Moraš bit moški* (I.)

Rabiš trdo kožo, ne bit pička, moraš bit moški. Res, kaj še? Družba in svet te bosta požrla, če si boš vse tako gnal k srcu.

Ja, morda bi vse skupaj res bilo lažje in bolj mirno (beri moje doživljanje in čustvovanje bi bilo bolj plosko), če bi imel trdo kožo in ne čutil bolečine. Verjetno tudi ne bi imel toliko nihanj k depresivnim, nihilističnim obdobjem.  Sploh pa bi zagotovo bil bolj sprejemljiv in manj konflikten… a kaj naj, občutljiv sem, tako zeloo občutljiv.

Bili so časi, ko bi to zanikal, češ nič nisem občutljiv, saj so bili časi, ko se mi je zdelo, da je to nekaj slabega. A zakaj bi to bilo nekaj slabega? Ravno to in zato dandanes, ko sem soočen s to oznako, če le zmorem, to občutljivost priznam. Vendarle me le ta definira kot osebo in je zelo verjetno en temeljni gradnik mojega obstoja.

Spomnim se namreč, ko sem se enkrat v ranem otroštvu s sovaščanom in takratnim prijateljem potikal naokoli pri sosedu ter sva naletela na mrtvega krta. Ob tem preminulem bitju sem občutil žalost, globoko žalost, s čimer se pričujoči prijatelj ni znal poistovetiti. Zanj je bilo ta krt pač nekaj kar leži na tleh in se ne premika ter posledično ta moj odziv zanj, sploh ko sem jasno izrazil moje čustvovanje, nerazumljiv. Skrajno nerazumljiv. Nerazumljiv do te mere, da se je z njim soočil vsaj z rahlim posmehom. Sicer se mi ne zdi, da bi me s tem na tisti točki kaj prida zaznamoval, a kaj pa vem, lahko da sem tudi kaj potlačil.

Kakorkoli, to situacijo s krtom dojemam kot nek simbol moje preteklosti v toku katere imam občutek, da sem dolgo, predolgo, dopuščal, da se je na to občutljivost gledalo kot na nekaj odvečnega, morda celo nesprejemljivega. Dovolil, da se je po njej hodilo, jo čustveno posiljevalo, se ji posmehovalo, izpraznjevalo. Cena tega je, da danes včasih toliko bolj burno odreagiram na še tako majhen stampedo zoper njej, sploh če prihaja s strani osebe katero tretiram kot meni bližnjo. Primer(i)?

S starim sva bila danes v hlevu na misiji zamenjave žarnice in na noben način nama ni šlo. Potem mi je nekaj dejal, jaz sem rekel nekaj nazaj, namenil mi je, za moje doživljanje, nepotrebno nestrpen par oči, rahlo je dvignil glas, počutil sem se ogroženega, še bolj sem dvignil glas nazaj, mu rekel kaj je tako živčen, on meni kaj sem tako občutljiv…. Vse zaradi pofukane dvometrske žarnice, ki na koncu sploh ni v redu/ »prava«.

Ni mi bilo vseeno in vem, da imava vsak svojo zgodbo, a kot sem dejal zgoraj, kdaj moram plačati ceno tega, da sem se v preteklosti zadrževal in marsikaj požiral. Včasih, sploh kot otrok, bi brez da bi karkoli omenil požrl ta boleč pogled (in kdaj še vedno ga), ta rahlo (ali bolj) dvignjen glas in šel naprej. A na neki točki se mi je zdelo, da tako ne morem več nikamor in da je kdaj potrebno, da povem ljudem, da mi za te poglede, te dvignjene glasove, te besede…da mi za vse skupaj – ni vseeno.

Da mi ni nujno vseeno, če se zmrduje ob dejstvu, da si ne predstavljam kako naj bi neka ograja stala; da se mi NE jebe, če je moja namera, da bi rad pomagal, potem se pa nekonstruktivno in brez znaka hvaležnosti išče pomanjkljivosti v mojih dejanjih; da me jebeno prizadene in razhudi, če (dolgoletni) prijatelj (ni isti kot tisti pri krtu) začne govoriti za mojim hrbtom trenutek, ko zapustim avto in začne opravljati češ da sem »dick« in ne vem kaj ali pa, če se name gleda kot na luftarja samo zato, ker nimam službe/rednega prihodka. Ne res mi ni vseeno če se od mene pričakuje, da bom nekaj vedel, znal ali ne čutil samo zato, ker sem »MoŠKI«.

Fak, sploh mi pa res ni vseeno, ko se zmerja, napada, določa, diktira, brez občutnega vzgiba po tem, da bi se vsaj poskusilo soočiti neznano z razumevanjem, vsaj poskusilo ohranjati neko raven odprtosti. Pa naj bom to jaz ali pa nekdo drug.

Naj bo to kdo od mojih prijateljev, kdo od mojih znancev, naj bo to bilo kateri tujec z oznako begunca, (i)migranta, roma, homoseksualca, transseksualca, vegetarijanca, vegana, zadetkarja, drogeraša, mamilaša, kriminalca, alternativnega umetnika ali kar samo umetnika, brezposelnega, hendikepiranega, telesno zaznamovanega, duševno »okrnjenega«, duševno nepopolnega (!), brezdomca, pacifista, sanjača, berača… ej ma kdorkoli, ki po svojo odstopa od normativnega in s tem povzroča (vsaj določen) konflikt v širši družbi.

Del mene se bo tu pa tam ob zaznani spremembi (za kar včasih ni potrebno dosti, ker z občutljivostjo se kdaj zaznajo minimalizmi) v tonu, načinu govorjenja, pogleda vznemiril in večinoma se mi bo uspelo umiriti preden se vihravo začnem braniti,  a bodo pa trenutki, ko bom samo eksplodiral in izstrelil kakšno ostro nazaj.

Lahko, da bom vzel osebno in potem mi bo običajno kmalu žal, ker nisem bil zmožen mirno izraziti mojega nestrinjanja ter se zatem, v skladu s to nezmožnostjo, začel kljuvati, češ kaj mi je bilo tega treba. A mogoče je bilo treba, ker, kot sem omenil zgoraj, se je predolgo to občutljivost znotraj mene poniževalo.

(Ne me razumeti narobe, vedno bom prvi v vrsti za pogovor,za to, da se iz oči v oči, bitje bitju razkrije na spoštljivi ravni. Z občutkom za drugačnost, z diskurzom, ki ni žaljiv (ali ki vsaj stremi k temu, da ne bi bil in se zaveda ter prizna, ko to krši) niti ko se sooča s svojim skrajnim nasprotjem. Ne me razumeti narobe, a včasih si pa tudi ne morem pomagati, da nebi popizdil)

Predolgo sem bil tiho samo zato, da bi se vsi, kot se rado reče, razumeli. Ironično, se nismo s temu nič kaj globlje razumeli, samo izognili smo se nadaljnjemu konfliktu, ki pa je, roko na srce, v življenju ljudi neizbežen. Evo, ravno k temu sem stremel, da bi bil del rešitve in ne problema,a vrag, če sem za nekoga problematičen že samo zato, ker kadim travo, ker sem pustil študij, ki se ni skladal z mojimi vrednotami in ideali, ker sem recimo ujet v elementu  -> 

"Ti jim sam reč: I read and write books."Samo KapljičPhoto by Martin Krivec

Objavil/a Aljaž Markelj dne Torek, 06. november 2018

-> in potem kot komentar sledečemu slišim, da sem zabredel.

#bit’slovenc’a

No ja, potem, potem je mogoče zame in za vse, da sprejmem opis ali morda celo vlogo, ki mi jo nekateri predpisujejo. Želel si si izziv Aljaž? Tuga imaš.

Ohrani občutljivost, ker pizda, če je za moškega nesprejemljivo (!?) ohranjati sposobnost občutenja in zaznavanja, čustvovanja in doživljanja, tudi za malenkosti, potem evo, tu sem draga družba, dragi svet, tu sem serviran zate na pladnju (še olajšal sem vam delo, da sem vzdrževal nežno kožo). Požri me.

Jebeš tako moškost.


*moškost se tu nikakor ne nanaša na biološki spol, temveč bolj na družbeni konstrukt. Nikakor ne vidim koncept občutljivosti na strani ženske, niti se mi ne zdi, da do omenjenih konfliktov prihaja samo pri enemu spolu. Razdelitev in predpisovanje pripadajočih lastnosti na podlagi spola se mi zdi površinska in kot taka nekaj, česar bi se bilo, v znak razumevanja kompleksnosti človeka in družbe, potrebno lotiti z zvrhano meri občutljivosti.

Epilog romarskega doživetja

Več kot petdeset dni po mojem prvem romanju sem se usedel in mislil, da sem končno uspel predelati in predihati vso vsebino tega potovanja, a iz nekega razloga tudi takrat še ni bil ta čas. Ne terjalo je 167 dni, en večerno-jutranji preblisk na en mrzel novembrski dan, da sem pripeljal zgodbo h koncu. Pričujoči zapis, vsaj zame ne bo povsem običajen. Nerad spravljam besedila v točke ali alineje, pišem o petih stvareh na poti do tega in tega, kajti v življenju je toliko vsega, česar ni mogoče zajeti v neko naključno število točk. Tudi s tem pohodom težko rečem, da je kaj drugače, saj se je toliko zgodilo. Toliko sem se naučil iz tega pohoda, da bi težko vse skupaj strnil v nekaj točk, a vendarle sem na koncu prav tu storil. Tako je tu pet ključnih točk mojega prvega romarskega doživetja:

Nepredvidljiva narava

Naj bo to zvezdni utrinek, navidezno besni bul mastif, ki skoči proti tebi, snežni konj, ki ga vidiš sredi noči, strašljiva krava, ki mukajoče teka naokoli, spanje pod zvezdnatim nebom s polnočno budnica dežja, skakljanje po rečnih kamnih s +20kg nahrbtnikom ali hoja v temačni temi s strašljivimi zvoki iz sosednega tropskega skrivališča, vse nosi svoj čar. Del njega se skriva prav v nepredvidljivosti, kajti če kdo, mislim, da je narava sposobna presenetiti na vsakem koraku. Naj bo to prijetno ali ne, v vsakem primeru se mi zdi to čudovito. Ne vedeti kaj te čaka za naslednjim ovinkom, za naslednjim korakom, v naslednjem trenutku skriva nekaj, kar vzbudi del tiste prvinske vznemirljivosti. Tako nekako kot takrat ko sem kot otrok občudoval čarovnika in se čudil njegovim trikom. Nikoli nisem vedel, kaj bo sledilo in niti ne vem če sem to rabil. Preprosto sem se pustil presenetiti in zakaj ne bi del tega prebudil v tej sedanjosti in oživel na novo. In verjemite, redkokaj vas lahko nekaj prebudi in oživi kot doživetje dobre stare, a vselej nepredvidljive narave.

Velikodušna dobrota ljudi

Če sem kdaj dvomil o prijaznosti in dobroti ljudi, sem s tem romanjem izničil vse dvome, kajti v teh slabih dveh dnevih sem prejel toliko pomoči, katere si niti v sanjah ne bi mogel predstavljati. Spomnil sem se malo na Gogalo in njegov govor. Tudi on je hodil, veliko, in na tej poti je bil deležen mnogih darov soljudi in kar je pri tem najbolj osupljivo, nikoli ni za njih prosil. Podobno je bilo pri meni. Ničesar nisem pričakoval, ničesar zahteval, preprosto sem delal svoje in ljudje so se kar sami pojavili. Začelo se je s prodajalcem od katerega sem želel kupiti bananin kruh. Veste kaj je dejal? Obdrži denar, gotovo ti bo kje drugje še prav prišel. Ne samo da mi je dal brezplačen bananin kruh, temu je dodal še posušen mango in liter vode z ogromno ledu. Brez njega bi še tisto dopoldne verjetno nekje obležal v neizprosno vročini. Njegovi veličini je sledil neverjetno prijazen par, ki se je vrnil nazaj po cesti samo da bi pomagal enemu rahlo naivnemu in preprostemu popotniku. Ko smo razčistili, da ne potrebujem prevoza, sta mi iz lastnih steklenic napolnila mojo posodo za vodo. Potem je bil še en možakar, ki mi ni imel kaj konkretnega dati in mi je zato dal denar, da sem si lahko kupil vodo in nato v lokalu prejel še banane in nekaj preostalega ananasa. A ni bilo še konec. Ob pozno popoldanskem počitku za kosilo me je prijazna gospa razveselila še z osvežujočo limonado in bananami za na pot. Vse skupaj je bilo res neverjetno. Deležen sem bil toliko pomoči, brez česarkoli v zameno in če kaj lahko vsem tem ljudem na čast povem, da brez njih nikakor ne bi zmogel. Brez pomoči bi bil samo žrtev samega sebe.

Teža bremena

Ko enkrat nosiš vse na svojem hrbtu, to težo, ki se odraža zelo jasno, hitro postane razločno kaj je odvečno in kaj ne. Če imaš torej kdaj težave z odločitvijo o tem kaj storiti z rečmi, katere poseduješ, zbaši vse v nahrbtnik in pojdi hodit. Kmalu bo postalo jasno, kaj je res vredno in potrebno in kaj je na drugi strani zgolj odvečna krama. Ali pa mogoče tudi kaj ti na primer manjka. Kot na primer eni dobri pohodniški čevlji, ki bi v povezavi z lažjim nahrbtnikom zagotovo omilili, če ne celo preprečil nepopisne bolečine na mojih nogah. Žuljem, katere sem dan po zaključenem romanju lahko zaradi svoje nepredstavljive velikosti občudoval, bi se namreč lahko kaj prida izognil. Tako sem naslednje dneve pač raje malo več posedal.  Vsaka šola nekaj stane, recimo.

Svoboda gibanja

Tako kot sem že zapisal v preteklih prispevkih (Zapor, v gibanju), je nekaj čarobnega v tem premikanju. Del tebi se osvobodi, skrbi izparijo, teža preteklosti izgine, strah jutra se skrije. Misli ostanejo samo misli in ti si tam, sam s sabo. Samo hodiš; leva, desna, leva, desna,… hodiš in samo si. Preprosto bitje, osvobojeno, da lahko v celoti izkusi sedanjost in prizore, ki jih le ta vsepovprek slika. Seveda pridejo tudi misli o preteklosti in prihodnosti, skrbi in težavne bolečine, a na poti, v tem gibanju, nekako vse dobi nek organski smisel. Svoj smisel, morda moj smisel.

Samo biti

Ko hodiš tam po poti so trenutki, ko se sprašuješ zakaj ti je tega treba. So trenutki, ko bi najraje vse odvrgel, vključno s sabo in počakal, da te nekdo pobere. Notranji vzgibi vihrajo po telesu in vsega imaš preveč. A pride trenutek, pogosto kmalu za najhujšim viharjem, ko se vse razjasni in zbistri; vihar se poleže in nastopi mir. Blažen mir v katerem se lahko v celoti prepustiš pričujočemu trenutku, v celoti prepustiš bivanju in temu da si – čuteče in živeče bitje. Čas se ustavi, te pusti nekje v pol-zraku in blokada v tebi se odpravi. Vse se spremeni in ta val spremembe te preplavi. Neverjetni zanos. Spustiš se v tok v katerem čutiš srce kako v sebi nosi sonce, doživljaš telo kako je preplavljeno s svežo krvjo, objameš dih, ki te napolni s smislom. Vklopiš se v življenje in veš, da to je to čemur ljudje pravijo biti živ. Zato preprosto greš in doživiš (ane Tilen); da si tam, da tam ste – ti, ta pot in gibajoče telo, ki po njej te vodi. Ni besed, ki bi motile in ni besed, ki bi opisale. Vse združeno v tem čudovitem trenutku, tej čudežni poti, kjer vse kar je pomembno je le ta naslednje korak. Klic dogodivščine.

Romanje do Lahaine

In tako se je začelo:

Ponedeljek, 15. maj

15:00 – Gremo! O, od kdaj je ta nahrbtnik tako težak? Je morda ta novo pridobljeni šotor? Ali pa manjši kešua nahrbtnik, ki skaklja na njem? Kot je rekel model v hostlu: »zajeten nahrbtnik maš tule.«. Sprva sem si mislil, kaj pa govori, a s časoma sem se strinjal. Res je bil zajeten. Med 20 in 25 kg če pretvorimo v številke, pri čemer obutev ni pomagala. Zgolj najki športno-tekaške superge. Recimo da tako to je če potuješ posvetu in bi rad bil pripravljen na kar se da veliko raznolikih razmer. A vseeno bi se lahko še marsičesa olajšal.

16:00 – Aljaž, minuta odmora, nujno premor… tako to ne gre več. Treba bo izvesti poseg. Hokus pokus aleluja! Vzamem manjši nahrbtnik in ga nekako spravim v večjega. Odvržem še tistega vodiča po zahodni Kanadi in obdržim zemljevid, ki se je skrival v njem. Medtem pa skoraj izgubim živce, saj na tej travnati površini ob cesti mrgoli komarjev, ki verjetno naravnost uživajo v mojem telesnem soku.

17:00 – sprašujem se, če sem na pravi poti. Nekje je bilo križišče, kjer bi lahko zavil desno… ampak saj ne bi moglo biti tam? Pa daj no, ne mi reči, da sem šel v »napačno« smer in grem zdaj čisto drugo pot. Občutek imam, da bi mogel hoditi bližje morju.

Hodim skozi kraj in vidim napis – Igrišče za golf. Okej, če kdaj je tu priložnost, da se približam morju. Zavijem desno navzdol proti ulici, ko med hojo nenadoma zaslišim močan in množični pasji lajež. O, ne, ne, ne, ne. Ne grem se še enkrat te igre, kjer bom obkrožen z jeznimi psi, skušal ohranjati mirno kri. Zato se obrnem in grem nazaj na pot, kjer na moje zadovoljstvo kmalu odkrijem, da sem kjer si želim biti.

18:00 – Zdaj ko vem, da grem tja koder sem sanjal, sem dobil svež zagon. Kar skakljam po cesti in uživam v vrstečih se prizorih s katerimi me narava obdaja z vsakim novim ovinkom.

19:00 – temni se in sonce bo vsak čas zašlo.

19:30 – V daljavi se svita osamljena cestna luč. Okoli mene? Popolna tema (!) v kateri je vse tako drugače. Vsak znak, vsak zvok je toliko bolj nepredvidljiv. Strah se dviguje na potenco in telo je v stalni pripravljenosti za boj ali beg. Mislim, da je čas, da ustvarim malo svetlobe. Mina, sestrica, hvala ti za to priročno luč! Bolje si vedela kje vse bom pristal kot jaz sam.

19:45 – prispem k cestni luči in opazujem posestev na levi. Obrnem pogled na desno in se ustrašim! A nič skrbeti, ni bilo nič strašljivega, bilo je v bistvu prijetno presenečenje. Konj je bil. Kot duh beli konj. Gledal me je in jaz sem gledal njega. Za hip sem se ustavil, fizično in v času, a potem začutil, da bi bilo bolje, če grem naprej in še dobro, da sem šel, kajti kmalu sem slišal krike mačk in stare gospe, ki je v jezi nekaj preklinjala. Brž, brž pot pod noge.

19:50 – v rahlem bežanju sem se ozrl v nebo in tam videl, ne samo neskončno morje zvezd, ampak prekrasen zvezdni utrinek. Čarovnija je bila v zraku, dobesedno.

20:30 – upal sem, da bom še danes dosegel klif, saj se mi je zdelo, da bi lahko nekje v njegovi bližini prespal. Postajal sem utrujen in nenadoma se ob straneh ceste razlije ogromna planota, ki začuda ni okrašena z znakom privatna posestev. Morda bi se tu lahko ustavil in namestil za to noč. V daljavi se ob tej temi praktično nič ne vidi in kdo ve kje ta klif. Tako splezam čez neka vrata in odvržem nahrbtnik blizu droga. Poskusim postaviti šotor, a v tej popolni temi tudi s pomočjo luči ne bo ravno šlo skozi. Morda je Martin imel prav in bi bilo res bolje, če bi enkrat prej zvadil postavljanje. Tako sem samo vzel spalko in se ulegel ob nahrbtnik ter zazrl v nebo.

Zvezde! Kamorkoli sem se ozrl same prečudovite in ne zamejeno razsvetljujoče zvezde! Čudovito je bilo in ne vem kdaj sem nazadnje tako legel pod zvezdnatim nebom. Kaj šele, da bi pod njim zaspal. Lahko noč ti nadstvarno nebo…

… a seveda ne more iti vse tako gladko. Okoli polnoči nenadoma prejmem hladno prho. Dobesedno. Maui-evo nebo se je odločilo me blagosloviti s pošiljko dežja in hitro nadenem prevleko čez nahrbtnik. Kaj bom pa jaz? Šotora ne bom postavljal, lahko se pa vseeno vanj skrijem. Tako sem vzel osnovo si jo vzel kot podlago in čez sebe povlekel plašč šotora za zaščito proti dežju. Ni šotor, je pa na hitro sestavljeno zaklonišče. Ponoči sem se  še parkrat prebudil ob nežnem škropljenju in preganjajočih sanjah v katerih me je obiskal starejši belec s košatimi brki in me aretiral za storjen prekršek, saj sem se po njegovem nastanil na privatni posestvi.

Nov dan.

Okoli šestih zjutraj, preden je sonce pozdravilo nebo, je sledilo pospravljanje, ki mi je skoraj pobralo živce… ta veter je razmetal česarkoli sem se lotil na vsemogoče kraje! A po kakšni uri vratolomnega boja mi je le uspelo in odpravil sem se nazaj na pot.

Prva stvar, ki me je razjasnila je bil pogled. Tisti klif? Ni bil tako daleč, saj sem ga videl kako se razkazuje v daljavi. Ola, gremo naprej!

Potem pa po kakih petih minutah hoje za sabo slišim močan tresk. Kaj pa je zdaj to? Ozrem se in na tleh vidim posodo, ki je iz sebe odvrgla vso hrano v obliki pripravljenega riža. To je to, to je bila vsa hrana, ki sem jo imel na razpolago. Tako sem brez hranilne zaloge in brez kaj dosti vode nadaljeval pot v dan, ki je kazal obete sonca in gole vročine.

Ni bilo dolgo ko sem prispel do klifa in bil postavljen pred novo dilemo. Bi se povzpel nanj ali ne? Opazoval sem ograjo, ki je bila okrašena z bodicami. Želel sem že poskusiti kako bi lahko splezal preko, a me je na srečo srečala pamet in sem pomislil da mora zagotovo obstajati kako lažja pot. Tako je sreča pokazala prehod le kakih pet metrov desno in nedolgo za tem sem se s tem svojim nahrbtnikom na ramenih prebijal skozi visoko rastje in vzpenjal višje in višje. Vse poteka gladko, ko me nenadoma pretrese nepričakovan vzklik krave prihajajoč iza mojega hrbta. Ne zmenim se preveč in korakam naprej, vse do točke, kjer se je začel strmejši, lahko bi rekel plezajoči vzpon. Odvržem nahrbtnik v bližnje grmovje in se soočim z naslednjim izzivom. Kmalu zopet kravji krik in tokrat se obrnem. Nič ne vidim. Plezam, plezam in lahko le rečem – Aljaž v naravnem elementu. Uživam na polno in v času prilezem do konca plezalnega dela ter se spogledam z vrhovno planoto. Nisem si predstavljal, da me bo pričakalo še višje rastje, ki ob tem še bode. Imel sem željo priti do konca, a v teh okoliščinah je bil moj dosežek več kot zadovoljujoč. Ozrl sem se okoli sebe in se čudil razgledu, katerega je spremljal blag in nežen vzdih vetra. Pogledam pot katero sem pred kratkim premagal in le malo naprej v gostem grmičevju zagledam nekaj premikajočega. Aha, pa sem našel tisto kravo! Ne samo eno, na koncu sta bili celo dve, ki nenadoma soglasno zamukata v nebo. Kot da bi mi želeli sporočiti naj se pazim. V misli mi priskočijo besede izpred dni, ko sem slišal, da je statistično bolj verjetno, da umrem ob kravi kot morskemu psu. Ni kaj, malo me je zaskrbelo.

Tako sem se z malo več previdnost lotil spusta in na poti pograbil palico, če bi se slučajno soočil s katero od krav, bog ne daj obema. Seveda nisem pozabil na nahrbtnik in z njim napravil kar se da velik krog okoli krav. Hodil sem počasi, s palico pred sabo in že skoraj prispel do izhoda. Oddahnil sem si, a v tistem hipu je bila meni nič tebi nič pred mano krava! Streslo me je in živci so me pripravili na boj, a na srečo do njega ni prišlo, saj je krava stekla mimo mene. Uf.

Ko sem se premaknil naprej od klifa sem veselo krenil navzdol v upanju da si priskrbim nekaj slavnega in preizkušeno vrhunskega bananinega kruha iz majhne prodajalnice imenovane Julia’s famous banana bread. A na mojo žalost je bila ljubka mala prodajalnica zaprta; tako kot sicer večina trgovinic in trgovin na Havajih ob 8-ih zjutraj.

Šel sem naprej v iskanju poti, ki bi me pripeljala do obale in s tem točke, ki me je sploh spravila na to pot. Kraj katerega sem sanjal. Temne obrobe, morje, ki nemirno buta ob visoke skale. Javno dostopne poti pa nikakor nisem našel in kot kaže je vse zagrajeno z zasebno lastnino. Amerika je kot kaže dosegla svoje tudi na Havajih. Vendarle  pa sem uspel najti vsaj eno možnost in sicer v reki, ki je plula do morja. Povzpel sem se k njeni strugi, a nekako se mi manevriranje po kamnih s tem pretežkim nahrbtnikom na sebi ni zdela najbolj privlačna ideja. Zato sem zavil nazaj k cesti in si rekel, da se vselej lahko vrnem, če ne najdem nič primernejšega.

Hodil sem naprej in se počasi začel vzpenjati po pobočju, a še vedno nobene poti na spregled. Korak za korakom in nenadoma sem bil že dvignjen visoko nad vas in opazoval tisti obalni predel katerega sem želel doseči. Ustavil sem se in zazrl. Skoraj sem že odkorakal naprej, ko me je v tem miru spreletela misel. Bom res kar tako šel naprej brez da bi storil vse kar je v moji moči, da dosežem svoj namen?

Nisem mogel kar odnehati, sploh ne potem, ko sem prišel tako blizu. Malo sem zavzdihnil sam pri sebi in se spustil nazaj v dolinico od koder sem prišel, poiskal tisto rečno pot in se lotil skakljanja po kamnih. Drselo je in izmikanje vejam ob poslušanju pasjega laježa tudi ni bilo olajševalno. Tako sem na koncu z nogami večkrat pristal v vodi kot ne in nisem čisto prepričanzakaj sem se sploh toliko trudil. Verjetno zgolj zaradi draža dodatnega izziva.

Kakorkoli, naposled mi je uspelo in dosegel sem točko, to točko. Nemudoma sem odvrgel  nahrbtnik in se prepustil zvokom morja. Enkrat globoko vdihnem in izdihnem, nakar se usedem in zaprem oči. Trenutki meditacije prepleteni s sanjskimi prvinami. S časom sem začutil, da bi lahko šel še malo dlje in tako sem pustil vse za sabo in odhitel med kamni ob obali. Šibal sem kot blisk, saj mi ni bilo pretirano prijetno nahrbtnik, v katerem je bilo praktično vso moje trenutno življenje, kar tako prepustiti samemu sebi.

Hitro, hitro in prispel sem do roba, ko niti nisem več videl svojega nahrbtnika. Sem pa zato pred sabo videl čisto in nepopisano belino bol belo kot sveže zapadli sneg. Ko pogledam nazaj bi si ob ponovitvi zagotovo vzel malo več časa za vsrkavanje prizora, a takrat sem pač želel priti čim hitreje nazaj k torbi, ki je v sebi toliko nosila.

Tako sem odskakljal nazaj in na čase se mi je zdelo že kar prehitro. Kot tako pogosto sem ravno med to mislijo čudno stopil. Zopet ta načeti gleženj katerega sem si preteklo poletje poškodoval. A na srečo je bilo vse v redu in kmalu sem bil nazaj ob svojem nahrbtniku.

Ni bilo neprijetnega presenečenja. Nasprotno, videl sem nekaj skrajno pozitivnega. Ko sem se ozrl predse sem na kamnu zagledal naslikano Želvo. Samo gledal in čudil sem se lahko.

Nato sem krenil nazaj po reki proti cesti in poznali so se utrujenost, lakota in žeja. Kar padal in padal sem v reko. A tako ali tako je sonce cvrlo in mokrota je v bistvu še kako prav prišla. Gojil sem upanje, da bo mogoče sedaj trgovinica z bananinim kruhom odprta.

Stopil sem nazaj na cesto in tam je zopet bil nek pes. Ne vem kaj je z njimi, a nekako me radi najdejo. Nisem se želel spoprijeti s tem lajajočim bitjem zato sem šel naprej po poti. A v resnici sem ga želel samo ukaniti, kar mi je na srečo tudi uspelo. Pes je odšel nazaj od koder je prišel, jaz pa sem lahko v miru odkorakal do ljubke prodajalnice.

V daljavi sem jo že videl in v njej je bil možakar, ki mi je mahal. Je to namenjeno meni? Očitno res, haha. Stopim po dveh stopnicah, ena, dva in ga prijazno nagovorim:

»En bananin kruh, prosim«.

Začnem brskati po denarnici in med tem me sprašuje, kaj počnem in od kod sem prišel. Ko sem mu razložil svojo zgodbo se je le nasmehnil in mi prijazno odvrnil naj privarčujem denar. Napakiral mi je kup rezin bananinega kruha, dodal še eno vrečko posušenih mangov in k temu navrgel še dve plastenki vode z zvrhano mero ledu. Wau, nisem mogel verjeti, niti vedeti kako naj se mu dovolj iskreno zahvalim. Tako sem mu preprosto rekel hvala, hvala iz dna in globine mojega srca.

Osvežen in okrepčan sem se podal nazaj na pot kljubovanja vročini. Seveda sem potreboval precej postankov in med enim se je ob meni ustavil par ter me povprašal, če potrebujem prevoz. Zdaj ta par se ni kar tako ustavil. Videla sta me kako poležavam ob cesti, se zapeljala mimo in se spraševala, če morda ne rabim pomoči. Tako sta se naposled obrnila na najbližji možni lokaciji in se vrnila do točke, kjer sem počival. Bil sem osupel nad njuno dobrodušnostjo, prijazno sem se zahvalil in dejal, da sem na romanju, kjer si pot želim preseči z lastnimi nogami. Navkljub zavrnitvi pa sta imela občutek, da mi vendarle lahko drugače pomagata in tako sta vzela svoji plastenki in z njima ponovno napolnila v mojo. Kaj naj rečem, noro!

V prihodnjih kilometrih sem prejel še vrsto ponudb za prevoz, a vsem s kar se da zvrhano mero hvaležnosti odvrnil, da bom nadaljeval s hojo. Seveda je bilo mikavno, da bi se odrešil muk, a kar sem si zadal sem želel tudi dokončati. Vsekakor so bili trenutki, ko sem se spraševal kaj mi je tega treba in zakaj si ne olajšam življenja, se ustavim in zaključim, a volja po izpolnitvi izziva, srčnost po uresničitvi klica se ni dala. Preprosto sem počepnil v na pol smukaško prežo, se malo raztegnil in razbremenil nahrbtnika ter zatem nadaljeval s potjo.

No, če je bilo treba sem se seveda tudi usedel ali ulegel, a ne če ni bilo nujno. Nujno kot recimo enkrat, ko me je na enem ovinku zagrabilo. Stranišč seveda daleč naokoli nikjer, a saj imam naravo, mar ne. Pa mi je, prav prišla rolica papirja.

Na poti morda res nisem srečal preveč ljudi ali postojank, a ko sem jih, se je skoraj vedno zgodilo kaj izjemnega. Tako je bilo ko sem se spustil v novo dolino in tam pozdravil možakarja čez cesto, ki je prodajal lesene izdelke. Poklical me je k sebi in mi v roko potisnil dolar. Dejal mi je naj si grem kupiti vodo in tako sem odkorakal k majhni prodajalni, kjer sem bil ob nakupu vode obdarjen z bananami in koščki ananasa. Vedno težje sem dohajal velikodušnost katere sem bil deležen.

Dan se je medttem počasi prevagal v popoldanske ure in čas je bil, da kaj konkretnega pojem. Kot naročena je prišla prodajalna, kjer sem si lahko privoščil sendvič in bil ob naročilu še enkrat več deležen darila. »Limonada in šop banan je name«, je dejala prijazna prodajalka in pripomnila, da sem ter tja dobi pohodnike kot sem jaz. A ne prepogosto in morda prav zato tako rada pomaga tistim, katere vendarle sreča. Meni se je zdelo neverjetno, saj mi je ta dan že toliko ljudi pokazalo velikodušno plat, da sem bil naravnost presunjen. Nikoli ne bi kaj takega pričakoval in morda je bil prav to ključ. Odprtega srca sem bil odprt za darove sveta.

Pred spopadom z zadnjimi kilometri pa še zadnji šok. Hodil sem skozi majčkeno vasico že dodobra načet, ko sem nenadoma zopet zaslišal pasji lajež. Videl sem dva bul mastifa na posestvi na desno… čakaj malo, a slučajno tečeta proti meni? Srce mi je padlo v hlače. Sranje! Odmaknil sem se na sredino ceste in na srečo sta se v svoji pobesnelosti zaustavila na robu. Morda še večja sreča je bila, da ni bilo avta, kajti v tistem trenutku nisem bil na preostalo dogajanje prav nič pozoren. Ne vem, kaj je s temi psi, a mogoče nekdo preizkuša preostanke mojih pasjih travm iz otroštva, ko me je ugriznil nemški ovčar.

Kakorkoli, počasi in vztrajno sem se bližal cilju in blažen naletel na tablo, ki mi je sporočala, da Lahaina ni več daleč. Napel sem še zadnje moči in iz sebe iztisnil tisto malo kar je v meni še ostalo. Noge so pekle, hrbet je bil nevzdržen in da sem nosil športne superge ni bilo v pomoč. Na koncu sem celo našel še toliko predrznosti, da sem naredil ovinek preko kraja, kjer naj bi potekal teden restavraciji. Kje so te restavracije bile mi še danes ni jasno, a tudi če bi jih našel sem prepričan, da si nič zares ne bi mogel privoščiti. Zakorakal sem v tako imenovano hotelsko območje.

Dolgo sem hodil vzdolž dolge kače hotelov. Tako dolgo, da nisem zares vedel, ali sem že prispel ali ne. A tema je že padla in telo je spuščalo enega poslednjih dihov. Le še gola trma me je gnala naprej, a tudi ta je na neki točki imela dovolj. Ko sem v temi zakorakal mimo avtobusnega postajališča, kjer je bil možakar, sem se pozanimal koliko je še do tistega kipa Bude, kamor sem upal priti. Tam sem namreč imel namen prenočiti. Dejal je, da še vsaj kakih 6 kilometrov in na tej točki je tudi moja gorenjska trma imela dovolj. Priročno je ravno mimo pripeljal avtobus in skupaj sva se povzpela.

Odložil me je pri nakupovalnem središču od koder sem napravil še poslednjih nekaj sto metrov dokler nisem končno prispel do željene točke. V Lahaino sem že zdavnaj prispel, sedaj pa je bil tu še Buda. Svarila možakarja, da naj se pazim morebitnih roparjev so me le malo ganila. Premalo, da se ne bi ulegel na obalo in izmučen ter izmozgan v tej sladki bolečini zaspal pod očarljivimi zvezdami ob šumenju in šepetu dogodivščin polnega morja.