Moraš bit moški* (I.)

Rabiš trdo kožo, ne bit pička, moraš bit moški. Res, kaj še? Družba in svet te bosta požrla, če si boš vse tako gnal k srcu.

Ja, morda bi vse skupaj res bilo lažje in bolj mirno (beri moje doživljanje in čustvovanje bi bilo bolj plosko), če bi imel trdo kožo in ne čutil bolečine. Verjetno tudi ne bi imel toliko nihanj k depresivnim, nihilističnim obdobjem.  Sploh pa bi zagotovo bil bolj sprejemljiv in manj konflikten… a kaj naj, občutljiv sem, tako zeloo občutljiv.

Bili so časi, ko bi to zanikal, češ nič nisem občutljiv, saj so bili časi, ko se mi je zdelo, da je to nekaj slabega. A zakaj bi to bilo nekaj slabega? Ravno to in zato dandanes, ko sem soočen s to oznako, če le zmorem, to občutljivost priznam. Vendarle me le ta definira kot osebo in je zelo verjetno en temeljni gradnik mojega obstoja.

Spomnim se namreč, ko sem se enkrat v ranem otroštvu s sovaščanom in takratnim prijateljem potikal naokoli pri sosedu ter sva naletela na mrtvega krta. Ob tem preminulem bitju sem občutil žalost, globoko žalost, s čimer se pričujoči prijatelj ni znal poistovetiti. Zanj je bilo ta krt pač nekaj kar leži na tleh in se ne premika ter posledično ta moj odziv zanj, sploh ko sem jasno izrazil moje čustvovanje, nerazumljiv. Skrajno nerazumljiv. Nerazumljiv do te mere, da se je z njim soočil vsaj z rahlim posmehom. Sicer se mi ne zdi, da bi me s tem na tisti točki kaj prida zaznamoval, a kaj pa vem, lahko da sem tudi kaj potlačil.

Kakorkoli, to situacijo s krtom dojemam kot nek simbol moje preteklosti v toku katere imam občutek, da sem dolgo, predolgo, dopuščal, da se je na to občutljivost gledalo kot na nekaj odvečnega, morda celo nesprejemljivega. Dovolil, da se je po njej hodilo, jo čustveno posiljevalo, se ji posmehovalo, izpraznjevalo. Cena tega je, da danes včasih toliko bolj burno odreagiram na še tako majhen stampedo zoper njej, sploh če prihaja s strani osebe katero tretiram kot meni bližnjo. Primer(i)?

S starim sva bila danes v hlevu na misiji zamenjave žarnice in na noben način nama ni šlo. Potem mi je nekaj dejal, jaz sem rekel nekaj nazaj, namenil mi je, za moje doživljanje, nepotrebno nestrpen par oči, rahlo je dvignil glas, počutil sem se ogroženega, še bolj sem dvignil glas nazaj, mu rekel kaj je tako živčen, on meni kaj sem tako občutljiv…. Vse zaradi pofukane dvometrske žarnice, ki na koncu sploh ni v redu/ »prava«.

Ni mi bilo vseeno in vem, da imava vsak svojo zgodbo, a kot sem dejal zgoraj, kdaj moram plačati ceno tega, da sem se v preteklosti zadrževal in marsikaj požiral. Včasih, sploh kot otrok, bi brez da bi karkoli omenil požrl ta boleč pogled (in kdaj še vedno ga), ta rahlo (ali bolj) dvignjen glas in šel naprej. A na neki točki se mi je zdelo, da tako ne morem več nikamor in da je kdaj potrebno, da povem ljudem, da mi za te poglede, te dvignjene glasove, te besede…da mi za vse skupaj – ni vseeno.

Da mi ni nujno vseeno, če se zmrduje ob dejstvu, da si ne predstavljam kako naj bi neka ograja stala; da se mi NE jebe, če je moja namera, da bi rad pomagal, potem se pa nekonstruktivno in brez znaka hvaležnosti išče pomanjkljivosti v mojih dejanjih; da me jebeno prizadene in razhudi, če (dolgoletni) prijatelj (ni isti kot tisti pri krtu) začne govoriti za mojim hrbtom trenutek, ko zapustim avto in začne opravljati češ da sem »dick« in ne vem kaj ali pa, če se name gleda kot na luftarja samo zato, ker nimam službe/rednega prihodka. Ne res mi ni vseeno če se od mene pričakuje, da bom nekaj vedel, znal ali ne čutil samo zato, ker sem »MoŠKI«.

Fak, sploh mi pa res ni vseeno, ko se zmerja, napada, določa, diktira, brez občutnega vzgiba po tem, da bi se vsaj poskusilo soočiti neznano z razumevanjem, vsaj poskusilo ohranjati neko raven odprtosti. Pa naj bom to jaz ali pa nekdo drug.

Naj bo to kdo od mojih prijateljev, kdo od mojih znancev, naj bo to bilo kateri tujec z oznako begunca, (i)migranta, roma, homoseksualca, transseksualca, vegetarijanca, vegana, zadetkarja, drogeraša, mamilaša, kriminalca, alternativnega umetnika ali kar samo umetnika, brezposelnega, hendikepiranega, telesno zaznamovanega, duševno »okrnjenega«, duševno nepopolnega (!), brezdomca, pacifista, sanjača, berača… ej ma kdorkoli, ki po svojo odstopa od normativnega in s tem povzroča (vsaj določen) konflikt v širši družbi.

Del mene se bo tu pa tam ob zaznani spremembi (za kar včasih ni potrebno dosti, ker z občutljivostjo se kdaj zaznajo minimalizmi) v tonu, načinu govorjenja, pogleda vznemiril in večinoma se mi bo uspelo umiriti preden se vihravo začnem braniti,  a bodo pa trenutki, ko bom samo eksplodiral in izstrelil kakšno ostro nazaj.

Lahko, da bom vzel osebno in potem mi bo običajno kmalu žal, ker nisem bil zmožen mirno izraziti mojega nestrinjanja ter se zatem, v skladu s to nezmožnostjo, začel kljuvati, češ kaj mi je bilo tega treba. A mogoče je bilo treba, ker, kot sem omenil zgoraj, se je predolgo to občutljivost znotraj mene poniževalo.

(Ne me razumeti narobe, vedno bom prvi v vrsti za pogovor,za to, da se iz oči v oči, bitje bitju razkrije na spoštljivi ravni. Z občutkom za drugačnost, z diskurzom, ki ni žaljiv (ali ki vsaj stremi k temu, da ne bi bil in se zaveda ter prizna, ko to krši) niti ko se sooča s svojim skrajnim nasprotjem. Ne me razumeti narobe, a včasih si pa tudi ne morem pomagati, da nebi popizdil)

Predolgo sem bil tiho samo zato, da bi se vsi, kot se rado reče, razumeli. Ironično, se nismo s temu nič kaj globlje razumeli, samo izognili smo se nadaljnjemu konfliktu, ki pa je, roko na srce, v življenju ljudi neizbežen. Evo, ravno k temu sem stremel, da bi bil del rešitve in ne problema,a vrag, če sem za nekoga problematičen že samo zato, ker kadim travo, ker sem pustil študij, ki se ni skladal z mojimi vrednotami in ideali, ker sem recimo ujet v elementu  -> 

"Ti jim sam reč: I read and write books."Samo KapljičPhoto by Martin Krivec

Objavil/a Aljaž Markelj dne Torek, 06. november 2018

-> in potem kot komentar sledečemu slišim, da sem zabredel.

#bit’slovenc’a

No ja, potem, potem je mogoče zame in za vse, da sprejmem opis ali morda celo vlogo, ki mi jo nekateri predpisujejo. Želel si si izziv Aljaž? Tuga imaš.

Ohrani občutljivost, ker pizda, če je za moškega nesprejemljivo (!?) ohranjati sposobnost občutenja in zaznavanja, čustvovanja in doživljanja, tudi za malenkosti, potem evo, tu sem draga družba, dragi svet, tu sem serviran zate na pladnju (še olajšal sem vam delo, da sem vzdrževal nežno kožo). Požri me.

Jebeš tako moškost.


*moškost se tu nikakor ne nanaša na biološki spol, temveč bolj na družbeni konstrukt. Nikakor ne vidim koncept občutljivosti na strani ženske, niti se mi ne zdi, da do omenjenih konfliktov prihaja samo pri enemu spolu. Razdelitev in predpisovanje pripadajočih lastnosti na podlagi spola se mi zdi površinska in kot taka nekaj, česar bi se bilo, v znak razumevanja kompleksnosti človeka in družbe, potrebno lotiti z zvrhano meri občutljivosti.

Utrip poti.

Preden sem se odpravil na to dogodivščino, to Kanado, sem skušal držati kar se da odprto držo in kot primer tega ljudem, ki so me spraševali kaj bom na tej poti počel ali pa koliko časa bom ostal, kratko malo odgovoril, ne vem. Bila je popolna resnica. Res nisem kaj dosti vedel.

In potem 9, 10 mesecev pozneje sem se v teh hladnih novembrskih mesecih znašel v koči sredi divjine, hočeš-nočem izpostavljen vsem nejasnostim svoje poti, predvsem pa, kaj storiti ko leto v Kanadi mine? Kam iti? Vsa ta vzporedna življenja  so me kot običajno  vlekla na razne konce sveta in nekje med njimi se je skrivala tudi Slovenija.

Mislim, da me je bilo in me še vedno je kar malo strah se vrniti. Morda predvsem ker ne vem če bosta vso to pogrešanje in izkustva hvaležnosti nabrana na poti dejansko pretvorjena v realnost. Kajti eno je biti daleč stran in doživljati, drugo je pa biti spet tam, nazaj v starih vzorcih, družbi, kalupih, ljudeh, katere v trenutku odsotnosti človek mnogo lažje ceni kot takrat ko so pred njim v vsej človečnosti. Poraja se torej vprašanje, ali bo vso to moje doživljanje, pogrešanje in urjenje vzdržalo, tudi ko se vrnem? Ali bom zmogel ostati hvaležen in vsaj približno zadržati perspektivo čezoceanskega pogleda?

Prav zato ker se mi niti sanja, se mi je v tistih mesecih zdelo kot da bi bil ta povratek prezgoden. »A zakaj?« sem se takoj zatem vprašal. Nekaj v meni mi je pravilo kot da bi mogel po Kanadi še kam iti. Narediti iz te izkušnje še nekaj več, neko svetovno potovanje morda. In na nek način res nisem hotel zamuditi Škotske z mojimi prijatelji, mojega romanja po Španiji, doživljanja Portugalske s prijateljem, popravljanja preteklosti v ameriški koči in seznanitve s čudovitim kinom ter navsezadnje, opevanega azijskega potovanja. A kdo pravi da bom to zamudil, če se recimo, čisto hipotetično, februarja vrnem domov? Kdo pravi, da ne morem priti domov za par dni in potem vzeti nahrbtnika na rame ter ponovno oditi. Ali pa imeti kratke izlete. Malo časa za Škotsko, malo za Portugalsko, malo za Ameriko in seveda Azijo.  Zakaj to ne bi šlo?

Verjetno zato, ker sem na neki točko potovanja, verjetno še pred potovanjem, s sabo sklenil tihi dogovor, da ko se vrnem, se hočem vrniti za stalno. Ne imeti več teh vzgibov, da rabim nekam iti, ampak da bom zmožen in popolnoma zadovoljen s tem da ostanem in se po potrebi do konca življenja na tem mestu ustalim. V bistvu kar sem v nekem trenutku hotel je opraviti večino potovanja, da potem, tudi če do konca življenja nikamor več ne bi šel, ne bi bilo nikakršnih obžalovanj. Sedaj ko sem to zapisal sem sam sebi postal vsaj malo absurden. A ta um je včasih absurden.

Nisem želel podvreči prijatelje in družino konstantnemu premikanju. Prihajanju in poslavljanju. Kaj pa vem, na nek način se mi še vedno zdi mnogo manj zmagoslavno in herojsko ter tudi rahlo egoistično kot pa prihod po dolgem, dolgem potovanju ko bom lahko rekel družina moja pisana, doma sem in doma bom ostal.

A mogoče mi ta zmagoslavna vrnitev ni usojena. Mogoče moram priti domov v bolečini in mogoče imajo ti ljudje in to okolje prav to, kar potrebujem. Mogoče pa bodo veseli in hvaležni, da sem se vrnil, četudi le za en dan, četudi le za kratek čas. Mogoče je na delu le moja glava in mogoče bi mogel poslušati tisto nekaj, kar me je v svet tudi poslalo. Mogoče bo to znak koliko in kaj sem se zares naučil. Mogoče, a le mogoče je to tista (samo) potrditev, ki jo najbolj potrebujem. Da si znam prisluhniti. Navkljub strahovom, navkljub umu, ki me po svoje od tega odvrača, navkljub dejstvu da je vse skupaj nerazumljivo.

Ker res, zakaj bi se trpinčil? Saj kaj drugega je trpinčenje kot to da grem nasproti sebi samo zaradi nekih zmagoslavnih (iz)umov. Zakaj si ne bi kdaj nečesa olajšal in iz te poti bolečine zavil na pot olajšanja in odrešitve? Ker kdo pa pravi da ta pot in pustolovščina ne vključujeta tudi povratka domov, ko bom morda ponotranjil to da dom, ni nujno dom, ampak na nek način le ideja in konstrukt. Tisto nekaj kar hodi navzkriž s tem, da to kar pogrešaš in to kar iščeš, odkril bi tam kjer nikoli ne izgine.

Strah me je bilo ja in mogoče sem se prvič bližal točki, ko bi, če se ne vrnem, potovanje dobilo jasne obrise pobega. Bega stran od strahov. Tako je bilo tistega novembrskega dne, ko sem ugotovil, da imam že še nekaj časa, da me strese. Tako sem vzel vso svojo modrost in prepustil prihodnost prihodnosti s preprostim upanjem, da bom že prejel sporočilo, ki me bo seznanilo z naslednjim korakom. Utrip poti mi bo že dal vedeti. Vsaj tako sem upal.

Na srečo, veselje ali mir to upanje ni ostalo neuslišano, saj me je na nek mrzel decembrski dan med sprehajajočim poslušanjem glasbe v trenutku popolne zadetosti ponovno streslo. Iz neba se je usulo, veter je vihtel in sredi kože razjedajočega mraza v okolici pisanih razsvetljav sem našel svoj zaklad. Zaklad, čigar vsebina lažja je bila od peresa in odmerjena v sanjah. Tako sem na nek čarobno nenavaden način našel mir v izpolnitvi glavnega namena tega potovanja.

No, mogoče ne v celoti, saj težko rečem, da sem uspel razvozlati zavihano uganko kaj dolgoročno početi s tem svojim dragocenim življenjem. Lahko pa rečem, da sem vsaj uspel uvideti kaj storiti, da se še bolj razvozlam in čemu se torej posvetiti v tekočem letu. Dovolite mi, da o podrobnostih spregovorim kdaj drugič. Ljubezen objeta v gnezdo domačnosti me namreč kliče k sebi in v prihodnjih utripih bi rad bi bil z njo v celoti. Srce moje našel sem pot domov!

Dan 346. Čas za žalost.

No, pa je zopet napočil čas za slovo. Tokrat za spremembo nisem jaz tisti, ki »gre naprej«, čeprav tudi ta dan ni več tako daleč, ampak je ta korak storil moj novozelandski prijatelj. Oseba, ki me je sprejela v svoje stanovanje za čase TIFF-a in bila v uvodnih dnevih vodič po drugačnem Torontu.

V času, ko je denar na mojem računu mejil že na znanstveno fantastiko me je pomiril z besedami podpore rekoč naj ne skrbim, saj sem pri njem kadarkoli dobrodošel. Bil je še ena v vrsti mojih dobrih vil brez katerih te poti po Kanadi in okolici zelo verjetno ne bi zmogel.

Po tistem obdobju festivaljenja sem ga navkljub najinim navzkrižnim urnikom kar se da pogosto obiskal za vikend odklop. Pogovorila sva se lahko o čimerkoli, si delila najbolj osramočene dele sebe. Z njim sem imel občutek, da je dom vsaj malo bližje, da družina v svojem obsegu seže vsaj malo širše. Morda me ni vedno razumel, sploh ko sem se šel svoje spolno-abstinenčne izzive, a nikoli me za to ni obsojal. Bil mi je in mi je kot brat v odprtosti, brat v srcu.

Zaradi vsega in še več je ta dan, ko odletel je za nekaj časa nazaj proti domu, nekaj posebnega. On medtem že leti, jaz pa se oziram po stenah, ki bile so mi kot drugi dom v tem, vsaj včasih, neobvladljivem Torontu. Nenavaden je občutek, ko nekaj na kar si se navezal, verjetno vidiš zadnjič. Po svoje vesel in hvaležen za spomine, katere so bili ustvarjeni, za občutke domačnosti, udobja in sprejetosti, ki so bili pričarani, a po drugi strani tudi vsaj rahlo otožen v srcu in s kapljami v pogledu. Žalosten ob dejstvu, da vse, karkoli že je, ob svojem času mine. Saj vse po svoje je začasno, čas za slovo NE GLEDE na vse prej ali slej pride in če kdaj se mi zdi, da to človek izdatno ponotranji, ko potuje.

Nenavaden je torej ta občutek, ker ljudje po mojem mnenju v vsakdanjem življenju te začasnosti vendarle nismo tako navajeni ali nanjo vsaj ne tako pozorni. Postavimo si hiško, te štiri stene, najdemo sopotnike po tej življenjski poti, določimo neko poklicno pot in hodimo stopničko za stopničko od ene kljukice do druge. Ustaljeni na točki stalnosti, postavljeni v rutino. A tudi ta, čeprav morda ne tako hitro kot v popotniškem življenju, enkrat mine. In kaj potem?

Človek gre naprej. Idealno ob svojem času, potem ko se je ozrl okoli sebe, ozrl nazaj v trenutke, ki jih je doživel in z njimi ustvaril spomine v katerih občasno bo lahko živel. Premakne se naprej novim spominom, novim slovesom naproti. A ne pozabi na to kje je bil, s kom je bil in kaj je čutil.

Brez tega človek težko gre zares naprej, proti nečemu novemu, kajti pozabljena preteklost, zanikani spomin, nedoživeta žalost pričara preteklost v sedanjosti, ponovljeni prihodnosti. »Zaciklan« v preteklost, katero v omaro znotraj štirih sten je pospravil.

Da ne bi ponavljal preteklosti sem se torej vsaj za trenutek ustavil, nadaljeval prvi vtis novoletne poti in ozrl okoli sebe in v čas, ki s prijateljem sem ga živel. Kdo bi rekel, da prav zaradi te minljivosti časa za žalost, solze in obujanje preteklega ni, ali pa ga je vsaj škoda. Meni se zdi, da je ravno obratno. Ravno zato, ker je vse tako minljivo naj se kakor pogosto le da najde čas za žalost. Pa za solze, pa za obup, za smeh, za veselje, radost, vzhičenost, grozo, jezo, ljubezen. Čustva. Naj se najde čas za njih NE GLEDE na to kakšna že so.

Tako ta dan čutim žalost, ki mi stoji ob strani z upanjem da s tem čutenjem prijatelja in z njim doma ne izgubim. Ne na način, da se oklepam minulega, ampak v dopuščanju tega da se me to dotakne in nato odleti. Saj naposled skozi solze, vodo, ki očisti, jasnejši bo pogled, ne zamegljen s tem, kar sem izgubil, ampak vsaj deloma razjasnjen v spominih, katere sem pridobil.

Ja, morda sem res žalosten, a po svoje sedaj, ko žalosti sem dal prostor in pot, tudi iskreno vesel in hvaležen za čudo vezi, ki sva jo spletla. Vesel, saj to da doživljam žalost zame pomeni, da čas katerega sva preživela ni bil prazen. Trenutki niso kar splavali mimo mene, ampak so se me skupaj s prijateljem dotaknili. In če človek želi biti živ in živeti v tej minljivi usodi, obstaja še kaj bolj življenjskega kot to? Sploh pa, morda naposled v spominih, slikah in pripovedih, ohrani pri življenju vsaj nekaj preminulega in da minljivemu, vsaj košček občutka trajne obstojnosti.