Nekaj čez polnoč, ravno prišofiral dam. Ustavi vožnjo.

Mogel bi it spat, no, pametno bi bilo. A kaj mi pomaga pamet, ko soočen sem z nezavednim?

Stojim zunaj na balkonu zazrt v nočno nebo razsuto v utelešeni lepoti upanja. Diham skozi filter, da vsaj za ta hip slišim mir in doživim zbranost. Končno lahko s pogledom od zunaj opazujem življenje, saj ne da bi bilo kaj lažje vse skupaj, samo preprosto

Vsaj malo bolj preprosto pa je, čeprav boli kot zver. Kdaj res boli kot zver. 

Izgubiti ni lahko, še manj, če je izguba vezana na bitje. Pa sem se lahko tako ali drugače množico let pripravljal na to, še vedno je tu luknja, vrzel v vesolju, ki stežka izpušča. Žalost res = astronavt.

Žalost res je astronavt, jaz pa dih, ki poganja njeno vesoljsko odisejo. Kam potuje? Kje (vse) bo pristal? Bo dosegel svoje? 

Ko bi le vedel in ko jo opazujem sicer gojim upanja, a kaj lahko človek postori iz balkona? 

Lahko skočim čez rob, lahko še sebe izstrelim v neskončnost, lahko še naprej opazujem življenje… Lahko, lahko, lahko, a iskreno na tej točki, karkoli dosti bolj težko. 

Verjetno čutiva, da se deloma mučim, da mi srce pospešeno utripa, glava rahlo razbija, budnost počasi ugaša, zato – izziv: daj, podari si kar rabiš brez da bi za to kogarkoli trpinčil.

Ni, bi bilo, nič bi moral. Vem, da sva mislila in želela še veliko. Toliko ambicij, načrtov, dogovorov – nerojenih, a vseeno tu; v bistvu povsod kamorkoli se ozrem. 

V nebu h kateremu se vselej zvesto vrača,, tvojemu in mojemu ugasnjenemu ogorku, balkonu iz katerega življenja gledam, iskanju izgubljenega (upanja) ob treh zjutraj, ko nobena pesem več ne poje. 

V bistvu res povsod kamorkoli se ozrem, le v notranjosti stanovanja ne. 

Vrzel. 


Počitek v miru nezavednega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja