Zadnji dnevi, če ne celo tedni so bili kar mukotrpni. Seveda ne na tisti črno-beli način, da je bilo vse tako zelo nujno temačno, nikakor. Med njimi so bili svetli trenutki, bili dnevi prebliska, a oblaki nad mano, megla okoli mene, mraz v meni kar niso in niso odšli.

Pri tem to, da sem 8-krat na teden gledal ena in isto predstavo, kot del moje službe, ni pomagalo. Za nek trenutek sem morda celo mislil, da je to razlog mojega počutja, a predobro se poznam, da bi se lahko na tak način preslepil. Bolj ali manj mi je bilo jasno zakaj se je šlo.

Gledanje ponavljajočih prizorov na odru je zgolj pričaralo vzdušje, kjer je lahko moj notranji vihar priplaval na površje. Mogel sem pač stati pri miru. Stati in obstati, brez pravega orodja s katerim bi lahko preusmeril pozornost. Brez možnosti pobega je torej prišlo, kar je v meni bilo. Strogi in težki kamen na mojih prsih, zategnjeno in nepopustljivo breme na mojih ramenih, vztrajen in neprenehen glas iz kotičkov globin mojega sveta.

Misli so švigale, občutja preplavljala, tla pod mojim umom in bitom so se tresla. Trajnega zatočišča ni bilo na vidik. Ta notranji nemir se je razvil do te mere, da zadnje dni celo več spati nisem mogel. Načeta je bila tista ena stvar, ki je pri meni skoraj vedno »štimala«. Nekaj časa sem še mislil da je lega postelje. Ali pa morda sobna je temperatura, ali pa moj lačen večerni želodček. Morda ne dobrodejna navada zijanja v sijoči zaslon. Spreminjal sem eno, drugo in tretje, a nočna zbujanja so se ostajalo. Iskreno, verjetno je vse igralo svojo vlogo, a zopet se mi zdi, da se predobro poznam, da bi se lahko preslepil.

Vidite, nisem se znal čisto dobro poslušati. Izvajal sem jogo, meditacijo, šel na sprehode, se rekreiral, pogovarjal, a nič ni zaleglo dlje kot za hip. Vse je pomagalo, a nič prav zares. Verjetno, ker so vse te »aktivnosti« ponudili prostor notranji vsebini, da priplava na površje, ne pa tudi, da se v celoti izrazi. In to sem v danem trenutku najbolj potreboval. Obliko izražanja, ki mi bo omogočila prenesti nakopičeno energijo iz sebe. Potreboval sem torej čas za pisanje. Ta počitek, ta mir, to zadovoljstvo, notranje zadoščenje.

A nekako se je našel čas za vse drugo, samo za pisanje ga je zmanjkalo. Medtem pa so se doživetja in doživljanja, občutja ter razmišljanja kopičila v meni. Nalagala druga na drugo čakajoč trenutek, ko bodo lahko izpuščena. A kar nisem mogel, kar nisem upal. Vedno sem našel nekaj novega, drugega, čemur sem lahko posvetil čas in zanemaril ta klic, ki je prihajal iz mene. Nisem si čisto iskreno prisluhnil, znal globinsko poslušati, si nameniti ta že skoraj da nujno potreben čas.

Mogoče sem se zato tudi konstantno zbujal ponoči. Da bi si vendarle vzel te trenutke za ta mir, četudi za ceno kosa neprespane noče. A bolje to kot imeti serijo neprespanih noči, mar ne?

A kje začeti pri vseh teh idejah, zasnovah, občutjih in prebliskih? Pa kako začeti? O čem pisati in kako končati? Grozno, na svoj način. In ta groza je trajala več tednov, kar je ironično, ker je v samem bistvu docela preprosto. Le usesti sem se mogel in biti za nekaj časa pri miru. Sliši se enostavnejše kot je, a kdaj je res samo potrebno vse odvreči in se prepustiti. Odpreti ta strašen Wordov dokument z belo in nepopisano praznino in se soočiti s strahom nejasnosti in nepoznavanja kaj sledi. Dvigniti dlani in približati prste k tipkovnici. Vdihniti, izdihniti in se prepustiti sebi ter temu, kar v danem trenutku najbolj potrebuje priti na plano.

Za koga verjamem da bi delovalo kaj drugega, tudi pri meni v nekem drugačnem obdobju verjetno pisanje ne bi bila rešitev. A trenutno in morda že nekaj časa je. Spomnim se že v najstniških letih, ko sem še vodil dnevnik. Hitro sem lahko ugotovil kdaj me je življenje začelo prehitevati. No, kdaj sem samega sebe začel prehitevati in sebe ob tem izgubljati. Samo ozreti sem se mogel k zadnjemu zapisu. Že pol leta? Vse je vsakič tako hitro postalo jasno.

Pisanje je moj primarni medij za poslušanje sebe in pogovarjanje s sabo. Če tega ni si na nek način odvzamem glas in sebe potisnim globoko v ozadje ali pa pač dopustim, da se porazgubim v poplavi tisočih krikov. Za pisanje bi na nek način lahko dejal, da je moja terapija, prostor kjer lahko vso brbotanje mojega telesa in duha v miru in ljubezni prideta na plano. Kot že rečeno, seveda obstajajo tudi drugi mediji, a menim, da je v tem trenutku, za to potovanje, pisanje prav tisto darilo in dar, katerega naj bi se naučil sprejeti, razumeti in razživeti.

V nasprotnem primeru bom kot kaže znova in znova zaje*al samega sebe, saj vem, da sem o tem že pisal in prav tako vem,  da sem do teh spoznanj že prišel. A včasih je potrebno kaj znova in znova izkusiti, malce izgubljeno teči v krogih in ponavljajoče pristajati na isti točki, da se na koncu končno človek ustavi, ozre okoli sebe in vase.

Vse dokler ne bo zaleglo, če kdaj bo zaleglo, se bom torej vračal k temu, tako kot se dih vrača k življenju. Tako kot se duša ne preda dokler ne uvidi poslednjega sonca.

Zato sem toliko bolj vesel, da z današnjim dnem odhajam proti severu v kočo, kjer bom obdan z naravo, odmaknjen od vrveža in medmrežja, obdarjen s priložnostjo, da delam na tem, da zopet vzpostavim dialog in odprem pogovorne kanale s sabo. Že samo s tem enim »osamljenim« zapisom se je v meni toliko stvari sprostilo, moja duša in telo neverjetno pomirila. Seveda obstaja strah, da se bo zopet ponovil scenarij ko nekako ne bo prišlo do tega časa za pisanje, do tega miru. A hkrati vem, da je edino kar mi to pisanje lahko vzame ironično prav ta isti strah. Strah pred pisanjem ma v tem trenutku edini zadostno moč, da mi dejansko vzame čas in moč za to pisanje.

Tako da upam, da mi ne zamerite odločitve, da se v tem mesecu popolnoma odmaknem, odklopim in odvežem od sveta, ki te želi imeti konstantno povezanega.  Upam, da razumete vsi, ki mi boste v tem mesecu pisali in ne boste prejeli odgovora. Upam tudi, da vsi spremljevalci Preprosto. ne boste preveč osamljeni ob novembrskem mirovanju. Potrebujem ta čas, potrebujem ta odmik za premik, da sprostim vsebino vsaj do te mere, ko bom zopet znal lahkotneje in mirneje pristopati k raznobarvnostim človeškega vsakdana.

Se slišimo zopet decembra, ko se vrnem, v to sem prepričan, z novimi in starimi, svežimi ter ne tako svežimi pripovedmi.

Poskrbite zase in za vse kar vam ljubo.

En preprosti pozdrav,

Preprostež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja