Sončen dan, krasen dan, nebeško beli dan – prekleto srečno izrisan. Kakšen občutek, ko padem vanj in z njim vate, v ta svet, ki tako rad diham ga, poljubljam, ljubim. A čeprav rad, živeti kdaj v njem ne znam, niti ne zmorem. Strah me je, skrbi me, slepota nema ovija me – stran sem odposlan. Semkaj v ta kraj, ki pravzprav ni kraj, bolj zatočišče, neko nasanjano dvorišče. Na njem v glasni tišini sem obstal, obstal zazrt v čisto cesto, ki mamljivo vabi v utripajoče mesto – atlantidino razsvetljenje sveto. Vidiš podobo, njen obris v daljavi, slišiš njene mite in legende bližnje? Od zore do mraka živiš za to, za njih In vse kar v tebi to mesto riše. Ta neumorna upanja, te vizionarske obljube, To nebeško čast in genetsko veličino- Vse to in še… tam. Prav tam. No, torej počasi že mudi se, čas priganja- obstaja pot, ki tjakaj vodi? Oja, to je ta čista cesta. Ta čista cesta, ki tako jasno in razločno pome kliče in kot kaže celo brez preprek in ovir je, je mar lahko še lažje? Zato še bolj nejasno mi je, le kaj še vedno tu obotavljam se … dragi, daj pusti že vse te besede gremo torej, pot pod noge! Končno odločen v namenu, končno odločen napraviti prvi fizični korak, ko končno mišice so volne in ogrete, ko vse tako je končno, zopet ozrem se predse in tam pred mano ni, ne ni več čiste ceste. Le nejasna tema in črnina, mnoge izkopanine in krtuhasto gradbišče, zemlja zrita vsepovrek je nametana, fak, kako zdaj naj pridem tja na to sveto stičišče? Slika skoči, trenutek preskoči, z neba belina pada, in ta ista pokrajina, ki še utrip nazaj bila tako igrivo je poletna zdaj v počasno zimo je odeta, a to nikakor ni žalost obupana, ne, to so sanje razodetja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja