem čutil in vedel, da so moje sanje in poslanstvo drugje. Mogoče nisem videl še kje točno, ampak jasno sem čutil, da ne na tem študiju. Bilo je nekaj, čemur bi lahko rekel klasična dilema. Žrtvovati zadeve srca za družbeno opevano varnost ali tvegati in imeti možnost živeti življenjsko poslanstvo?

Marsikdo mi je rekel, naj bom vendarle pragmatičen in naj zaključim študij ter potem počnem, kar mi srce poželi. Ampak enako so mi rekli pred srednjo šolo in enako bi mi rekli, ko bi končal študij in imel redno ter verjetno dobro plačano zaposlitev. Globoko znotraj sebe sem dobro čutil, kaj storiti, bilo je zgolj vprašanje, kako razumno bom ravnal s tem občutkom.

Spomnil sem se na boleče pridobljen nauk: »Odločeno srce se ne da prepričati in siliti ga v nasprotno, vse samo še poslabša«. To torej ni bila več zgolj zadeva srca, ampak tudi razuma in ravnati nasprotno bi bilo preprosto rečeno – nerazumno.

In tako sem se iz obetavnega, štipendiranega, nadarjenega, vestnega in zglednega študenta spremenil v sfaliranca, luzerja, idiota in norca. Nekaj, s čimer sem se nekaj časa še obremenjeval, ampak potem vendarle dojel, da prav to potrebujem. Iskrico norosti in kontranormativno ali nerazum (lje) no obnašanje.

Mogoče trenutno res nimam papirja, naziva ali družbenega položaja, s katerim bi se bohotil. Lahko pa rečem, da končno potujem po svetu (dobesedno) v ritmu svojega srca, ki pred mano razprostira kipeče obzorje strasti, navdušenja in življenja, ki sem ga tako dolgo čakal.

Lep pozdrav iz mesta Vancouver!

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja