Človek upa, človek sanja, človek čaka.

Čas teče, ljudje govorijo, ljubezen hoče ven… a ne dobi zadostnega prostora. Težko je, ko ni in ni tistega želenega miru. Vprašanja, opazke, samo-zaničevanje, ki pride nehote kot produkt vrtenja v tej presneti zanki. Strahovi.

O, ti strahovi, tako poljubno se pojavijo, tako brezciljno pustijo svoj pečat. Ostro prodrejo, tu in tam kaj ranijo, tu in tam kaj zanetijo.

Preokupirajo um, paralizirajo bit, ki sicer kot tisti najbolj vztrajni sončni žarek prodre kdaj skozi in da vedeti, da ravno tako kot ti strahovi nima namena odnehati. Izbira pa drugačne poti, nežnejše, manj vsiljive, bolj tihe, odprte… brez ostrih robov.

Zadnjič sem z vrat sobe vzel plakat. Plakat, ki izrisuje mojo pot. Pot od katere sem bežal.

Zadnjič sem z vrat sobe vzel plakat in ob tem nehote poškodoval par robov. Robov, ki sedaj natrgani ne delujejo več tako ostro. Manj merijo, bolj obsegajo, a še vedno zanetijo in zanetili so:

en majhen plamen, občuten utrip, občutek, da še je vredno upati, da še je vredno sanjati, da morda uspelo mi bo dočakati.

“Gori plamen! Širi se in zavihraj, znori se ter v tem pobesnelem poplesavanju skozi noč razodeni podobo dneva, ki nikoli ne bi smel priti.”

A tu je in presneto čakanje še vedno je presneto, a k vragu pojdi, saj tako v redu je.

Aljaž, v redu je.

zdaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja