So prijatelji, ki ti predstavijo nove prijatelje.

…

(Zdaj) Izguba je lahko jebena reč.

Kot prvo ni nobenih navodil, resničnih vodil, ničesar zares kar bi ti povedalo kako se z njo v ednini, dvojini, množini ali pa kar neskončnini srečati. Po svoje se mi torej zdi kar logično, da je človek vsaj malo izgubljen.

Kot drugo je redkokatera izguba zares primerljiva s katerokoli drugo. Okej, saj so neke skupne točke, če gremo brati psihološko literaturo, ampak ti lahko kvečjemu dajejo formativno formo kako se v specifični situacijo poglobiti. 

Kot tretje, komu je res do tega, da bi se v njo poglabljal. Tu ne mislim intelektualnega poglabljanja, ampak tistega skrajno osebnega, čustvenega, intimnega. Brez zanikanja.  Živeti ali ne živeti… z masko?

(Stop.)

…

Happy home, okej. Ej fak sori, ful se oproščam če vsaj malo skačem, ampak izražati se v tovrstnih okoliščinah ni vedno ali vselej najlažja zadeva. Niti več nujno v smeri preprosto, ki se s časom nepotrebno, a nujno, zapletlo je v lastnem delovanju. Tako na trenutke vse postaja vse težje in težje in tu se povežem na vrhnje polnilo. S težavami in bremeni, ki te lahko ujamejo v izgubah brez navodil, kdaj kar izgubiš unikatnost vsakega trenutka doživetega v intimnosti. No, mene to včasih moti. 

A zato so tu prijatelji, ki v človeški neskončnini odpirajo predore in sodelujejo v izgubljanja teh zvrtinčeno grotesknih mask. Ene so kdaj pa kdaj že potrebne, a vse ostale pa se učimo pošiljat v drek.