Srce utripa, nervoza bije, telo nemirno, glava polna, a hkrati prazna. Kaj sedaj?

Petega februarja sem se vrnil v Slovenijo, torej že dva poštena meseca nazaj. Matr kako čas teče… Sprva je bilo vse krasno. Redkokdo je vedel za moj povratek in tako sem lahko enega za drugim presenečal svoje bližnje.  Gledati te radožive obraze in presunljive odzive je bila dobrodošlica katero bi si lahko le nasanjal. Da bi vam napisal kaj se je potem še dogajalo sem se vrgel v svoje zapise in…

Minil je še en mesec več. Pa sem zdaj spet želel iti gledati nekam, ker se mi zdi, da sem glede tega še nekje nekaj zapisal. Ne kaj, kaj je kaj.

 

Evo, pa sem pri brskanju po googlu našel tole pesem. Kar čedno, hehe ali karkoli že.

Mislim, da to dovolj zgovorno ponazarja tisto bolj čedno morda čarobno plat mojega sanjavega bivanja v zadnjih mesecih. A dobro, preden me zanese naj se ustavim, ker danes imam na duši nekaj drugega.

Vsaj dva meseca sem se spravljal k temu, da se zopet oglasim in v tem času mnogokrat začel in tudi mnogokrat prišel nekam, a kot sami vidite nikoli dovolj daleč da bi od mene kaj slišali. Nekaj je zmanjkalo. Ne kaj, kaj bi to bilo?

Bil sem zaverovan, da je bil to ta moj ne preprosti perfekcionizem. To, da razmišljam in razglabljam v svoji glavi o tisoč in enih variantah. Kako začeti, kam iti, kje končati. Pa vse kar je in ni vmes. Verjel sem da je to to, kar me zavira in preprečuje, da bi stopil na vrh vsega in iz njegovega roba v brezno zakričal:

»živ sem, še vedno sem živ! Vrgel sem se v reko ljubezni in z njenim tokom šel po poti življenja ter prišel k sebi.«

Pretiravanje. No, saj do roba sicer res zopet sem prišel, le glasu nisem spravil iz sebe. Pač nisem vedel kaj in kako točno povedati, ampak ja, zato ne morem kriviti moj ne preprosti perfekcionizem. Za to v bistvu nimam kriviti ničesar, sploh pa ne tega perfekcionizma brez čigar vzgiba se sploh ne bi gnal do roba in čez.

Brez tega ne bi imel občutka, da grem do prepada in skočim ter se po možnosti razletim. In potem to ponovim spet in spet in spet v tem sanjavem upanju, da enkrat, ja enkrat pa nekaj, ne kaj, bo drugače. Da enkrat lahko bom rekel, da enkrat, vsaj enkrat, ljudje bodo lahko rekli:

»Za spremembo se Aljaž Markelj, ta sanjavi romantik preprostega življenjepisja, ki rad se igra z besedami in skače čez robove, ni razletel.«

Potem naj se pa ugiba, kako za vraga se je to zgodilo. Ampak hej, meni je vseeno, ker ko luciden si v sanjah takrat menda je vse mogoče.

In evo, tako v tem trenutku spet ali pa še vedno stojim na robu, a kot berete zdaj res nekaj spravil sem iz sebe in kaj bi to ne kaj torej bilo, če ni popolnost, ki žene strah mi v kosti?

Tisto kar toliko časa sem lovil, iskal, razstavljal in gradil, da na koncu lahko potrdil sem to kar dolgo v sebi sem že vedel. To, kar govorim so opisi nečesa, približki nečemu, poskusi da zajamem to, kar se ne da zajeti. Razumeti občutek. Paradoks, ironija.

To moje izogibanje napak, ta moj strah pred njimi, strah pred neuspehom, pred nepopolnostjo, to je vedno bilo tu in vedno bo. Zakaj torej še vedno včasih se borim s tem, namesto da pustil bi, da je in bije. Tako kot včasih, ko sicer je bolelo, a ni to bil problem na sebi. Problem je bil zgolj v izzivih pred katere me postavlja in s katerimi se nisem znal soočiti. Nato sem pa neki točki dobil idejo, da to je problem katerega moram, prav moram popraviti, če ne celo odpraviti. Delati na tem kot da je to neka delavnica… halo, jaz nisem tehnik.

Jaz nisem tehnik in moje telo ni avto, moj um ne stroj, moje srce ne motor. Občutki, mar oni poganjajo mašine? In kje je občutek, če človek s sabo v konfliktu hrepeni po nečem več, čeprav hkrati ve, da kdaj je to, kar imaš, ta nekaj več? Ne kaj je ne kdaj pač več kot to kar ne imaš. Kar nimaš.

Bo počasi dovolj tega kar nisem in nimam?

Vprašanje. Ta boj in konflikt sta prav tako del zgodbe. Kot tudi to, da (skoraj) vedno nekaj zmanjka, saj (skoraj) vedno nekje še nekaj bo zapisano. Ene sanje, ki ta nerazumen um, v svoji glavi tako poln in prazen, vznemirjajo, vsaj toliko kot tudi vznemirjajo telo, bijejo nervozo, utripajo srce.

No, saj kako naj ne bi, ko rob, katerega tako rad sem se oklepal, sedaj le še je spomin. Kakšen občutek.

Kaj sedaj?

One thought on “Občutek.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja