Dan 269. Odmik za premik.

Zadnji dnevi, če ne celo tedni so bili kar mukotrpni. Seveda ne na tisti črno-beli način, da je bilo vse tako zelo nujno temačno, nikakor. Med njimi so bili svetli trenutki, bili dnevi prebliska, a oblaki nad mano, megla okoli mene, mraz v meni kar niso in niso odšli.

Pri tem to, da sem 8-krat na teden gledal ena in isto predstavo, kot del moje službe, ni pomagalo. Za nek trenutek sem morda celo mislil, da je to razlog mojega počutja, a predobro se poznam, da bi se lahko na tak način preslepil. Bolj ali manj mi je bilo jasno zakaj se je šlo.

Gledanje ponavljajočih prizorov na odru je zgolj pričaralo vzdušje, kjer je lahko moj notranji vihar priplaval na površje. Mogel sem pač stati pri miru. Stati in obstati, brez pravega orodja s katerim bi lahko preusmeril pozornost. Brez možnosti pobega je torej prišlo, kar je v meni bilo. Strogi in težki kamen na mojih prsih, zategnjeno in nepopustljivo breme na mojih ramenih, vztrajen in neprenehen glas iz kotičkov globin mojega sveta.

Misli so švigale, občutja preplavljala, tla pod mojim umom in bitom so se tresla. Trajnega zatočišča ni bilo na vidik. Ta notranji nemir se je razvil do te mere, da zadnje dni celo več spati nisem mogel. Načeta je bila tista ena stvar, ki je pri meni skoraj vedno »štimala«. Nekaj časa sem še mislil da je lega postelje. Ali pa morda sobna je temperatura, ali pa moj lačen večerni želodček. Morda ne dobrodejna navada zijanja v sijoči zaslon. Spreminjal sem eno, drugo in tretje, a nočna zbujanja so se ostajalo. Iskreno, verjetno je vse igralo svojo vlogo, a zopet se mi zdi, da se predobro poznam, da bi se lahko preslepil.

Vidite, nisem se znal čisto dobro poslušati. Izvajal sem jogo, meditacijo, šel na sprehode, se rekreiral, pogovarjal, a nič ni zaleglo dlje kot za hip. Vse je pomagalo, a nič prav zares. Verjetno, ker so vse te »aktivnosti« ponudili prostor notranji vsebini, da priplava na površje, ne pa tudi, da se v celoti izrazi. In to sem v danem trenutku najbolj potreboval. Obliko izražanja, ki mi bo omogočila prenesti nakopičeno energijo iz sebe. Potreboval sem torej čas za pisanje. Ta počitek, ta mir, to zadovoljstvo, notranje zadoščenje.

A nekako se je našel čas za vse drugo, samo za pisanje ga je zmanjkalo. Medtem pa so se doživetja in doživljanja, občutja ter razmišljanja kopičila v meni. Nalagala druga na drugo čakajoč trenutek, ko bodo lahko izpuščena. A kar nisem mogel, kar nisem upal. Vedno sem našel nekaj novega, drugega, čemur sem lahko posvetil čas in zanemaril ta klic, ki je prihajal iz mene. Nisem si čisto iskreno prisluhnil, znal globinsko poslušati, si nameniti ta že skoraj da nujno potreben čas.

Mogoče sem se zato tudi konstantno zbujal ponoči. Da bi si vendarle vzel te trenutke za ta mir, četudi za ceno kosa neprespane noče. A bolje to kot imeti serijo neprespanih noči, mar ne?

A kje začeti pri vseh teh idejah, zasnovah, občutjih in prebliskih? Pa kako začeti? O čem pisati in kako končati? Grozno, na svoj način. In ta groza je trajala več tednov, kar je ironično, ker je v samem bistvu docela preprosto. Le usesti sem se mogel in biti za nekaj časa pri miru. Sliši se enostavnejše kot je, a kdaj je res samo potrebno vse odvreči in se prepustiti. Odpreti ta strašen Wordov dokument z belo in nepopisano praznino in se soočiti s strahom nejasnosti in nepoznavanja kaj sledi. Dvigniti dlani in približati prste k tipkovnici. Vdihniti, izdihniti in se prepustiti sebi ter temu, kar v danem trenutku najbolj potrebuje priti na plano.

Za koga verjamem da bi delovalo kaj drugega, tudi pri meni v nekem drugačnem obdobju verjetno pisanje ne bi bila rešitev. A trenutno in morda že nekaj časa je. Spomnim se že v najstniških letih, ko sem še vodil dnevnik. Hitro sem lahko ugotovil kdaj me je življenje začelo prehitevati. No, kdaj sem samega sebe začel prehitevati in sebe ob tem izgubljati. Samo ozreti sem se mogel k zadnjemu zapisu. Že pol leta? Vse je vsakič tako hitro postalo jasno.

Pisanje je moj primarni medij za poslušanje sebe in pogovarjanje s sabo. Če tega ni si na nek način odvzamem glas in sebe potisnim globoko v ozadje ali pa pač dopustim, da se porazgubim v poplavi tisočih krikov. Za pisanje bi na nek način lahko dejal, da je moja terapija, prostor kjer lahko vso brbotanje mojega telesa in duha v miru in ljubezni prideta na plano. Kot že rečeno, seveda obstajajo tudi drugi mediji, a menim, da je v tem trenutku, za to potovanje, pisanje prav tisto darilo in dar, katerega naj bi se naučil sprejeti, razumeti in razživeti.

V nasprotnem primeru bom kot kaže znova in znova zaje*al samega sebe, saj vem, da sem o tem že pisal in prav tako vem,  da sem do teh spoznanj že prišel. A včasih je potrebno kaj znova in znova izkusiti, malce izgubljeno teči v krogih in ponavljajoče pristajati na isti točki, da se na koncu končno človek ustavi, ozre okoli sebe in vase.

Vse dokler ne bo zaleglo, če kdaj bo zaleglo, se bom torej vračal k temu, tako kot se dih vrača k življenju. Tako kot se duša ne preda dokler ne uvidi poslednjega sonca.

Zato sem toliko bolj vesel, da z današnjim dnem odhajam proti severu v kočo, kjer bom obdan z naravo, odmaknjen od vrveža in medmrežja, obdarjen s priložnostjo, da delam na tem, da zopet vzpostavim dialog in odprem pogovorne kanale s sabo. Že samo s tem enim »osamljenim« zapisom se je v meni toliko stvari sprostilo, moja duša in telo neverjetno pomirila. Seveda obstaja strah, da se bo zopet ponovil scenarij ko nekako ne bo prišlo do tega časa za pisanje, do tega miru. A hkrati vem, da je edino kar mi to pisanje lahko vzame ironično prav ta isti strah. Strah pred pisanjem ma v tem trenutku edini zadostno moč, da mi dejansko vzame čas in moč za to pisanje.

Tako da upam, da mi ne zamerite odločitve, da se v tem mesecu popolnoma odmaknem, odklopim in odvežem od sveta, ki te želi imeti konstantno povezanega.  Upam, da razumete vsi, ki mi boste v tem mesecu pisali in ne boste prejeli odgovora. Upam tudi, da vsi spremljevalci Preprosto. ne boste preveč osamljeni ob novembrskem mirovanju. Potrebujem ta čas, potrebujem ta odmik za premik, da sprostim vsebino vsaj do te mere, ko bom zopet znal lahkotneje in mirneje pristopati k raznobarvnostim človeškega vsakdana.

Se slišimo zopet decembra, ko se vrnem, v to sem prepričan, z novimi in starimi, svežimi ter ne tako svežimi pripovedmi.

Poskrbite zase in za vse kar vam ljubo.

En preprosti pozdrav,

Preprostež

dan 142. Dotik usode.

Včeraj sem nekaj čez šesto prejel svoj prvi večerni obrok. Hitro je pošel in nikakor me ni nasitil, zato sem šel po repete. Mladi mož, ki je stregel je ravno odkorakal po sveži lonec riža in tako sem mogel malo počakati.

Ozrl sem se naokoli in na mizi zaznal kup revij med katerimi me je ena še posebej pritegnila. Cinecenta s sporedom filmov in filmofil kot sem se ji seveda nisem mogel upreti. Vzel sem jo v roke in jo prelistal. Najprej sem videl film o El Caminu de Santiagu in mislil, da je ravno te dni, a potem uvidel, da gledam za julij.

Hm… danes je na sporedu Izgubljeno mesto Z. Igra Robert Pattinson in spomnil sem se, da je z enim močnim filmom sodeloval na letošnjem Cannesu. Je to ta?

Ne, ni. A vseeno je film pridobil mojo pozornost. Kje pa je ta kino za katerega kot kinematografski izvedenec še nisem slišal? Kmalu izbrskam, da gre za kino na študentskem kampusu Univerze Viktorije voden s strani Združenja Študentov Viktorije. Kino prijazen denarnici in kot kaže s posebno dušo. To bi pa lahko šel pogledati, mar ne?

Google Zemljevidi pravijo, da je do tja kakih 7 kilometrov in izgleda imam dovolj časa da se do tja sprehodim. Ja dobro, pot pod noge in gremo… približno uro in pol kasneje sem prispel, počakal na začetek projekcije in se prepustil filmu. Kar sem prejel je bilo izven mej oprijemljivega.

Sporočilo, ki me je opomnilo na to, naj ne pozabim zakaj sem sploh odšel na potovanje. Zadnje par dni sem spet kar malo izgubil o vseh opravilih, načrtih, seznamih, skrbeh in (samo)pričakovanjih. Bil sem zopet neke boje s sabo in padel v preživitveno stanje. A sem nisem prišel, da bi iskal nove poti preživljanja, ampak utrl pot k življenju s sabo.

Tako hitro in lahko je izgubiti širšo sliko in se ujeti v vse male dramice, skrbi in zgodbice lastnega ega. Si z njimi zapletati življenje in bivanje. A ne gre pričakovati, da bo ta del kdaj zares izginil. Strah pred neznanim in »nevarnim« bo vedno tu in na meni je, da se naučim z njim odgovorno ravnati. Ne bežati, ne loviti in dopustiti, da določa potek poti prihodnosti.

Malo drugače to slišimo v enemu izmed sklepnih stavkov filma, ko se oče in sin soočata s potencialno smrtjo ter starejši mirno in modro pripomni:

»Zgodilo se ne bo nič, kar nama ne bi bilo usojeno.«

Usoda? Ne vem kako ostali gledate, a jaz sem ji vedno pripisoval pomembno vrednost. Pa ne da je vse zacementirano, ampak da obstajajo neoprijemljive sile, ki so-uravnavajo naša življenja.

Kako pa naj bi si drugače razlagal to, da sem v času čakanja na večerjo opazil ravno to revijo, povezal film na podlagi enega igralca z bolj znanim in verjetno kvalitetnejšim izdelkom ter doživel klic k ogledu. Bi malo hitreje ali počasneje jedel, bi drugi malo počasneje ali hitreje jedli, mladi mož ne bi rabil ravno takrat iti po riž in tako meni mogoče ne bi bilo treba čakati. Ob tem vedite, da so tudi tisti dan prestavili mizo z revijami. Bi ob vseh teh spremembah vseeno videl to revijo, bi pristal v tem kinu in sprejel to sporočilo? Poti življenja so včasih zares presunljive in ne morem, da se ne bi ob takih doživljajih vprašal:

Je vse to res lahko eno veliko naključje? Ali vendarle obstaja nekaj, kar vse povezuje in so-uravnava poti sveta?

Morda je govor o naključjih in čudežih, veri in usodi, kaosu in redu za koga preveč, a meni vera v to, da obstaja nekaj večjega, neka povezovalna nit zagotavlja določen mir in zaupanje, da lažje stopam po poti. Kdo bo rekel, da se slepim, da sem lahkomiseln ali kaj jaz vem kaj, a naj vas vprašam nekaj. Če ni dokazov za eno ali drugo stran, zakaj ne bi izbral tisto, ki me obogati in opremi za globlje, celovitejše in doživetja bolj polno življenje? Seveda dopuščam in spoštujem obe strani.

Včasih sem mislil, da rabim odgovor na vsa pomembna vprašanja, da je nujno znanje in razumevanje za poglobljeno delovanje, a danes se mi zdi dovolj že razumevanje, da ogromno skrivnosti tega sveta verjetno ne bom nikoli uspel razvozlati. Tako lahko naposled iz pripoznanja nepopolnosti lastnega znanja, a z usodo, srečo, srcem ali čemerkoli že na moji strani znova poskusim seči preko in razširiti svoj doseg preko mej oprijemljivega, znanega, merljivega.

Misel o minljivosti

Vsake toliko, na mesec, morda dva, me nekje v globini srca res močno, močno stisne. Težko je to ubesediti, ampak občuti se kot neka mešanica adrenalina, žalosti, bolečine in strahu. Ta občutek je tako grozen, da ga po navadi nemudoma potlačim nazaj daleč v svojo podzavest in skušam nanj čim prej pozabiti…

Preden nadaljujem naj objasnim, da se sicer bojim le peščice reči. Ne bojim se ne višine, hitrosti, nevarnosti, niti strupenih živali. Da se razumemo, gojim spoštovanje do njih, ampak ni me pa strah, ne bojim se.

Me je pa zares strah ene stvari – naše minljivosti. V bistvu ne toliko dejanske smrti (beri: trenutka ko umremo) ampak bolj samega dejstva da me dejansko od tega trenutka kar naenkrat več ne bo. Nikoli več, nikjer več. Ob tem se počutim kot en utrinek, ki kar na enkrat prileti od nekje, se pojavi na nebu, zasije in potem izgine. Ni ga  več, nikdar več, nikjer več.

Živo se spominjam dne, ko sem prvič v svojem življenju pomislil na to minljivost. Ko sem prvič v življenju dejansko začel dojemati kaj je to smrt. Prej mi je bil to pač nek dogodek, nekaj kar se zgodi, tako kot zahod, ali ko se ugasne luč – nek dogodek pač. Tistega dne pa me je presunilo, da ni to kar en dogodek. Daleč od tega, to se zgodi samo enkrat, to je zaključna scena mojega življenja, mojega bivanja, mojega obstoja.

Kaj je bilo preden sem nastal? Kako je nastal svet, kako je nastalo vesolje, kdaj je nastalo vesolje, kje je vesolje, kdaj je vesolje, zakaj je vesolje… in kaj je bilo prej? Ali kdaj se je začel čas. Pa zakaj se je začel? Ja, posmrtno življenje je ena razlaga, ki smo jo (najbrž) ustvarili ljudje da bi se pomirili, ampak meni to ni dovolj. Pa tudi znanstvene razlage o velikem poku… daj no, kdo pa ga je sprožil in zakaj in kdaj in kako in kje… to je, če ponudim prispodobo, v bistvu ena “črna luknja” mojega razmišljanja.

No, ampak to me dejansko ne boli tako zelo. Pač smo nastali, kar je super, in živimo, ampak logično vprašanje, ki me veliko bolj boli, pa je, kaj se zgodi potem. Smo res samo utrinek? Tukaj vera spet postreže z zanimivimi odgovori, ampak jaz spet rabim več.

Kaj bo s svetom? Kaj bo, ko se naše sonce spremeni v črno luknjo? Kaj bo ko vesolje doseže kritično velikost? Ali bo vse izginilo? Ali se čas ustavi in kaj bo potem? Zakaj sploh obstajamo, če bo en dan vsega konec in se bo svet tako kot utrinek razblinil v nič? No, tukaj pa se nadaljuje druga “črna luknja” mojega razmišljanja.

Če ste pričakovali odgovor, ga nimam. Ga sploh kdo ima? In ta trenutek bom tudi zaključil s to mislijo, ker so občutki preveč intenzivni….

Vse kar jaz vem je to, da želim tisto obdobje med eno in drugo črno luknjo izkoristiti najbolje in najlepše ter da iz življenja želim potegniti največ, kar se da. Želim zares živeti in poskušam se otresti (čeprav včasih neuspešno) ljudi, navad in stvari, ki bi mi to onemogočale. Moto, ki mislim da lepo zaključi to, kar sem napisal je:

delaj plane kot da bos večno živel in uživaj življenje kot da bos jutri umrl.