V preteklih mesecih sem se nemalokrat oziral k nebu z izostrenim pogledom proti jeklenim pticam, ki lebdele so nad nebotičniki Toronta. Vsako minuto se je vsaj ena dvignila, vsako minuto vsaj ena pristala in z njimi sem se dvigal in spuščal tudi jaz. Na sanjavi poti proti časom, ko tudi sam z eno prav tu sem pristal… proti časom, ko tudi sam z eno bom odletel.

Predstavljal sem si kako se bom oziral k mestu in njegovemu znamenitemu stolpu, ki brani mestne barve, prepoln občutkov, spominov, upov… hvaležen za darila podarjena, pot doživeto, življenja deljena. Ozirajoč se na še eno v vrsti poglavji potovanja preprostosti, ozirajoč v te puhaste oblake, ki skrivajo poglavja neznana.

Kar dolgo sem se oziral v to torontovsko nebo… vse od septembra, ko prispel sem semkaj in izzival usodo za ta eden in edini filmski festival. Pet mesecev upoštevajoče vmesne odmike v dve različni koči. Pet mesecev življenja proti nebu in hkrati pod tem nebom, kjer okušal sem tesnobo hrupnih četrti, živčnost brezglavega bezljanja, boleče draženje izgubljenih zveri, a prav tako radost družbe dobrih ljudi.

Pet mesecev… je kar dolga doba, a na ta dan se tudi ta zaključuje. Ja, dolgo sem se oziral v nebo in sanjal kako en dan letel bom tudi sam in sedaj ko končno prispel je ta dan, kot vedno z neverjetno težavnostjo vse skupaj dohajam. Težko dojemam koliko mi je vse skupaj v resnici pomenilo, ker vem da mi je ogromno, a vseeno in še vedno, se vse skupaj zdijo kot le ene sanjave sanje v katerih že zdavnaj več ne vem kaj je res in kaj le plod moje domišljije.

Resnično ali ne, kjerkoli že moja glava je tega trenutka vendarle ne morem zanikati. Tega trenutka, ko vidim svoje telo, kako sedi tu na avionu in gleda skozi okno. Trenutka, ko čutim kako čaj pred mano mi greje telo, ko doživljam kako mojo bit čustev polni spomini hranijo, kako moje srce s pisanim življenjem je začarano.

Tega trenutka, za katerega mesece sem upal, da skozi okno letečega trupla še poslednjič se bom lahko ozrl na to mesto, ki me življenjem je prepojilo. Ozrl v njegovo srce, ki utripa dvigajoče se nad njenimi celicami. A mesta nisem videl v očeh, saj to nebo nad mestom posuto je bilo z belino, leteče truplo ujeto v vihar snežink.

Zato hvaležen sem, da ko še jutro se komaj je prebujalo, vsaj jaz nisem več spal in nočno sanjal. Vsaj ne za en trenutek, ko na tisti poslednji vožnji do letališkega gnezda, gledal s srcem sem odprtim zazrt v goreče oranžno obzorje pobarvano z vzhajajočim mojstrom. Obzorje, ki daleč v daljavi, je razkrivalo razsvetljeno mesto z utripom spomina enega preprosteža, ki prav tam, navkljub, ali pa prav zaradi, zmešnjave, našel je, kar je iskal. Zaklad.

Mesta morda nisem videl v očeh, a to niti ni bilo potrebno. Spomini, sanje, misli,… čustva so narisali mi prizor, ki presegal je z belino zamegljenih oči. In v tem prizoru, tam na obzorju… hvaležnost… radost… in še kaj.

Zbogom Toronto. In naj tvoje nebo še naprej v neskončnost buri sanjarjenja ter čute vseh (ne)mirnih duš.