Pridejo dnevi kot taki, ko redkokaj zares steče. S sobo se matraš, pa še stvari iz nje so razmetane vsepovsod po stanovanju. Bere se ti ne, za film ne veš, če imaš čas, še pri pomivalnem stroju si ga očitno nekaj zalomil. Aha, ja ješ, ješ pa lahko.

Jasno se potem ne počutiš preveč dobro glede sebe, a pretirane krize vendarle ni. Potem se pa še ta zapis za katerega si imel občutek, da se bo prijetno zlil, zatakne. Malo medlo je vse.

Kaj naj?

Težko reči, morda lažje je reči kaj ne.

Ne sili, ne rabi biti bolj zapleteno kot je. Nameni si pozdrav (->oj), en nežen objem, mogoče kakšen žameten čaj.

Ideje. Lahko da nič ne deluje in tudi če ne ali ni, nič hudega – morda je to eden tistih dni, ko glava sanjava nič posebnega ne bo skupaj spacala.

Saj, zakaj bi pa rabilo biti vedno posebno, preprosto je marsikdaj tudi nekaj vredno.

Težko … morda… lažje… aja. Ohja, spet se zatika.

Evo, jebiga.

Spet se pretekla noč v sledeči dan je prelila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja