V gibanju

»Za uspeh človeka v polju življenje ga je Bog obdaril z dvojino sredstev, izobrazbo in fizično aktivnostjo. Ne ločeni, ena za dušo in druga za telo, ampak združeni. S temi sredstvi človek zmore doseči popolnost.« Platon

Ne samo zadnje dni, zadnje čase in s tem govorim o kosu več-ih mesecev, sem preživel neštete ure za računalnikom, knjigami in meditacijo. Bil je čas za retrospektivo, za pogled v preminulo, saj se je vse odvijalo prehitro. Potreboval sem se malo zapreti, ker sicer bi vse kar zdrvelo mimo mene. A ne bi se rabil tako zelo zapreti. Padel sem v novo skrajnost.

Zaprt v zapor, katerega sem si sam ustvaril, sem postal del sedeče epidemije, o kateri sem poslušal med enim izobraževanjem na Courseri. Imel sem sicer določene prebliske, a prevladujoči slog (ne)gibanja je bilo sedenje.

Sicer se mi je zdelo kot da z odmerki rekreacije držim določeno točko ravnotežja, a iz sebe sem malo delal osla. Že res, da je bilo bolje kot nič, a lahko se rekreiram 7 ur na teden, ampak če preostali čas ostajam v sedenju še vedno ne morem zares biti več kot sedeče telo.

Ne me razumeti narobe, prebliski so več kot dobrodošli in potrebni, a jasno niso dovolj, da bi iz njih zaživel življenjski geštalt. So potreben korak, srčna spodbuda, a celota potrebuje integracijo in živeti ne-sedeči, ampak pretočni življenjski slog kliče po več kot zgolj odmerkih fizične aktivnosti. Potrebuje integracijo vse do celic življenja, do pik preprostosti.

Spomnim se davnega dne srednješolskih let, ko sem šel v kino in si ogledal film Talisman. V njem je bil dialog, ki je v mojem telesu, v mojem bitu, sprožil utrinek:

Beth: Kakšen tip osebe se pelje od Kolorada do Louisane, da bi delal v pasjem zavetišču?

Logan: Ne znam ti reči. Jaz sem hodil.

Beth: Hodil si? Do sem si hodil iz Kolorada?

Logan: Rad hodim.

Zabobnelo je in luč je posvetila. Ja, ja, ja! Tudi jaz rad hodim. Mnogo raje kot se vozim s trolami, avtomobili, rolerji ali kolesi. Tisti, ki me poznate boste že vedeli. 🙂

Preprosto je nekaj v hoji, kar požene vse moje celice in aktivira to mojo preprosto piko. Osvobodi me, spusti stene mojega zapora in odpre moj um.

Mislim, predstavljajte si, da imate avto, ki vedno počiva doma v garaži. Proučujete ga, učite se o njem, skrbite za njegovo čistočo in urejenost, a nikoli se nikamor z njim ne odpeljete.

Kakšno uporabno vrednost ima ta avto, če ga nikoli nikamor ne odpeljete?

Podobno je tu. Sedenje, razmišljanje, tuhtanje, meditiranje. Če zgolj sedim in tuhtam, diham in meditiram, bo nekaj vendarle zmanjkalo, vedno. Tista točka preboja, dih življenja, sila življenjskega toka. Ta stik z nečim večjem od samega sebe.

Lahko preberem še sto tisoč knjig in se učim še nešteto življenj. Lahko meditiram po tri ure na dan, lahko razmišljam še tri stoletje, a kaj bom s tem, če ostal bom zaprt v samotni celici?

Le toliko lahko dosežem z umom, za dokončen preboj so potrebna dejanja – gibanje v svetu, svobodo v dotiku. Točka, kjer moj svet se poveže s preostalimi svetovi. Vez, ki splete pot in spravi točke v obtok.  V gibanje, v svetove izven sebe, v stik in povezavo, v življenje sebe z drugimi.

Do sedaj nikoli nisem zares v celoti uspel zaobjeti tega notranjega žara po hoji. Bili so svetli prebliski, a poosebitve tega notranjega klica nisem zmogel. Vedno je bilo nekaj drugega, kar me je odvrnilo, neko breme, zahteva ali pričakovanje, ki me je premamilo.

Premamilo me je sedenje. Tudi tu za računalnikom, v pisanju teh sicer dragocenih, a včasih vendarle preobremenjujočih besed. Enostavno sem imel občutek, da imam toliko za narediti. Saj sem res imel, a hkrati nikoli ne bo drugače. Vedno bo nekaj za narediti.

Ker verjetno te in se res ne bom našel v slepečem in oči krvavečem zaslonu. Je morda sedaj vendarle napočil ta trenutek, da v gibanju obudim del divje svobode? Mogoče.

Svež dih, to mirno žlobodranje vode, nebeški polet peres v tem morju padlih dreves – takrat mi duša oživi. V gibanju, ki me prezrači in na novo odpre. V prostoru zunaj te sobe, na prostosti izven zapora. V hoji po svetu… življenju…  v pretočnem tkivu, ki povezuje sebe z drugimi.

Mogoče je končno prišel trenutek, da obudim to speče telo in v njegovem gibanju, najdem pretočnost, najdem tok… da postanem tok in sem. Samo sem. Hodeče in čudeče bitje.

 

 

Zapor

»Obstaja več kot zgolj ena vrsta zapora. Imam občutek, da ti nosiš svojega s sabo.« 

Chirrut Îmwe, Rogue One

 S tem prispevkom nadaljujem trend zadnjih dni kontempliranja, reflektiranja in meditiranja preteklega. Točneje se tokrat usmerjam v mesečni izziv Zen Kobilica v katerem sem 30 dni, od 15. marca do 13. aprila, vsak dan namenil vsaj 20 minut meditaciji in kot dodatek  prebiral knjigo Mesta, ki te strašijo.

V tem času se je jasno dogajalo in zgodilo marsikaj, kar je bilo neposredno ali posredno prepleteno z opravljenim izzivomº, a ko se podam k retrospekciji se mi zdi, da nekaj izrazito prevladuje. Doživljanje in raziskovanje zapora.

Zapor je ta občutek ujetosti, v mojem primeru med številnimi svetovi, različnimi realnostmi. Ujetost med zaprtostjo in odprtostjo. En trenutek tu, drug trenutek tam. Zdaj v višavah manične ekstaze, kmalu zatem v breznu tegob. Zdaj tu v Vancouvru, en trenutek že na poti z vlakom, naslednjega v Mehiki, hip zatem že povsod po Evropi, dva hipa kasneje s prijateljem po Aziji. Kot da bi bil povsod po malem, a nikjer zares. Švigal od pike do pike, kdaj s svetlobno, kdaj s polžjo hitrostjo. Trenutki razsvetljenja, ko sem uspel preprosto biti TU BIT, so se menjavali s trenutki zapletenega frčanja in vrvenja.

Razlogov je kot vedno več in nekaterih se zavedam, drugih ne, a ravno zato je meditacija tako dragocena, ker ti razpre luč pozornosti in tako osvetliš marsikaj, kar bi sicer ostalo v temi. Je pa lahko to okrepljeno zavedanje kdaj zelo naporno, saj ni lahko vedeti in doživljati točke, katere bi včasih raje pustil ležati v mraku.

Zavedanje, da mi je v določenih trenutkih neprijetno, da čutim tesnobo, strah, jezo, bes –  težko ljubeče in v neki točki nezaželene senčne strani sebe – lahko povzroči DODATNO obremenitev, lahko bi rekel METAobremenitev. Obremenitev zaradi obremenitve. To je ta past uma, ta zapor. Ta povratna zanka v pekel, kot bi rekel Manson.

Najprej si želim, da bi bil drugje, da bi lahko v miru pisal, v miru sledil notranjim klicem, nato pa se zavem te želje. Skušam jo objeti in sprejeti, a kritizirajoči del mene prevladuje. Zakaj si želiš biti nekje, kjer nisi? Saj veš, da si s tem samo še otežuješ vse? Pojavi se želja, da ne bi imel te želje. Teža odsotnosti trenutka, se podkrepi s težo, ki si te teže ne želi. Moral bi biti tu. Moral bi se sprostiti. Moral bi uživati… MORAL, MORAL, MORAL! Nove zahteve, nova bremena se nalagajo druga na drugo.

Ni mi več samo težko pri srcu, sedaj mi je še težko pri srcu, ker nekdo pravi, da ni prav, da mi je težko pri srcu. Vrtim se in vrtim vse globlje in globlje v kleti zavrtinčenega labirinta. Ujet v zapor.

Lovim te ideale, te ideje, misli, prepričanja, predstave – o tem kaj je dobro in kaj slabo, kaj koristno in kaj škodljivo, kaj popolno in kaj prazno. Kam bi MORAL. Kaj NAJ bi. Samega sebe spustim v zapor in se vanj zaprem.

Tako sem torej zapornik samega sebe, ker nisem zmogel biti v tistem trenutku navzkrižja prijateljski s sabo. Se pogovoriti kot bi se znal s komurkoli drugim, samo s sabo ne. Si prisluhniti in nameniti ljubezen ter si reči: »Aljaž, lahko ti je težko in s tem ni nič narobe. Karkoli bo, jaz bom tu zate.« Sliši se tako enostavno, a včasih skoraj nemogoča naloga.

Tu ponovno nastopi plat z meditacijo okrepljenega zavedanja, ki pomaga v tem zaporu prepoznati okno priložnosti. Okno, ki je vselej bilo tam le preveč ujet sem bil. Preveč ujet, da bi se zavedal, da sem hkrati zapornik in paznik. Jaz sem tisti, ki je zapor zgradil in se vanj zaprl. Tisti, ki v njem poglablja zaprtost in hkrati pazi, da iz nje ne pobegnem.

A če sem jaz tisti, ki se je zaprl, tisti, ki je to zgradil, potem se lahko menda tudi tisti, ki se izpusti in si vrata odpre?

Tako dobim novo priložnost, da razvijem drugačen odnos do sebe. Takega, kjer se z ljubeznivim posluhom in prijateljskim odzivom  lahko objet vrnem iz zapora v sedanjost in v njej počastim trenutek in sebe v njem.

Seveda to ni dokončno. Zavedam se, da bom prej ali slej zopet pristal v zaporu in s tem ni nič narobe. Važno je, da se z zavedanjem prej ali slej vrnem. Mogoče ne v prvo, mogoče ne v drugo, a enkrat zagotovo.

 

DODATEK – Odprti um:

Trenutno bivam na svobodi TU biti z odprtim umom in čutim hvaležnost, da sem sprejel in nato tudi opravil ta mesečni izziv. A meditacija  kot ste videli ni zadnji korak, še zdaleč ne. Je v veliko pomoč, a ni vse.

Zadnjič sem bral o treh stebrih odprtega uma:

  • filozofiji
  • praksi
  • integraciji

Filozofija so nauki starodavnih modrecev, ki se proučevali življenje; praksa je meditacija; integracija je čuječe bivanje. BIVANJE!

Da meditacija pusti znaten učinek, da izluščimo najboljše iz tehnik, je ključno torej vzdrževanje prisotnosti vseh treh komponent: kako pristopati, kako vaditi, kako integrirati. Noben od teh koščkov ni bolj pomemben kot preostali.

Predstavljajte si avto, katerega imate doma. Proučujete ga, učite se o njem, skrbite za njegovo čistočo in urejenost, a nikoli se nikamor z njim ne odpeljete.

Kakšno uporabno vrednost ima avto, če ga nikoli nikamor ne odpeljete?

Podobno je z meditacijo. Namen učenja meditacije ni, da bomo lahko življenje preživeli v sedečem položaju z zaprtimi očmi, ampak integrirali izkušnjo prisotnosti in zavedanje v vsakdanje življenje.

Lahko preberem še sto tisoč knjig in se učim še nešteto življenj. Lahko meditiram po tri ure na dan, a prav tako je pomembno kaj počnem preostali čas.

Meditaciji je torej le peskovnik, trim steza na kateri vadim. Če tega in filozofije ne prenesem v vsakdanje življenje, k preostalim izzivom, bom vedno ostal ujet med trenutke zaprtega in odprtega. Meditacija mi lahko da zavedanje, filozofija neko modrost, a če tega ne uporabim na igrišču življenja bo vedno nekaj zmanjkalo. Zato sedaj Zen kobilica poziva Graditelja vitalnosti, da si nadane obutev in skupaj odskočita v svet novim izzivom naproti.


ºLahko prebereš prispevki: adijo, preprosto življenjski trenutki, narava, čaša preprosteža, neurje navzkrižja, trenutek za dečka, med semaforskimi lučmi –  I. in II. del, čudenje čudežnosti, nauk izmuzljivega, čakanje in pričakovanje potrditve, običajno, bodi,…)

Družina za dva

V zadnjih tednih sem veliko, neposredno ali posredno, napisal° (glej spodaj) o izkušnji z družino, ki me je gostila v mesecu marcu in aprilu, a v nobenem od prispevkov se nisem zares dotaknil razloga, ki me je privedel sem in prav to bo tematika zaključnega prispevka Družina za dva.

Kot boste lahko o tem prebirali, ko enkrat objavim starejše zapise, sem se v obdobju pred odločitvijo za družino ogromno ukvarjal z denarjem in načini kako preprečiti njegovo, vsaj v mojem umu, prekomerno odtekanje ter privarčevati del financ za nadaljnjo pot. Po možnosti za čas po Kanadi. Nisem bil vajen tega položaja, zame je bilo nekaj povsem novega in skrajno izzivalnega.

Marsikaj ni bilo več tako zelo samoumevno. Kot na primer to, da bi kar imel »brezplačno« streho nad glavo s polnim hladilnikom, ki čaka na moj lačen želodček. Občutek varnosti se je rahljal, vse je postalo mnogo bolj vprašljivo in s tem mnogo manj predvidljivo, mnogo bolj nevarno. Nevarno za moj »ziheraški« in k popolnosti usmerjeni jaz.

Pri vsem tem neuspešno iskanje Workaway priložnosti ni bilo ravno  v pomoč. Pri enemu zavrnjen, pri parih ostal brez odziva. Postajal sem nestrpen, neučakan, želel sem že neko rešitev. Učil sem se biti s temi občutki, a naposled zbežal v iskanju varnega zatočišča pred viharjem, ki je divjal v mojem svetu.

Odločil sem se poskusiti zbežati k družini za katero sem imel občutek, da mi bo odpisala in me sprejela pod streho. To je  bil glavni motiv, glavni razlog – varnost in vendarle neka izkušnja potrditve. Da nisem kar nekdo, katerega nihče noče. Kar nekdo, ki bo skozi kanadsko izkušnjo ostal popolnoma spregledan. Kot vidite me torej ni gnalo srce, prav nasprotno.

Pri tem sem si odločitev lajšal s tem, da bi tako ali tako potreboval malo več rutine in stalnosti. Zaostajal sem v pisanju in ta družina bi lahko bila dobra priložnost, saj bi za minimalno dela dobil prenočišče, ob tem pa je po opisu izgledalo vse precej rutinsko. Dopovedoval sem si, da ravno to rutino potrebujem, da bom padel v ta cikel pisanja in prepisovanja. Sicer je bilo to  popolnoma kontra mojemu toku in vibracijam, a se mi je vseeno na nek način zdelo racionalno povsem sprejemljivo. Seveda sem se zavajal, saj bi si lahko preprosto najel sobo in preživel dneve zaprt vanjo v pisanju. Razlaga je imela luknje, katere sprva nisem želel sprejeti.

Kot vedno pa je najbolj hecno pri vsem skupaj, da sem prejemal signale, ki so mi govorili, da še lahko spremenim pot. Ni bilo še prepozno, da poslušam sebe za ceno večje nevarnosti in nestanovitnosti. Še celo ona mi je ponudila 3 dnevni rok, da se odločim. Brez zamer, brez jeze, brez česarkoli bi se razšli v miru. A jaz sem želel malo poceni in hitro pridobljenega miru, da vsaj za nekaj časa ne bi več potreboval iskati rešitev in imel malo stalnosti. Končno že imel svojo sobo, svojo posteljo, svoj prostor za telovadbo, mesto za razpakiranje nahrbtnika.

Prva dva tedna z družino sta minila nadvse udobno, a počasi in vztrajno  so viharne sile ponovno prihajale na plano ter vznemirjale mojega duha. Srce je sporočalo, da se ne počuti slišano, a jaz nisem mogel ali bolje, nisem upal prisluhniti klicu do te mere, da bi mu povsem sledil. Tako sem se boril sam s sabo in se prepričeval, da bo že, kar je vse skupaj samo še otežilo.

Rad bi nekoč prišel do točke v svojem življenju, ko se bom z odprtimi rokami v vsej svoji ranljivosti odprl sebi, drugim in življenjskemu toku, a trenutno mi na čase še zmanjka kanček samozavesti in zaupanja, da bi se lahko kontinuirano prepustil – iz dna srca ravnal po principu srca in si rekel naj bo, kar bo. Še vedno sem v procesu ponotranjanja talismana poti:

»želim, da v mesecih, ki so pred tabo spoznaš, da si ti sam tista luč, ki jo iščeš v svetu.«

A kako naj si dopovem, da sem ta luč? Kako naj se naučim ljubiti težko ljubeča mesta? Biti na točki, ko se lahko ljubeče pogovorim s sabo in vključenimi namesto, da bi zbežal od neprijetnosti? To bi rad, saj se zavedam, da se s tem se pogosto odpre pot, katero prej v tem zagriženem boju s sabo ne vidim. Pot, ki ne pelje nujno stran, ampak nasprotno, me uči biti domač na mestih, ki niso v ideji in teoriji povsem domača. Da se znam sprostiti in preprosto biti – to, kar sem, ne glede na to kje sem in s kom sem.

No, nekaj sem vendarle ukrenil… zbežal. Še drugič… enostavno si nisem predstavljal zdržati v tem stanju do konca aprila. Postajal sem nestrpen, neučakan, želel sem že neko rešitev. Želel sem se biti s temi občutki, a naposled zbežal v iskanju varnega zatočišča pred viharjem, ki je divjal v mojem svetu. Se sliši znano?

Seveda nisem kar tako izginil, ampak izkoristil dogovor dosežen že na samem začetku, ko sem dejal, da bom mogoče dva tedna pred napovedanim rokom odšel v Calgary. A glede na to, da se v zvezi s tem ni nič premikalo, sem izkoristil špranjo in namesto Calgary-a vpeljal prijatelja na študentskem kampusu. Mislim, saj je »šefica družine« po svoje razumela, saj sem vsak vikend odhajal k njemu. Ob tem pa sem  tudi povprašal, če ji to ustreza. Dejala je sicer, da ji je odločitev v redu, a imel sem občutek, da ni bila čisto iskrena. Zato sem še enkrat preveril, a ker je vztrajala, nisem več drezal. Kompromis je bil dosežen. Obe strani sva nekaj izgubili in nekaj pridobili.

Tako se je zgodba nekako zaključila in navkljub težavam ter tegobam lahko mirno rečem, da sem odnesel mnogo uporabnega, naučil marsikaj dragocenega. Doživel sem marsikatero navdihujočo zgodbo in mislim, da smo skupaj izkusili vsak svoj delež življenja.  A navkljub vsemu smehu, vsej zabavi sem se vendarle silil, vse preveč trudil, na svoj način bežal.

Pri tem ne kažem s prstom na družino, niti ko rečem družina za dva. S tem zgolj izražam, da v teh okoliščinah tam nisem našel svojega mesta pod soncem. Preprosto sem se znašel na zame osebno (pre)zahtevnem mestu, kjer se nisem znal v celoti odpreti in prepustiti. Bili so trenutki preboja in trenutki boja. Ljubezen je bila tam, kot je povsod, a jaz je nisem znal v celoti objeti.

Kot pravijo vsaka šola nekaj stane in jaz upam, da sem z družino in Vancouvrom nasploh oddelal velik kos stroškov tega nauka:

Življenjski tok jasno ni premočrten in konstanten. Valuje, vijuga in mi z njim. Kdaj se nam uspe umiriti in prisluhniti sebi, kdaj nas pač odnese v stran ter malo pretrese. Zato je tako dragoceno premakniti luč sveta vase. Doumeti in doživeti, da občutek ljubljenosti ni toliko odvisen od tega kje si in s kom si, ampak v divji norosti in svobodi, da si dovoliš preprosto biti kdor si.

Upam, da okrepljen s  izkušnjo, čeprav sem, kako paradoksalno, najprej storil korak vstran, na koncu vendalre storim par korakov bližje jedru tega potovanja – priti domov k sebi in biti s sabo v vsej preprostosti življenja.

 


° Bodi, Običajno, Med semaforskimi lučmi, Čakanje in pričakovanje potrditve, Nauk izmuzljivega, Neurje navzkrižja, Trenutek za dečka, »Četrtak«, Čudovita narava, Preprosti življenjski trenutki, Adijo, Figura domišljije).