Ne-odlaševalec

Vsak dan, za 30 dni, začni dan s tem, da zapišeš tri najpomembnejša opravila. Stori ta pravila nemudoma, ali čim jih lahko.

»Če nisi pripravljen vzdržati lastnega trpljenja niti za eno uro in ponavljajoče preprečuješ vso možno nesrečo, če smatraš katerokoli trpljenje kot zaslužno popolnega uničenje ali bolečino kot zlo, kot ostudno in kot madež obstoja, no, potemtakem imaš, poleg religije sočutja, še eno religijo v svojem srcu (in ta je morda mati prejšnje) – religijo lahkotnega samozadovoljstva. Ah, kako malo veš o sreči človeka, ti udoben in dobroten! Saj sreča in nesreča sta brat in sestra, in dvojčka, ki rasteta skupaj, ali kot v tem primeru, ostajata skupaj majhna!« – Friedrich Nietzsche, Vesela znanost: Z uvodom v rimah in dodatkom pesmi

»Ne prejme človek kar si želi ali za kar moli, ampak kar si pravično zasluži. Njegove želje in molitve so uresničene in uslišane, ko so uravnovešene z njegovimi mislimi in dejanji.« – James Allen, Ko človek razmišlja

»Izpusti zmotno predstavo, da se morajo naša motivacijska stanja ujemati z nalogami pred nami. Socialni psihologi so demonstrirali, da stališča sledijo vedenju bolj kot (ali vsaj toliko kot) vedenja sledijo stališčem. Ko začneš ravnati na podlagi namere boš videl spremembo v svojih stališčih in motivaciji« – Timothy A. Psychyl, Rešiti uganko prokrastinacije: jedrnat vodič strategij za spremembo

Eden od glavnih izzivov v življenju je da se moramo spopadati z dejavnostmi, ki nam povzročajo občutke tesnobe, neustreznosti, negotovosti, nekompetentnosti, osamljenosti, obupa, prestrašenosti, jeze, krivde, depresije ali dolgčasa. V koliko ni takojšnih družbenih, fizičnih ali finančnih posledic večina med nami preferira predajo kratkoročni potešitvi za ceno dolgoročne zadovoljitve. V izogib neprijetnim občutkom, odlašamo z blagodejnimi aktivnosti v nedogled in razvijemo odklon do njih. To povzdigne pretanjeno, a prepričljivo stališče, ki nakazuje, da življenje ni vredno napora.

To je odlašanje – prostovoljna preložitev nameravanega opravila, razlog zaradi katerega sanje potisnjene so tiho preko obzorja prihodnosti dokler je prepozno, da bi jih ponovno vzeli za svoje. Čeravno se namenimo nekaj narediti, kot na primer zaključiti tisti ustvarjalni projekt ali poslovni načrt, iti teči, ali poklicati ljubljeno osebo – in imamo čas to storiti prav zdaj – še vedno končamo v brezciljnem krmarjenju med novicami in vpasti mika drugih nepomembnih zamotkov.

Vemo da bo naš prihodnji jaz preziral to izmikajoče vedenje. Vemo, da bomo zamudili to zadovoljstvo opravljene naloge in vemo, da bo naša samopodoba utrpela ogromen udarec. Počutimo se nasprotno od koristnih in opolnomočenih, a nadaljujemo z bočnimi koraki stran od blagodejnih aktivnosti, ker se počutimo globoko nenaklonjeni neudobju zakopati se v nekaj in le to uresničiti.

Cena odlašanja je znatna. Odlašanje, v svojem bistvu, je prelaganje življenja samega. Ko odlašamo, prelagamo rast in vpoglede, ki so ne pogrešljivi pri samo-aktualizaciji in spoprijemanju s prihajajočimi napori. Zamudimo priložnost za angažiranje s svetom na konstruktivni ravni. Nič ne more nadomestiti taktnega sledenja lastnih namer.

Zakaj, če odlašanje ima tako škodljive učinke, nadaljujemo s tako samo-poraznimi vzorci? V psihološkem smislu je odlašanje videno kot neuspeh samo-uravnavanja. Trpimo za obliko zaznavne motnje. Izogibamo se nalog do katerih čutimo odpor z vdajanjem kateremukoli bežnemu užitku na dosegu roku. Ker se želimo izogniti slabim občutjem vztrajamo v izogibanju nalog, ki sprožajo neprijetna občutja neustreznosti ali sramu. Namesto tega naredimo nekaj zaradi česar se počutimo dobro ali bolje, preložimo nalogo, si zamišljamo kako je opravljamo, ali si iznajdemo razlog zakaj se nam z nalogo pred nami zares sploh ni potrebno spoprijeti.

Povrhu vsega, ker se ne želimo dojemati kot nekdo, ki se izogiba stvarem v življenju, se zamotimo od pripoznanja, da to zares počnemo. Proaktivna prokrastinacija je, ko se utremo v navidezno konstruktivno vedenje za ceno tiste ene stvari, katero bi res morali početi.

Nadalje, niso vse oblike odlašanja ustvarjene enakovredno. Ta točka ne bi smela biti spregledana. Včasih je odlašanje tega, kar »bi morali« početi – z namenom da delamo na nečem zares velikim in navdihujočim – najboljša uporaba časa. V njegovem eseju Dobra in slaba prokrastinacija, katerega globoko priporočamo v branje, ustanovitelj Y-Combinator-ja Paul Graham le to nadalje podkrepi:

»Najbolj občudovanja vredni ljudje, katere poznam, so vsi grozni prokrastinatorji. Je torej možno da odlašanje ni vedno slabo?

Večina ljudi, ki pišejo o prokrastinaciji pišejo o tem kako jo pozdraviti. Ampak to je, v strogem smislu, nemogoče. Obstaja neskončno število stvari, katere bi lahko počeli. Ne glede na to na čem delaš, ne delaš hkrati na vsem ostalim. Vprašanje ni torej kako se izogniti odlašanju, ampak kako odlašati v redu.

Obstajajo tri variante odlašanja odvisne od tega kaj počneš namesto nečesa drugega: lahko delaš na a) ničemur b) čim manj pomembnim, ali c)nečim bolj pomembnim. Zadnja oblika, bi si upal argumentirati, je dobra prokrastinacija.

To je ta »zamišljeni profesor«, ki se pozabi obriti, ali jesti, ali celo gledati kam hodi, medtem ko razmišlja o nekem zanimivem vprašanju. Njegov um je odsoten od vsakdanjega sveta, ker trdo dela v drugem.

To je smisel v katerem so vsi najbolj impresivni ljudje, katere poznam, odlaševalci. So tip-C odlaševalcev: odlašajo z delom na majhnih stvareh, da lahko delajo na večjih.«

Graham argumentira, da je prokrastinacija neizogibna in tako je tisto na kar moramo biti zares pozorni to, za kar se odločamo, da ne bomo delali. Ključno je razumeti da trivialna »produktivnost« – delanje kopice majhnih vsakodnevnih opravil, ki navsezadnje čez čas ne bodo spremenile tvojega sveta – ni tisto kar spodbujamo s tem izzivom. Raje, zagovarjamo nekaj bolj v smeri Grahamove »dobre prokrastinacije« – odlašanja majhnih stvari, ki niso pomembne v obširnejši sliki – in delu na tistih velikih elementov kot na primer tvoje zdravje, tvoje sanjsko podjetje, tvoj roman, spletna stran, tesarske spretnosti ali trajnostna usposobljenost.

To so stvari, ki bodo na koncu dni naredili razliko v tvojem življenju in vodile tebe k temu, da postaneš tista junaška različica sebe. Na žalost, ne samo da je neskončno neproduktivnih distrakcij, ki prestrezajo tvojo pozornost; tu je tudi neskončno število stvari, ki se zdijo produktivne, ampak v bistvu niso najboljše stvari na katerih bi lahko delal. Torej, razmisli temeljito in obširno kaj so te najboljše in najpomembnejše stvari za ta izziv; bodi iskren in odkrit s sabo in delaj na njih.

Na kratki rok se zdi v redu malo zabavati medtem ko občutimo tesnobo ali pomanjkanje, ko nočemo delati na tem, kar je zares pomembno. Ampak prostovoljni zamik želenih dolgoročnih ciljev zaradi preferiranja takojšnje nagraditve nas bo prej ali slej napolnil z obžalovanjem in samo-obtožbami. Določena stopnja počitka in prostega časa sta seveda nujna za izpolnjeno življenje, čeprav sami verjamemo, da je dobro pravilo palca vložiti vsaj nekaj časa vsak teden v obširnejša stremljenja. Če tega ne storiš, se boš mesece kasneje pogosto znašel praskajočega po glavi, čudeč kam ves ta čas je izginil. In pogosto se stvari, ki so se zdele vredne časa, izkažejo kot plehke, kot paketki bežnih užitkov – kratkotrajnim neizpolnjujoči v enaki meri.

Dokaj pogosto lahko ustvarimo dodelane-a-pogubne vedenjske vzorce, ki ohranjajo našo samo-zavajanje na mestu. Zadnja stvar, katero si želimo priznati je da to vedenje ne zadostuje in da potrebujemo spremembo. A neglede, če smo zmožni spoznati, da je neuspeh zgolj povratna informacija – da jev redu, če si umažemo roke in naredimo napake na poti samoaktualizacije – bomo mnogo bolje opremljeni za iskrenost s samim sabo, za ohranjanje optimizma in odločenosti. Kathryn Schulz, avtorica Biti v zmoti povzame pomembnost »zajebati«v tem pomenljivem odlomku:

»Motiti se je vandrati, in vandrati je način kako spoznavamo svet; in, zgubljeni v mislih, je prav tako pot kako odkrivamo sebe. Imeti prav je lahko nagrajujoče, ampak je navsezadnje statično, gola trditev. Motiti se je težko in vzbuja skromnost in je kdaj celo nevarno, ampak je na koncu vseeno popotovanje, in tudi zgodba. Kdo si zares želi ostati doma in imeti prav, če si lahko nadeneš oklep, skočiš na sedlo in kreneš ven raziskovati svet? Res je, lahko se zgubiš na poti, nasedeš v barju, se prestrašiš na robu klifa; roparji lahko okradejo tvoje zlato, rokovnjači te lahko zaprejo v jamo, čarovniki te lahko spremenijo v žabo – pa kaj potem? Zajebati je najti dogodivščino: to je duh v katerem je zapisana ta knjiga.«

Ko zavračamo delanje napak ali da bi priznali sebi, da ne izpolnjujemo svojih talentov na način katerega si resnično želimo, potlačimo svoja zahtevna čustva in blokiramo tok življenja znotraj nas. Prepustimo sebstvu prihodnosti, da se spoprijema s posledicami naše prevzetnosti in izogibanja ter  aktivno izberemo se ne soočiti s tem na kratki rok. Nastavili smo se za neuspeh brez da bi se tega zavedali.

Torej, kako lahko to obrnemo okoli? Kako nekdo preseže pogojevanje izogibanja? Kako lahko ukrepamo, ko je ukrepanje nasproti naši volji? Kako lahko prenehamo z vdajanjem dobročutja?

Prvi korak je prepoznati obstoj poželenja po izničenju negativnih občutkov v odnosu z določenim opravilom. Ker izkušamo slabo razpoloženje s predajanjem opravilu, ali že zgolj z razmišljanjem o tem opravilu, pademo vpast, ki se imenuje »popravilo razpoloženja«. Predamo se nečemu drugemu, ker si želimo dobročutja zdaj.

Odlašanje z opravilom nam celo da začasno odrešitev in nam proizvede dober občutek. Vidiš vzorec?

»Namesto da gremo za temi stenami in pregradami z macolo, smo pozorni na njih. Z nežnostjo in iskrenostjo, se premikamo bližje k tem stenam. Dotaknemo se jih, jih povohamo in jih dodobra spoznamo. Seznanimo se s strategijami in prepričanji uporabljenimi za izgradnjo teh sten: kaj so zgodbe katere si pripovedujemo? Kaj me odvrača in kaj privlači? Brez da določamo kar vidimo pravilno ali napačno, preprosto gledamo kar se da objektivno. Lahko se opazujemo s humorjem, da ne postanemo preresni, moralistični ali zategnjeni ob raziskovanju. Leto za letom, se urimo v ohranjanju odprtosti in dovzetnosti do česarkoli kar se pojavi. Počasi, zelo počasi, se zdi kot da se razpoke v stenah razširjujejo in, kot da bi bila čarovnija, se lahko bodhichitta svobodno pretaka.«

Drugi korak je pripoznanje tega, da se tvoje motivacijsko stanje ne rabi uskladiti z opravilom katerega nameravaš opraviti. Lahko čutiš enega od omenjenih neprijetnih stanj v začetku tega izziva in še vedno nadaljuješ z njim.

Potreben je pogum, da se predaš eni nalogi in si medtem dopustiš čutiti nekaj neprijetnega. Ampak v tem primeru, se moraš najprej počutiti slabše preden se boš boljše. Ukoreninjena čustva, ki so bila nenaslovljena in zaklenjena stran naj bodo objeta v celoti.

To ni lahek, udoben proces. Od zgodnjih let, si se naučilo stati stran od bolečine in neudobja. Ego poskuša zamejiti telo, diktirati kaj naj bi in kaj naj ne bi čutil. Kakorkoli, lahko se naučiš kako preseči to ultimativno toksično pogojevanje z voljnim odpiranjem tem čustvom in občutkom. Rečeno je, da čuječnost ne bo rešila teh problemov, ampak jih raje raz-rešila.

Da kultiviramo spretnostno perspektivo na ta tako imenovana negativna čustva, se jih lahko naučimo pre-okviriti in re-interpretirati kot priložnosti za rast. Namesto trpljenja skozi navzdol vrtečo spiralo izogibanja, se aktivno spopadi in prebrskaj izognjena opravila in čustva, da požanješ sadeže dovršitve in vzpodbudiš rast. Vedoč, da je za življenje samo potreben celoten spekter izkustvenih fenomenov, se lahko naučiš da moraš čutiti na določen način ob nekaterih okoliščinah in da se z izogibanjem določenim opravilom izogibaš življenjskim naukom, katere bi se sicer naučil skozi čustvovanje in spoprijemanjem s temi občutki.

Ko boš enkrat to osvojil, neprijetna čustva vznikla v povezavi z določenimi opravili ne bodo imela več tako znatne moči nad tabo. Ta perspektiva lahko in bo mogla biti okrepljena z razumevanjem tega kako se razumevanje opravila spreminja skozi čas (nagnjeni smo k precenjevanju težavnosti pred opravilom in podcenjevanju našega zadovoljstva po opravilu). Ne misli, da obstaja popoln trenutek za spopad z opravilom. Ne boš se počutil nič bolj razpoloženega ali motiviranega katerikoli drug dan. Motivacija sledi vedenju in ne obratno. Vedno bo določena stopnja odpora, ampak ko se enkrat prisiliš k spoprijemanju, se bo miselnost prestavila.

Bodi sumničav do kateregakoli nadaljnjega zamika in kateregakoli zagovarjanja le tega. Nauči se prepoznati vzorce samo-utvar. Ko enkrat dejansko začneš, boš opazil da so se tvoja motivacija, samopodoba in razpoloženje  začeli izboljševati. Tvoja perspektiva bo napravila kopernikanski obrat in začel boš hrepeneti po večjih projektih saj hrepeniš po tej neskončno rast.

VPRAŠANJA ZA REFLEKSIJO

  • Kaj so največje naloge katerim si se izogibal ali jih zavračal?
  • Kaj so čustva od katerih najpogosteje iščeš pobeg?
  • Ko soočen z monotonimi nalogami, kaj so tvoje nemudne poti vdaje dobročutju?
  • Se počutiš bolje ali slabše na splošno ko ne odlašaš?
  • Kaj te bo stalo na dolgi rok, če nadaljuješ z odlašanjem opravil?
  • Če ne bi nikoli več odlašal na enem področju, katero področje bi izbral?
  • Obstajajo znotraj določenih okoliščin prednosti odlašanja? Je tvoj odgovor na vprašanje utemeljen na racionalizaciji ali razumu?

NASVET MODROSTI

Poleg vsakega pomembnega opravila zapiši čustvo, kateremu si se izogibal z ne angažiranjem s tem opravilom. Nato nastavi namero izpeljave s ponovitvijo sledečega: »Naslednjič ko čutim (čustvo) zaradi te naloge, se mu ne bom poskusil izogniti. Namesto tega bom uporabil (čustvo) kot iztočnico da nemudoma začnem.

*Prevedeno in povzetu po priročniku sestavljenemu v umih in bitu ekipe High Existence

Začetniške misli

Zdaj ni čas za zapletanja, zdaj res ni čas za perfekcijo in če se težko izrazim, je to morda zato, ker se nekaj časa nisem. Vsaj ne s takim stanjem zavesti, da bi lahko kar tako preprosto bil preprosto. To boli. Nekdaj sem bil zmožen narediti nekaj s to bolečino, bil zmožen vsaj biti približek za preprosto. Kaj delam?

Z vso iskrenostjo, jaz nisem začetnik in to ni začetek. Začetnik na začetku s sabo ne nosi takega balasta šumov in dretja, a po drugi strani… ja, prav tak v resnici sem kot začetnik. Neusmiljen do sebe, poln pričakovanj in predpostavk.

Začetnik sem, a od sebe pričakujem vrhunskost, odličnost, perfektnost. S tem sem se seznanil že neštetokrat – ko šel sem opravljat izpit za avto, prvič stopil skozi vrata fakultete, se lotil pisanja knjige. Ko nezmožen premostiti začetno blokado obstal sem na mestu, razodet spremenljivim sezonam na meji med izpraznjeno istostjo in grozljivo čudovitim ničem.

Toliko misli, spominov, utrinkov že takrat in zdaj zopet in znova šviga skozi umsko telo in težko je, ker vse se odvija hkrati, zopet in znova, da ne zmorem obdržati biti nad površjem. Bom zmožen predati se in biti nežen v disciplini in ponavljanju osvobajanja? Si bom drznil ali upal umazati roke v gradnji temeljev osebnega templja? Bom znal iti skozi sebe in sezone z ranjeno radovednostjo in začutiti plasti drobnih fragmentov, migetajočih tipalk in ostankov, ki rojevajo novo življenje v tišini, ki jo sanjam?

Jasno je, zmotil sem se. Zdaj je bil zopet in znova čas za zapletanja, čas za hromečo perfekcijo in zdaj, ko zavedanje zmote zaznamuje konec preteklega in napoveduje novi krog, je čas, da še enkrat, zopet in znova – začnem znova.

Iskreno, odkrito in odprto kot začetnik na začetku, ki radbi bil vrhunski, a ne dovoli si začeti. No, saj  sem že začel.  

*naj to služi kot uvod za prehod na začetniški um

Neko nasanjano dvorišče

Sončen dan, krasen dan, nebeško beli dan – prekleto srečno izrisan. Kakšen občutek, ko padem vanj in z njim vate, v ta svet, ki tako rad diham ga, poljubljam, ljubim. A čeprav rad, živeti kdaj v njem ne znam, niti ne zmorem. Strah me je, skrbi me, slepota nema ovija me – stran sem odposlan. Semkaj v ta kraj, ki pravzprav ni kraj, bolj zatočišče, neko nasanjano dvorišče. Na njem v glasni tišini sem obstal, obstal zazrt v čisto cesto, ki mamljivo vabi v utripajoče mesto – atlantidino razsvetljenje sveto. Vidiš podobo, njen obris v daljavi, slišiš njene mite in legende bližnje? Od zore do mraka živiš za to, za njih In vse kar v tebi to mesto riše. Ta neumorna upanja, te vizionarske obljube, To nebeško čast in genetsko veličino- Vse to in še… tam. Prav tam. No, torej počasi že mudi se, čas priganja- obstaja pot, ki tjakaj vodi? Oja, to je ta čista cesta. Ta čista cesta, ki tako jasno in razločno pome kliče in kot kaže celo brez preprek in ovir je, je mar lahko še lažje? Zato še bolj nejasno mi je, le kaj še vedno tu obotavljam se … dragi, daj pusti že vse te besede gremo torej, pot pod noge! Končno odločen v namenu, končno odločen napraviti prvi fizični korak, ko končno mišice so volne in ogrete, ko vse tako je končno, zopet ozrem se predse in tam pred mano ni, ne ni več čiste ceste. Le nejasna tema in črnina, mnoge izkopanine in krtuhasto gradbišče, zemlja zrita vsepovrek je nametana, fak, kako zdaj naj pridem tja na to sveto stičišče? Slika skoči, trenutek preskoči, z neba belina pada, in ta ista pokrajina, ki še utrip nazaj bila tako igrivo je poletna zdaj v počasno zimo je odeta, a to nikakor ni žalost obupana, ne, to so sanje razodetja.