»Ko hodiš tam po poti so trenutki, ko se sprašuješ zakaj ti je tega treba. So trenutki, ko bi najraje vse odvrgel, vključno s sabo in počakal, da te nekdo pobere. Notranji vzgibi vihrajo po telesu in vsega imaš preveč. A pride trenutek, pogosto kmalu za najhujšim viharjem, ko se vse razjasni in zbistri; vihar se poleže in nastopi mir. Blažen mir v katerem se lahko v celoti prepustiš pričujočemu trenutku, v celoti prepustiš bivanju in temu da si – čuteče in živeče bitje. Tam si, tam ste – ti, ta pot in telo, ki te po njej vodi. Ni besed, ki bi motile in ni besed, ki bi opisale. Preprosto greš in doživiš.«

Vzeto iz zapiskov prvega romanja

Sedaj že dodobra oddaljeni mesec pohodništva na Havajih mi je dal misliti o marsičem. Že prej sva se s prijateljem pogovarjala o tem kako si oba predstavljava mene v drugačni luči in obliki kot v katero sem se postavil tu v Kanadi. Mnogo bolj me vidiva kot nekoga, ki bo hodil naokoli, od mesta do mesta, od kraja do kraja in izkušal to življenje na poti, morda celo to življenje na cesti.

Mislim in na nek način čutim, da bi mi tovrstna izkušnja, preizkušnja mnogo bolj prijala kot ta vezanost na Kanado. Hecno je ker, bi s tem denarjem, ki sem ga tu pustil lahko izvedel eno zgledno potovanje po cestah vsega sveta. A tako je naneslo, morda je tako moralo biti, da sem spoznal, prav skozi to »neprijetno«, se sem spomnil in v sebi prerodil, tisto nekaj, kar s sabo vedno sem nosil, a že malo pozabil.

Kot sem rekel so mi ti pohodniški Havaji dali misliti. Ne samo z vzponi in pohodi po raznih hribovjih, gozdovih in vulkanskih parkih, ampak tudi s premagovanjem poti v hoji.  Obudil sem hribolazca v sebi, tistega majhnega pohodnika, ki je že kot deček hodil v hribe in pri šestih ali sedmih letih obiskal naš čudoviti Triglav. Nekateri ljudje so včasih kar malo grdo gledali moje starše, ker so me vlačili po takih vzponih, a kaj ko ti ljudje niso vedeli, da sam sem bil velik pobudnik. Kje drugje bi moj notranji kozorog lahko tako zelo užival in oživel?

Ne samo hribolazca, s Havaji sem obudil tudi tisti del mene, ki je takoj ko se je naučil voziti kolo le tega odvrgel v kot in se raje prepustil trdnosti in stabilnosti lastnih nog. Tisti del mene, ki preprosto rad hodi. Ne nujno po hribih, ampak naravno, po mestu, vasi, gozdu, kjerkoli… če je le priložnost; če je le možnost se z veseljem izognem prevoznim sredstvom. Preprosto mi je to bolj pri srcu. Več vidim, več zaznam, več doživim. Bolj sem jaz, bolj Aljaž v svojem naravnem elementu.

In podobne izkušnje so se preslikale ko sem hode raziskoval Edmonton, ko sem se vzpenjal po Kanadskih hribovjih, se v času festivala vsako noč spustil v enourni pohod iz centra Montreala proti domu ali pa ko sem se odločil za pohod iz glasbenega festivala. No, pa tudi tistega pohoda v pokrajini Louisiane ne bi rad pozabil.

Sploh pa je bilo vse tako zelo osvežujoče, ker sem s tem potovanjem izgubil svoj glavni medij rekreiranja, katerega mi predstavlja nogomet. Šport, katerega vsak dan pogrešam, a s čigar odsotnostjo mnogo lažje živim, ko prepuščen sem življenju v hoji. Je pa kar malo ironično, ker se spominjam kako sem se pri približno desetih letih bolj ali manj odrekel pohodništvu, da sem se lahko posvetil nogometu, ki je s tistim trenutkom zavzel poglavitno vlogo v mojem življenju. A stvari se obrnejo in sedaj je in morda prihaja časovno obdobje, ko nogomet vsaj za nekaj časa prepusti ali pa si vsa razdeli, glavni oder bivanju v hoji. Kdo ve.

Izkusil sem namreč kančke tega zgoraj omenjenega življenja, a zdi se mi, da so bile vse skupaj le drobtinice nečesa, kar bi me potencialno lahko čakalo za enim od prihodnih ovinkov. Zato sem postavljen pred veliko skušnjavo, da se tega življenjskega sloga resno lotim. No, morda ne sedaj, ko vladata zima in mraz. Sploh pa imam tako ali tako občutek, da najprej zaključim tole zgodbo s Kanado. Do dovršim zastavljeno in spišem ne spisano. Končam to svoje urjenje in vadbo v peskovniku ter se nato spustim na pot.

Ker res preprosto je nekaj v hoji, kar požene vse moje celice in aktivira to moje bitje preprosto. Osvobodi me, spusti stene mojega zapora  in odpre moj um. In morda je to tisto, kar še rabim, da vse kar me je in me še bo to severnoameriško leto naučilo, dozori v modrost in tisto nekaj, kar bom iz tega potovanja prinesel v dom.

Ker saj tudi zato sem šel, mar ne? Da se učim, naučim, izbrusim in na svoj način dozorim. Morda s tem potrdim mišljenje Nietzscheja, ki je predlagal, da se naše razumevanje sveta spremeni, ko spremenimo našo telesno aktivnost. Bomo videli.

Bomo videli kaj prihodnost prinese, a v tem trenutku sem hvaležen, da me je sedanjost obdarila s spoznanjem, ki morda ključno oblikuje čase, ki prihajajo. Do takrat pa bom pridno in marljivo vadil v svojem peskovniku, se pripravljal, a ne pozabil, da ni vse vse v cilju, ampak vsaj toliko v poti, ki do njega pripelje. Zame se ta pot, čeprav ironično prispevek objavljam tik pred skoraj dan dolgim letenjem, očitno deloma slika v hoji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja