Odda vsem prijateljem, ki sem jih srečal na poti. To bo ta knjiga. To bo ta pot prijateljstva.

 Haha kaj? Stik za upravljanje zapuščine je nekdo, ki ga izbereš, da bo poskrbel za tvoj račun potvoji smrti. Ta oseba bo na primer lahko pripela objavo na tvojo časovnico, se odzivala na nove prošnje za prijateljstvo in posodabljala tvojo sliko profila. Ne bo pa mogla objavljati v tvojem imenu ali videti tvojih sporočil

In potem mi pokaže slike 5 prijateljev s katerim več ne bommogel imet stika! Kako grozno kot da jih pa sedaj ne bom nikoli več videl!?! Suzica

  • This is temporary. I’ll be back.
  • I don’t understand how to use Facebook.
  • I don’t find Facebook useful.
  • Vdrli so v moj račun
  • I get too many emails, invitations, and requests from Facebook.
  • Imam drug Facebook račun.
  • I spend too much time using Facebook.
  • Na Facebooku se ne počutim varno.
  • Skrbi me varnost osebnih podatkov oz. zasebnosti.

Še razlago jim lahko ponudim!

Haha in potem za foro dam da ga ne znam uporabljati in mi ponudi skoraj da ne nekaj kar izgledajo kot navodila za uporabo fejsbuka. Jokam se že počasi.

Še dobro da v ozadju doni brazilska glasba. Rekel si da potrebuješ izzive. Idemoo in kot razlago omenim, da ne znam bit konformen – torej slediti nekim družbenim normam. Sem morda kar družbeno nevzgojen?

Deaktiviraj!

Deactivating your account will disable your profile and remove your name and photo from most things you’ve shared on Facebook. Some information may still be visible to others, such as your name in their friends list and messages you sent.

Res deaktiviraj!!

In potem to pismo. Oh če bi me še kdo tako zelo želel obsebi <3

Your account has been deactivated

To reactivate your account, log in using your old login email and password. You will be able to use the site like you used to.

We hope you come back soon

sem kar malo žalosten… 🙁

Upajo, da se kmalu vrnem.

Se kar malo posebnega počutim

Vse v znak akcije: VZEMI SI ČAS. POčas. 

Moraš bit moški* (I.)

Rabiš trdo kožo, ne bit pička, moraš bit moški. Res, kaj še? Družba in svet te bosta požrla, če si boš vse tako gnal k srcu.

Ja, morda bi vse skupaj res bilo lažje in bolj mirno (beri moje doživljanje in čustvovanje bi bilo bolj plosko), če bi imel trdo kožo in ne čutil bolečine. Verjetno tudi ne bi imel toliko nihanj k depresivnim, nihilističnim obdobjem.  Sploh pa bi zagotovo bil bolj sprejemljiv in manj konflikten… a kaj naj, občutljiv sem, tako zeloo občutljiv.

Bili so časi, ko bi to zanikal, češ nič nisem občutljiv, saj so bili časi, ko se mi je zdelo, da je to nekaj slabega. A zakaj bi to bilo nekaj slabega? Ravno to in zato dandanes, ko sem soočen s to oznako, če le zmorem, to občutljivost priznam. Vendarle me le ta definira kot osebo in je zelo verjetno en temeljni gradnik mojega obstoja.

Spomnim se namreč, ko sem se enkrat v ranem otroštvu s sovaščanom in takratnim prijateljem potikal naokoli pri sosedu ter sva naletela na mrtvega krta. Ob tem preminulem bitju sem občutil žalost, globoko žalost, s čimer se pričujoči prijatelj ni znal poistovetiti. Zanj je bilo ta krt pač nekaj kar leži na tleh in se ne premika ter posledično ta moj odziv zanj, sploh ko sem jasno izrazil moje čustvovanje, nerazumljiv. Skrajno nerazumljiv. Nerazumljiv do te mere, da se je z njim soočil vsaj z rahlim posmehom. Sicer se mi ne zdi, da bi me s tem na tisti točki kaj prida zaznamoval, a kaj pa vem, lahko da sem tudi kaj potlačil.

Kakorkoli, to situacijo s krtom dojemam kot nek simbol moje preteklosti v toku katere imam občutek, da sem dolgo, predolgo, dopuščal, da se je na to občutljivost gledalo kot na nekaj odvečnega, morda celo nesprejemljivega. Dovolil, da se je po njej hodilo, jo čustveno posiljevalo, se ji posmehovalo, izpraznjevalo. Cena tega je, da danes včasih toliko bolj burno odreagiram na še tako majhen stampedo zoper njej, sploh če prihaja s strani osebe katero tretiram kot meni bližnjo. Primer(i)?

S starim sva bila danes v hlevu na misiji zamenjave žarnice in na noben način nama ni šlo. Potem mi je nekaj dejal, jaz sem rekel nekaj nazaj, namenil mi je, za moje doživljanje, nepotrebno nestrpen par oči, rahlo je dvignil glas, počutil sem se ogroženega, še bolj sem dvignil glas nazaj, mu rekel kaj je tako živčen, on meni kaj sem tako občutljiv…. Vse zaradi pofukane dvometrske žarnice, ki na koncu sploh ni v redu/ »prava«.

Ni mi bilo vseeno in vem, da imava vsak svojo zgodbo, a kot sem dejal zgoraj, kdaj moram plačati ceno tega, da sem se v preteklosti zadrževal in marsikaj požiral. Včasih, sploh kot otrok, bi brez da bi karkoli omenil požrl ta boleč pogled (in kdaj še vedno ga), ta rahlo (ali bolj) dvignjen glas in šel naprej. A na neki točki se mi je zdelo, da tako ne morem več nikamor in da je kdaj potrebno, da povem ljudem, da mi za te poglede, te dvignjene glasove, te besede…da mi za vse skupaj – ni vseeno.

Da mi ni nujno vseeno, če se zmrduje ob dejstvu, da si ne predstavljam kako naj bi neka ograja stala; da se mi NE jebe, če je moja namera, da bi rad pomagal, potem se pa nekonstruktivno in brez znaka hvaležnosti išče pomanjkljivosti v mojih dejanjih; da me jebeno prizadene in razhudi, če (dolgoletni) prijatelj (ni isti kot tisti pri krtu) začne govoriti za mojim hrbtom trenutek, ko zapustim avto in začne opravljati češ da sem »dick« in ne vem kaj ali pa, če se name gleda kot na luftarja samo zato, ker nimam službe/rednega prihodka. Ne res mi ni vseeno če se od mene pričakuje, da bom nekaj vedel, znal ali ne čutil samo zato, ker sem »MoŠKI«.

Fak, sploh mi pa res ni vseeno, ko se zmerja, napada, določa, diktira, brez občutnega vzgiba po tem, da bi se vsaj poskusilo soočiti neznano z razumevanjem, vsaj poskusilo ohranjati neko raven odprtosti. Pa naj bom to jaz ali pa nekdo drug.

Naj bo to kdo od mojih prijateljev, kdo od mojih znancev, naj bo to bilo kateri tujec z oznako begunca, (i)migranta, roma, homoseksualca, transseksualca, vegetarijanca, vegana, zadetkarja, drogeraša, mamilaša, kriminalca, alternativnega umetnika ali kar samo umetnika, brezposelnega, hendikepiranega, telesno zaznamovanega, duševno »okrnjenega«, duševno nepopolnega (!), brezdomca, pacifista, sanjača, berača… ej ma kdorkoli, ki po svojo odstopa od normativnega in s tem povzroča (vsaj določen) konflikt v širši družbi.

Del mene se bo tu pa tam ob zaznani spremembi (za kar včasih ni potrebno dosti, ker z občutljivostjo se kdaj zaznajo minimalizmi) v tonu, načinu govorjenja, pogleda vznemiril in večinoma se mi bo uspelo umiriti preden se vihravo začnem braniti,  a bodo pa trenutki, ko bom samo eksplodiral in izstrelil kakšno ostro nazaj.

Lahko, da bom vzel osebno in potem mi bo običajno kmalu žal, ker nisem bil zmožen mirno izraziti mojega nestrinjanja ter se zatem, v skladu s to nezmožnostjo, začel kljuvati, češ kaj mi je bilo tega treba. A mogoče je bilo treba, ker, kot sem omenil zgoraj, se je predolgo to občutljivost znotraj mene poniževalo.

(Ne me razumeti narobe, vedno bom prvi v vrsti za pogovor,za to, da se iz oči v oči, bitje bitju razkrije na spoštljivi ravni. Z občutkom za drugačnost, z diskurzom, ki ni žaljiv (ali ki vsaj stremi k temu, da ne bi bil in se zaveda ter prizna, ko to krši) niti ko se sooča s svojim skrajnim nasprotjem. Ne me razumeti narobe, a včasih si pa tudi ne morem pomagati, da nebi popizdil)

Predolgo sem bil tiho samo zato, da bi se vsi, kot se rado reče, razumeli. Ironično, se nismo s temu nič kaj globlje razumeli, samo izognili smo se nadaljnjemu konfliktu, ki pa je, roko na srce, v življenju ljudi neizbežen. Evo, ravno k temu sem stremel, da bi bil del rešitve in ne problema,a vrag, če sem za nekoga problematičen že samo zato, ker kadim travo, ker sem pustil študij, ki se ni skladal z mojimi vrednotami in ideali, ker sem recimo ujet v elementu  -> 

"Ti jim sam reč: I read and write books."Samo KapljičPhoto by Martin Krivec

Objavil/a Aljaž Markelj dne Torek, 06. november 2018

-> in potem kot komentar sledečemu slišim, da sem zabredel.

#bit’slovenc’a

No ja, potem, potem je mogoče zame in za vse, da sprejmem opis ali morda celo vlogo, ki mi jo nekateri predpisujejo. Želel si si izziv Aljaž? Tuga imaš.

Ohrani občutljivost, ker pizda, če je za moškega nesprejemljivo (!?) ohranjati sposobnost občutenja in zaznavanja, čustvovanja in doživljanja, tudi za malenkosti, potem evo, tu sem draga družba, dragi svet, tu sem serviran zate na pladnju (še olajšal sem vam delo, da sem vzdrževal nežno kožo). Požri me.

Jebeš tako moškost.


*moškost se tu nikakor ne nanaša na biološki spol, temveč bolj na družbeni konstrukt. Nikakor ne vidim koncept občutljivosti na strani ženske, niti se mi ne zdi, da do omenjenih konfliktov prihaja samo pri enemu spolu. Razdelitev in predpisovanje pripadajočih lastnosti na podlagi spola se mi zdi površinska in kot taka nekaj, česar bi se bilo, v znak razumevanja kompleksnosti človeka in družbe, potrebno lotiti z zvrhano meri občutljivosti.

Terminator

Želiš spisati nekaj, naletiš na nekaj drugega. Čarobnost ustvarjanja, čarobnost (pre)prostodušnega duha… čarobnost življenja (?). Ponekem ključu mi je uspelo pristati v gozdu besed, spisanih v trenutkih, ko moje potovanje, izgnanstvo iz domovine, oddajalo poslednje je utripe in v enemu od impulzov izustilo sledeče:

»…težko rečem, da semuspel razvozlati zavihano uganko kaj dolgoročno početi s tem svojim dragocenimživljenjem. Lahko pa rečem, da sem vsaj uspel uvideti kaj storiti, da se šebolj razvozlam in čemu se torej posvetiti v tekočem letu. Dovolite mi, da opodrobnostih spregovorim kdaj drugič. Ljubezen objeta v gnezdo domačnosti menamreč kliče k sebi in v prihodnjih utripih bi rad bi bil z njo v celoti. Srcemoje našel sem pot domov!«

Potem pa približno 9 mesecev kasneje in slab mesec nazaj tole:

»Tako se je zgodilo, čeravnopo enemu bolj temačnih obdobji, da našel sem pot domov. Mogoče ne še doma, apot vendarle.«

Težko je včasih sprejeti, da so časi, ko je človek preprosto izgubljen ali točneje, ko se prestrašeno izmika… strahu. Težko je včasih sprejeti, da imaš v enem trenutku pred sabo in v sebi tako zelo jasno sliko, vzgib za tem pa že čutiš, kako mračne sile ovijajo bit v sterilnost ali kot sem par ur pred prihodom v Ljubljano in snidenjem s starejšo sestro razmišljal:

Vožnja

In ko sem sedel v kombiju napolnjenem s Slovenci me je zadelo. Res je (!)… in v tistem trenutku me je postalo strah. Kaj če mi ne uspe spisati knjige? Kaj če je spišem in bo totalno zanič? Ali pa morda še huje, totalno povprečna… Začelo je stiskati…

Dobro sem spominjam tega občutka in to ni prvič, da se k njemu ozrem. Rad sem ga vzel kot nek simbol obdobja v katerem sem se ob povratku znašel; kot predstavnika sina slovenske otožnosti in nihilizma. Morda celo kot nek branik vsega kar sem doživljal (recimo to ali pa ne).

Nisem pa pomislil, da to ni cela zgodba in da je temu občutku praktično hipoma v toku besed sledila protiutež:

… a v tistem mi je kliknilo. Prav ta strah, prav ta negotovost vse skupaj lahko naredita tako zelo dragoceno. Če le ne zbežim, ampak nasprotno, kot obljubil sem si, strahu in zadevam se posvetim, potem to čustvo lahko doda tisti kanček začimbe potrebne, da nastane nekaj vrednega. Morda pogrnem na celi črti, ampak ne bom pogrnil preden nisem vsaj zares poskusil in kdo ve, lahko bo vse skupaj zgolj en prestopni korak na poti nečesa drugega, lahko da ugotovim, da sem se izpel v pisanju, lahko pa, lahko pa se iz tega celo kaj rodi. Kdo bi vedel, jaz verjetno še najmanj.

 Ni bilo namreč redko v življenju, da so ljudje bolj verjeli vame kot sem vase verjel sam.

Tako sem končno lahko sporočil kaj čutim in razbil to steno samote med mano in svetom. Na ta način je marsikaj kar prej je bilo rezervirano za dekle, postalo vsebina za vse.

Kako sem lahko pozabil na to, tko ne malo, ne približno, ampak v celoti?! Človek, ti si čudo.

Dobro, lahko bi sedaj nadaljeval v tem preizpraševanju kaj – kako – zakaj, a ne bom in sicer iz preprostega razloga, da se mi bolj zdi pomembno,da naposled vendarle sem našel in se spomnil. Bi pa dodal, sedaj si se spomnil in zaboga, stori nekaj, da to pot ostane s tabo.

Stori nekaj, kar lahko, da se ne boš vračal domov še leta in leta; da ne boš predolgo živel v zmotah in zaporih; da ne boš pozabil na obljubo. Oprostite mi res, vem da vas preizkušam s tem ko se vrtim okoli bistev kot mačka okoli vrele kaše, a če lahko storim nekaj kar lahko, potem to običajno tudi storim. Če pa ni ne čas, ne prostor potem pa raje še malo, četudi po sizifovsko, krožim.  Med pozabo in vpogledom, med obljubo in breznom… med težavo sprejemanja lastnih nepopolnosti in umetnostjo spojeno s filozofijo preprostega. Prosim, ne zamerite mi in ne pozabite.

Še se bom vrnil.