V mojem življenju je včasih tak kaos s katerim se niti približno ne znam spopasti. Vsi ti pritiski, ki me vlečejo k tlom in kličejo v brezno prepada v katerega pa vendarle sam se mečem. Lahko bi si našel službo, lahko šel nazaj študirat ali morda še bolje dokončal ta študij psihologije. Počutil bi se lažje, bilo bi manj kaosa, manj pritiskov, več varnosti. Prekinil bi skakanje.

Na neki točki se bo to tudi zgodilo, a menda ne danes, menda ne zdaj. Kolikokrat že na tej poti sem bil ne daleč od tega da vse skupaj opustim; ko sem vodil svoj prvi projekt bi to lahko z lahkoto storil, pa nisem. Ko po neki sili sam sem ostal pred otokom svobode bi lahko recimo ostal doma, a prav tako nisem. Pa ko duša mi je odmirala v lovljenju in prestavljanju številk tudi ne. Niti ne na poti po Ameriki, kjer ne enkrat, ampak  vsaj 365-krat lahko bi se usedel na avion in odletel domov, a tudi nekako nisem. Zato ne vem zakaj bi to storil sedaj, ko sploh nisem več tako daleč. Vsaj občutek mi tako pravi. Mi pravi naj sledim tej poti, le vztrajam in vse se bo sestavilo.

To je prav ta isti občutek, ki nagovoril me je k tistemu projektu in vsem nadaljnim projektom; pa k otoku  svobode, ironično tudi k računovodenju, pa seveda tudi k poti skozi Ameriko in jasno, k pisanju nečesa kar naj bi bila knjiga – ta moj kaos s katerim se niti približno ne znam spopasti. Ni navodil, ni neke prave teorije, ki bi mi pomagala, ni osebe, ki bi me pred tem rešila. Pa naj se še tako premetavam po postelji, še tako stiskam po telesu magične odrešitve ne bo. Le prsti in roke, ki iz mene spravljajo te besede.

Besede v katere vsi po vrsti dvomimo, ker kaj če le niso dovolj… dobre? Dovolj bogate, dovolj konkretne, dovolj pronicljive, dovolj posebne. Kaj če niso dovolj, da me spravijo od nikogar do nekoga? Take stvari, redno, tudi na dober dan, a takrat manj bolijo. Besede, občutek. Skok. Prepad. Padam? Ja, padam! In rabim to, se spomniš? Rabim spomine, da se mi ne zvrti in da vem kje sem ter jasno, da kam pridem. Sicer človek vrti se v istem kolesju kaosa ne da bi prepoznal… saj veste.

Rob je spomin, ne rabim več skočiti, le še vzleteti, ali pa na nogah pristati, v najhujšem primeru, ah kaj pa govorim, kdo pa pravi da je to najhuje… v glavnem, če ne vzletim, na nek način pristanem ali karkoli naredim, da ob koncu padanja še obstanem, potem naj vsaj hrabro se razletim.

Z občutkom do propada in karkoli sledi temu, ko je ali ni nič. Dovolj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja