Zdaj ni čas za zapletanja, zdaj res ni čas za perfekcijo in če se težko izrazim, je to morda zato, ker se nekaj časa nisem. Vsaj ne s takim stanjem zavesti, da bi lahko kar tako preprosto bil preprosto. To boli. Nekdaj sem bil zmožen narediti nekaj s to bolečino, bil zmožen vsaj biti približek za preprosto. Kaj delam?

Z vso iskrenostjo, jaz nisem začetnik in to ni začetek. Začetnik na začetku s sabo ne nosi takega balasta šumov in dretja, a po drugi strani…ja, prav tak v resnici sem kot začetnik. Neusmiljen do sebe, poln pričakovanj in predpostavk.

Začetnik sem, a od sebe pričakujem vrhunskost, odličnost, perfektnost. S tem sem se seznanil že neštetokrat – ko šel sem opravljat izpit za avto, prvič stopil skozi vrata fakultete, se lotil pisanja knjige. Ko nezmožen premostiti začetno blokado obstal sem na mestu, razodet spremenljivim sezonam na meji med izpraznjeno istostjo in grozljivo čudovitim ničem.

Toliko misli, spominov, utrinkov že takrat in zdaj zopet inznova šviga skozi umsko telo in težko je, ker vse se odvija hkrati, zopet in znova, da ne zmorem obdržati biti nad površjem. Bom zmožen predati se in biti nežen v disciplini in ponavljanju osvobajanja? Si bom drznil ali upal umazati roke vgradnji temeljev osebnega templja? Bom znal iti skozi sebe in sezone z ranjeno radovednostjo in začutiti plasti drobnih fragmentov, migetajočih tipalk in ostankov, ki rojevajo novo življenje v tišini, ki jo sanjam?

Jasno je, zmotil sem se. Zdaj je bil zopet in znova čas za zapletanja, čas za hromečo perfekcijo in zdaj, ko zavedanje zmote zaznamuje konec preteklega in napoveduje novi krog, je čas, da še enkrat, zopet in znova – začnem znova.

Iskreno, odkrito in odprto kot začetnik na začetku, ki rad bi bil vrhunski, a ne dovoli si začeti. No, saj  sem že začel.  

*naj to služi kot uvod za prehod na začetniški um

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja