Zdaj.

Zdaj ali nikoli! Kolikokrat ste si to že rekli?

Kolikokrat že rekli in potem delovali naprej kot da tega nikoli ne bi nikoli zares rekli. Požrli te besede, morda nanje celo pozabili in se ob naslednjem izreku nanje zopet spomnili.

Zadnje čase, vrag vse od mojega povratka, se mi to kar ne neha in preneha ponavljati. Ne pomnim obdobja, a glej ironijo, ravno sedaj sem se ga spomnil – obdobja, ko nekaj sem želel storiti, a mi nikakor ni uspelo dovršiti. Bilo je v času, ko bil sem še osnovnošolski otrok, debel osnovnošolski otrok, a nisem bil tisti tip debeluha kateremu bi bilo vseeno za zbadljivke in opazke (še hvala bogu, da jih ni bilo preveč).

Žrl sem se, globoko sem se žrl. Zakaj ne morem iti preko sebe in se pridružiti množici suhih? Zakaj mora biti to tako težko? Zakaj? Zakaj?! Zakaj…

Trajalo je, uf, trajalo je vsaj kakih 5 let. Jasno me ni dajalo vsak dan, a vseeno, nikoli nisem bil zares okej s temu kar je bilo in tako se je vleklo do enega trenutka, ko mi je dokončno kliknilo. Spomnim se, da je bil nek petkov popoldan in sva s prijateljem delala tiste običajne stvari. Sposodila sva si nekaj filmov, vsak svoj čips in pičimo.

Ne spomnim se filma, a dobro vem trenutka, ko sta si dva akterja v svoji najstniški igri zaljubljenosti razkrila kar čutita. V glavi se mi je odvrtel svoj film, film o punci, ki mi je bila takrat pri srcu in kako ji jaz namenim trenutek iz srca. A da bi si to upal, se mi je zdelo, rabim končno izgubiti to kar me tako tare. To o čemer sem obsedeno sanjal in sanjaril.

Eno polovico pomladi, družinski pretres in poletje kasneje sem prečkal šolska vrata lažji za kakih 13 kilogramov.

S punco kasneje sicer nikoli ni zares nič bilo, poguma navkljub novi postavi še vedno nisem zbral, našle so se nove prepreke, novi vidiki, ki so me skrbeli ali vsaj malo zbijali samozavest, a če ne drugega sem se v procesu znebil vsaj enega težkega bremena in si dokazal, kar za nekoga z zbito samozavestjo in komaj na začetku zemeljske poti ni zanemarljivo, si dokazal, da vendarle zmorem. Zmorem storiti tisto nekaj, da stopim preko sebe.

(okej ja, jasno bi bilo reševanje problema najbolj utemeljeno, če bi se soočil s tem otrokom, katerega je sram lastne debelosti, ampak ja bil sem kaj 12, 13? Dobro, samo kaj naj pa sedaj rečem, ko sem 25 in še vedno bijem to neko bitko izgubljanja kilogramov in utemeljevanja samozavesti na nekih dosežkih, prebojih. Ne morem biti okej, na nek način zadovoljen s tem kar sem? Tko prou, zdaj ali nikoli.)

Zdaj ali nikoli? Malo zdaj, malo nikoli, ali pa nič. Kaj me briga, a lahko ne? Te tegobe mi ne dajo več miru in če nimam niti miru več kaj mi še ostane? Pisanje. Aljaž, to dobro veš, kot tudi veš, ko bereš, kaj ljudem rešuje življenja. Od glasbe, gledališča, filmov, otrok, nogometa… mnogo je ljudi tam zunaj kot si ti, v smislu da krožijo po robu, a na zunaj izgledajo v redu. Na videz mi je redko kaj zares manjkalo a le ti in morda še nekateri redki izbranci vejo kaj je tam spodaj.

Verjemite mi, rad bi bil “pozitivček reševalček”, a trenutno nimam ne moči ne energije za to. Izčrpan sem, izžet in ne glede na to kaj storim, k temu stanju se naposled vračam. Kot nekakšen mrhovinar. Je pa res, da nečesa še nisem poskusil… investirati sebe v sebe. Začutiti svojo resnico in jo spustiti ven. Okej okej, sem že poskusil, ampak ravno to, ne gre se za poskuse, ne za trud, vprašanje je ali lahko to storim, ali lahko to sem. Poosebljen odraz teh nečimrnih besed. Saj ne vem več kaj pišem. Pomoč?

Ja pomoč potrebujem in verjemite da je težko to priznati, sploh nekomu, ki je bil vajen pomoči nuditi, biti stabilen, močan, skala. A to je le spomin in mogoče je čas, mogoče je čas, da, ne, mogoče je čas… sranje. Izgubil sem nit, kar je lahko okej, ker mogoče me pa ta “mogoče je čas”, ni peljal nekam kjer je osebna resnica. Pa joj, ne vem zakaj sem napisal investirati, ker res ne maram mešati teh tržno-ekonomskih izrazoslovji z nečim tako osebnim in morda duhovnim (?).

Malo (ali pa zelo) sem zabredel, ampak nič ne de, zabredel sem že večkrat: kot nerojenček, kot novorojenček, kot malček, kot otrok, kot mladostnik in kot oseba na prehodu v odraslost. Skratka, veste kaj mislim.

Rekel bi da je point to, da se na koncu še vedno nekako izide. Hm… res ne najdem nič globljega?

Uja, okej, zdaj imam. Zabredeš ali ne, debel ali ne, zdaj ali ne, nikoli ali ne, so stvari, ki se morajo zgoditi. Ja, prav morajo. Kot to, da sem si pogledal film Čudo. Že od prvega trenutka, ko sem videl za ta film, sem ga želel videti. Nagovoril me je na svoj poseben način in mi rekel, Aljaž to je eden tistih filmov s tvojim imenom poškropljenim čez vse niti. No, a vseeno je trajalo recimo kako slabo leto, da sem ga. Pa sem vmes pozabil nanj,  se spomnil, si ga že »zloudal«, ga izgubil v procesu zamenjave, spet pozabil, se spomnil…  saj ni važno, naposled sem ga videl in morda sem ravno skozi ta čas, ki je pretekel od ideje do uresničitve dovolj dozorel, da sem ta film sprejel v obliki, ki se me dotakne. Poosebljen odraz nečimrnih besed. Morda je podobno bilo s hujšanjem in zagotovo (v to res ne dvomim), je tako na tej poti s tem mojim pisanjem/samodoživljanjem/samoprebijanjem/samopremagovanjem/recitetemukakorhočete.

Potrebujem čas, potrebujem strpnost s sabo, potrebujem ljubezen.

Ker kot se poznam, je ona tista, ki me zares premakne preko sebe. Še dobro da že vsaj 4 leta vem (okej, če vem pa vsaj slutim) kaj storiti.

Si (zdaj) upam?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja