Želiš spisati nekaj, naletiš na nekaj drugega. Čarobnost ustvarjanja, čarobnost (pre)prostodušnega duha… čarobnost življenja (?). Ponekem ključu mi je uspelo pristati v gozdu besed, spisanih v trenutkih, ko moje potovanje, izgnanstvo iz domovine, oddajalo poslednje je utripe in v enemu od impulzov izustilo sledeče:

»…težko rečem, da semuspel razvozlati zavihano uganko kaj dolgoročno početi s tem svojim dragocenimživljenjem. Lahko pa rečem, da sem vsaj uspel uvideti kaj storiti, da se šebolj razvozlam in čemu se torej posvetiti v tekočem letu. Dovolite mi, da opodrobnostih spregovorim kdaj drugič. Ljubezen objeta v gnezdo domačnosti menamreč kliče k sebi in v prihodnjih utripih bi rad bi bil z njo v celoti. Srcemoje našel sem pot domov!«

Potem pa približno 9 mesecev kasneje in slab mesec nazaj tole:

»Tako se je zgodilo, čeravnopo enemu bolj temačnih obdobji, da našel sem pot domov. Mogoče ne še doma, apot vendarle.«

Težko je včasih sprejeti, da so časi, ko je človek preprosto izgubljen ali točneje, ko se prestrašeno izmika… strahu. Težko je včasih sprejeti, da imaš v enem trenutku pred sabo in v sebi tako zelo jasno sliko, vzgib za tem pa že čutiš, kako mračne sile ovijajo bit v sterilnost ali kot sem par ur pred prihodom v Ljubljano in snidenjem s starejšo sestro razmišljal:

Vožnja

In ko sem sedel v kombiju napolnjenem s Slovenci me je zadelo. Res je (!)… in v tistem trenutku me je postalo strah. Kaj če mi ne uspe spisati knjige? Kaj če je spišem in bo totalno zanič? Ali pa morda še huje, totalno povprečna… Začelo je stiskati…

Dobro sem spominjam tega občutka in to ni prvič, da se k njemu ozrem. Rad sem ga vzel kot nek simbol obdobja v katerem sem se ob povratku znašel; kot predstavnika sina slovenske otožnosti in nihilizma. Morda celo kot nek branik vsega kar sem doživljal (recimo to ali pa ne).

Nisem pa pomislil, da to ni cela zgodba in da je temu občutku praktično hipoma v toku besed sledila protiutež:

… a v tistem mi je kliknilo. Prav ta strah, prav ta negotovost vse skupaj lahko naredita tako zelo dragoceno. Če le ne zbežim, ampak nasprotno, kot obljubil sem si, strahu in zadevam se posvetim, potem to čustvo lahko doda tisti kanček začimbe potrebne, da nastane nekaj vrednega. Morda pogrnem na celi črti, ampak ne bom pogrnil preden nisem vsaj zares poskusil in kdo ve, lahko bo vse skupaj zgolj en prestopni korak na poti nečesa drugega, lahko da ugotovim, da sem se izpel v pisanju, lahko pa, lahko pa se iz tega celo kaj rodi. Kdo bi vedel, jaz verjetno še najmanj.

 Ni bilo namreč redko v življenju, da so ljudje bolj verjeli vame kot sem vase verjel sam.

Tako sem končno lahko sporočil kaj čutim in razbil to steno samote med mano in svetom. Na ta način je marsikaj kar prej je bilo rezervirano za dekle, postalo vsebina za vse.

Kako sem lahko pozabil na to, tko ne malo, ne približno, ampak v celoti?! Človek, ti si čudo.

Dobro, lahko bi sedaj nadaljeval v tem preizpraševanju kaj – kako – zakaj, a ne bom in sicer iz preprostega razloga, da se mi bolj zdi pomembno,da naposled vendarle sem našel in se spomnil. Bi pa dodal, sedaj si se spomnil in zaboga, stori nekaj, da to pot ostane s tabo.

Stori nekaj, kar lahko, da se ne boš vračal domov še leta in leta; da ne boš predolgo živel v zmotah in zaporih; da ne boš pozabil na obljubo. Oprostite mi res, vem da vas preizkušam s tem ko se vrtim okoli bistev kot mačka okoli vrele kaše, a če lahko storim nekaj kar lahko, potem to običajno tudi storim. Če pa ni ne čas, ne prostor potem pa raje še malo, četudi po sizifovsko, krožim.  Med pozabo in vpogledom, med obljubo in breznom… med težavo sprejemanja lastnih nepopolnosti in umetnostjo spojeno s filozofijo preprostega. Prosim, ne zamerite mi in ne pozabite.

Še se bom vrnil.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja