Dan 281. V hoji.

»Ko hodiš tam po poti so trenutki, ko se sprašuješ zakaj ti je tega treba. So trenutki, ko bi najraje vse odvrgel, vključno s sabo in počakal, da te nekdo pobere. Notranji vzgibi vihrajo po telesu in vsega imaš preveč. A pride trenutek, pogosto kmalu za najhujšim viharjem, ko se vse razjasni in zbistri; vihar se poleže in nastopi mir. Blažen mir v katerem se lahko v celoti prepustiš pričujočemu trenutku, v celoti prepustiš bivanju in temu da si – čuteče in živeče bitje. Tam si, tam ste – ti, ta pot in telo, ki te po njej vodi. Ni besed, ki bi motile in ni besed, ki bi opisale. Preprosto greš in doživiš.«

Vzeto iz zapiskov prvega romanja

Sedaj že dodobra oddaljeni mesec pohodništva na Havajih mi je dal misliti o marsičem. Že prej sva se s prijateljem pogovarjala o tem kako si oba predstavljava mene v drugačni luči in obliki kot v katero sem se postavil tu v Kanadi. Mnogo bolj me vidiva kot nekoga, ki bo hodil naokoli, od mesta do mesta, od kraja do kraja in izkušal to življenje na poti, morda celo to življenje na cesti.

Mislim in na nek način čutim, da bi mi tovrstna izkušnja, preizkušnja mnogo bolj prijala kot ta vezanost na Kanado. Hecno je ker, bi s tem denarjem, ki sem ga tu pustil lahko izvedel eno zgledno potovanje po cestah vsega sveta. A tako je naneslo, morda je tako moralo biti, da sem spoznal in na neki rahlo neprijetni točki obstal in prav skozi njo spoznal to nujno potrebno. Da sem spomnil in prerodil, tisto nekaj, kar v sebi vedno sem nosil, a že malo pozabil.

Kot sem rekel so mi ti pohodniški Havaji dali misliti. Ne samo z vzponi in pohodi po raznih hribovjih, gozdovih in vulkanskih parkih, ampak tudi premagovanje poti s hojo, namesto da bi se vedno vozil z avti in javnimi prevozi.  Obudil sem hribolazca v sebi, tistega majhnega pohodnika, ki je že kot deček  hodil v hribe in pri šestih ali sedmih letih obiskal naš čudoviti Triglav. Ti Ljudje so včasih kar malo grdo gledali moje starše, ker so me vlačili po takih vzponih, a kaj ko niso vedeli, da sam sem bil velik pobudnik, ko sem v tem tako zelo užival. Kje drugje bi lahko moj notranji kozorog tako zelo oživel? A ne samo hribolazca, s Havaji sem obudil tudi tisti del mene, ki je takoj ko se je naučil voziti kolo le tega odvrgel v kot in se raje prepustil trdnosti in stabilnosti lastnih nog. Tisti del mene, ki preprosto rad hodi. Ne nujno po hribih, ampak naravno, po mestu, vasi, gozdu, kjerkoli. Če je le priložnost. Če je le možnost se z veseljem izognem prevoznim sredstvom. Preprosto mi je to bolj pri srcu. Več vidim, več zaznam, več doživim. Bolj sem jaz, bolj v svojem naravnem elementu.

In podobne izkušnje so se preslikale ko sem hode raziskoval Edmonton, ko sem se vzpenjal po Kanadskih hribovjih, se v času festivala vsako noč spustil v enourni pohod iz centra Montreala proti domu ali pa ko sem se odločil za pohod iz glasbenega festivala. No, pa tudi tistega pohoda v pokrajini Louisiane ne bi rad pozabil.

Sploh pa je bilo vse tako zelo osvežujoče, ker sem s tem potovanjem izgubil svoj glavni medij rekreiranja, katerega mi predstavlja nogomet. Šport, katerega vsak dan pogrešam, a s čigar odsotnostjo mnogo lažje živim, ko prepuščen sem hoji. Je pa kar malo ironično, ker se spominjam kako sem se pri približno desetih letih bolj ali manj odrekel pohodništvu, da sem se lahko posvetil nogometu, ki je s tistim trenutkom zavzel poglavitno vlogo v mojem življenju. A stvari se obrnejo in sedaj je in morda prihaja časovno obdobje, ko nogomet vsaj za nekaj časa prepusti glavni oder bivanju v hoji. Kdo ve.

Izkusil sem namreč kančke tega zgoraj omenjenega življenja, a zdi se mi, da so bile vse skupaj le drobtinice nečesa, kar bi me potencialno lahko čakalo za ovinkom. Zato sem postavljen pred veliko skušnjavo, da se tega resno lotim. No, morda ne sedaj, ko vladata zima in mraz. Sploh pa imam tako ali tako občutek, da najprej zaključim tole zgodbo s Kanado. Do dovršim zastavljeno in spišem ne spisano. Končam to svoje urjenje in vadbo v peskovniku ter se nato spustim na pot.

Ker res preprosto je nekaj v hoji, kar požene vse moje celice in aktivira to moje bitje preprosto. Osvobodi me, spusti stene mojega zapora in odpre moj um. In morda je to tisto, kar še rabim, da vse kar me je in me še bo to severnoameriško leto naučilo, dozori v modrost in tisto nekaj, kar bom iz tega potovanja prinesel v dom.

Ker saj tudi zato sem šel, mar ne? Da se učim, naučim, izbrusim in na svoj način dozorim. Morda s tem potrdim mišljenje Nietzscheja ki je predlagal, da se naše razumevanje sveta spremeni, ko spremenimo našo telesno aktivnost. Bomo videli.

Bomo videli kaj prihodnost prinese, a v tem trenutku sem hvaležen, da me je sedanjost obdarila s spoznanjem, ki morda ključno oblikuje čase, ki prihajajo. Do takrat pa bom pridno in marljivo vadil v svojem kanadskem peskovniku, se pripravljal, a ne pozabil, da ni vse vse v cilju, ampak vsaj toliko v poti, ki do njega pripelje. Zame se ta pot očitno deloma slika v hoji.

Dan 274. Vzporedna življenja.

In koliko zares od življenja, bližnjih in sebe doživimo, če v strahu nevšečnosti od sedanjosti bežimo?

Bil je tretji november, dan 274. A lahko bi bil tudi recimo štirinajsti marec, ali pa en dan v decembru ali januarju. A ni, bil je tretji november in kot je moč prebrati v zapisu datiranim pred tem sem se v tednih pred tem znašel v nekoliko zapletenem stanju bivanja. Pomanjkanje pozornosti za moj notranji monolog ali revščina pristnega dialoga s sabo v smeri poslušam – slišim – ljubeče upoštevam me je privedlo do raznobarvnih pobegov od trenutne sedanjosti. Eden izmed njih je bilo potovanje.

Saj ne, da sem bil in sem na potovanju, a pustimo to ob strani. Počutil sem se ujetega in kot tak sem razmišljal o prihodnosti in krajih, kjer bom našel svoj krasni novi svet. A kot po tehniki prostih asociacij je tudi ta izris destinacij, teh krasnih novih svetov, kjer bodo vse trenutne težave in bolečine za mano, vsak dan izgledal nekoliko drugače.

En dan je bilo potovanje z enim prijateljem za kak mesec. Nekje po Karibih, Srednji Ameriki, morda Južni. En dan je bil obisk prijateljice v Edmontonu in potem od tod v Mehiko, morda zahodno proti Aziji, ali pa celo vzhodno proti Evropi. Morda pa celo iz Edmontona nazaj v Toronto in nadaljevanje službe. Navsezadnje nekaj dodatnega denarja ne bi škodilo. Sploh če bi z enim drugim prijateljem izvedla najin izlet po Aziji. Ker ja, sedaj že dobivam nekaj svežega priliva in ga še bom, a da bi me to vzdržalo pokonci vse do naslednje jeseni ali zime in ob tem še sponzoriralo mojo Azijo? Težka, sploh ko me je prijatelj prestrašil, da ima v načrtu nekje 5000. Kje naj staknem ta denar drugje kot da ostanem v trenutni službi?! Okej, okej. Nova opcija, tisti eni prijatelj se ne odziva tako da skupna pot Srednji Ameriki, Karibih in Mehiki zgleda odpade. Naj grem sam tja? Meh, kaj pa vem. Po krmarjenju po svoje bi mi ustrezalo malo prijateljske bližine. Okej že prihaja nova varianta, prijatelj za Azijo bo sedaj zgleda delal prakso v Španiji, imamo nov plan. Lahko delam do nekje Aprila, vmes še prostovoljim na par »kul« festivalih v Torontu (sploh ta TIFF KIDS!) in potem odletim proti Španiji? Okej, hm, ampak imam tudi prijatelja na Škotskem. Mogoče če po Španiji skočim na Škotsko? To bi šlo. Pa potem pa Škotski morda skočim nazaj v Kanado na festival v Montrealu, kjer sem letos doživel nepozabno izkušnjo? Ja, zatem bi se pa to lahko kar fino izšlo s ponovnim obiskom koče od koder sem letos mogel tako naglo oditi. Hm… Ali pa če namesto povratka v Montreal pristanem v ljubi domovini na tem festivalu, katerega sem kak mesec nazaj odkril. Ja, potem pa z družino nekam na morje/počitnice, nato pa postopen pohod do Indije, kjer obiščem starejšega prijatelja in se ob pravem času nekje v Aziji sestanem z »azijskim« prijateljem? Kaj pa prijateljica, ki bo na Škotskem nekje februarja, marca. Joj, ravno zadnjič sem poslušal album s katerim me je po ogledu filma en večer presenetila. Pa še ravno koncert enega najljubših bendov bi lahko ujela. Fak. Čakaj, kaj? Sedaj Španija nikakor ne gre skozi, ampak zato je opcija Portugalska? Porto?! To se sliši bombastično! Okej torej pot se spreminja. Mehika mi nekako ne diši več preveč. Eden od potujočih kolegov kot kaže ne bo potoval, ker ima službo, moji mehiški kontakti se ali ne odzivajo ali so se »ohladili«. Ne vem, znaki ne kažejo preveč v to smer. Dela tudi ne bi podaljševal v Kanadi. Kaj pa vem, eno leto se mi je zdelo več kot dovolj za sedaj in res ne rabim za vsako ceno loviti denarja. Podaljšanje Kanade odpade. Kje smo torej? Definitivno bi še vedno šel v Edmonton. Kaj če grem od tod recimo na Irsko? Tja sem si že vedno želel. Dobro. Pogledam lete, ugodni. Pot od Irske do Škotske tudi. Super! Torej se lahko sestanem po Irski s prijateljico ali prijateljem, karkoli že bo prej. Potem pa grem postopoma navzdol. Avtobusi, vlak, avijoni vse je poceni. U, Liverpool je na poti. Krasno! Ogromno kavčgostiteljev na voljo. Dvakrat bolj krasno! Od tod mogoče še kak postanek v Walesu ali pa še kakem mestu v Angliji dokler ne pristanem v Portsmouthu. Tam imam namreč še eno dobro poznanko. Iz Portsmoutha lahko recimo z lahkoto vzamem trajekt in se zapeljem do Francije. Sedaj sem že pozabil kam, a saj ni važno. Vmes se ustavim še na parih postojankah v Franciji dokler naposled ne pristanem v luštnem mestecu od koder lahko začnem svoje sveto romanje po Jakobovi poti. Ja, o tem sem že dolgo razmišljal, že vse od začetka Kanade in tole bi se naravnost čudovito izšlo. Sploh ker od končne točke Porto ni tako daleč. Pa še pravi čas bi bil tam, da vsaj dva meseca preživim s svojim prijateljem! V tem času lahko morda celo še kaj delam in začnem malo varčevati za to najino Azijo. No, denar me medtem ne skrbi več toliko. Ko sem enkrat v zavest priklical koliko me je tistih 5000 vznemirilo (ne vzemi si k srcu prijatelj, vem da nisi želel tega in vedi, da pač moja psiha včasih tako deluje) in sprejel idejo, da ne rabi biti popolno in tako ni nujno da grem z njim do konca. Do koder bo šlo bo pač šlo. Morda niti ne bo usojeno, da grem z njim. Sprejmem, da kar pride, pride. Kakorkoli, po Portugalski bi kaj lahko odšel za kak mesec v Maroko. Nekje sem prebral, da nomadi za kak mesec s sabo vzamejo prostovoljce, ki bi se radi učili o njihovem življenju. Potuješ z njimi, skrbiš za kamele, ne sliši se slabo. Če bi mi medtem še uspelo pridobiti to redkost o Novozelandske delavno potovalne vize bi bilo pa tudi fenomenalno. Tako bi lahko pred Azijo skočil tja, nabral denar in potem šel s prijateljem potovat. Ali pa vseeno skočil v Montreal na festival, šel nato v kočo in prosil drugega prijatelja, da bi pomaga z delom kot mi je že ponudil. Lahko pa namesto Montreala vseeno zavijem domov na tisti slovenski filmski festival, grem nekam z družino in potem nadaljujem v Indijo. A kje bom potem dobil denar za azijo? aaaaa…. okej, kaj? Zdaj prijateljica, ki gre na Škotsko prihaja tja v začetku marca. Okej torej: obisk Edmontona, nato Irska ali nekaj kar bo ugodno, zatem prijatelj na Škotskem in potem navzdol, da se srečam s prijateljico v začetku marca. Super, bom rekel še enemu prijatelju s katerim sva že dve leti zapored šla na Škotsko, da se mi pridruži. Čakaj, kaj, povabil bi poleg še tistega prijatelja, ki je z mano želel po Srednji/ Južni Ameriki ali Karibih. Seveda. Okej, potem pa padem lahko spet v plan navzdol proti Portsmouthu, Franciji, romanju po Španiji in pristanku v Portu. Uf, hvala bogu sem končno vdihnil.

Kako se počutite?

Zmedeno? Izžeto?? Prenapolnjeno??? Zafrustrirano????

Jaz sem se. Po tem zapisu se. Še kako.

Vsi ti scenariji, vsa ta vzporedna življenja so se v zadnjih tednih pletle in motale po moji glavi. No, to je bolje rečeno le en izsek vsega. Bilo jih je še mnogo, a minilo je toliko časa, da sem jih vsaj nekaj že pozabil. Vedel sem, da mi bo zapis o tem pomagal in vsaj dva tedna je čakal tu v moji glavi, ob mojem srcu, na mojih ramenih. Sedaj, čeprav izčrpan, sem neskončno olajšan, da mi ga je končno uspelo spraviti ven iz sebe.

Brskanje po “skyscannerju” in fantaziranje o prihodnjih pustolovščinah je že lahko neskončno zabavno, a vedno je tanka meje medtem, da to predstavlja užitek in sanjarije ter tem ko je to že naporno, obremenilno in preprosto rečeno – zanikanje sedanjosti.

Zanikanje vrednosti tega kjer si, s kom si in kdo si. Prav zdaj, prav ti, v tem trenutku. Ker četudi si nisem všeč, četudi mi moja trenutna situacija ni najbolj všeč, je še vedno to komplet, katerega v tem trenutku imam. In ko potegnem črto je to tudi vse kar je v danem trenutku jasno. Kdo ve kaj bo čez 1 leto in še več, kdo ve kaj čez pol, kdo ve kaj bo prihodnji mesec, kdo ve kaj bo jutri? Razmišljal sem o prihodnosti, bežal sem v prihodnost in upe polagal v nekaj kar se lahko še preden dokončam to besedo spremeni.

Že vmes sem si govoril bodi učakan, saj kdor strpno in poln ljubezni čaka, bojda tudi dočaka. A toliko lažje je bežati v načrte, toliko lažje se zaposliti z nečem, kar je daleč stran, saj kar je daleč stran lahko izgleda toliko lepše in privlačnejše kot to, kar je naravnost pred tvojim nosom. Tu lahko namreč vidiš vse gube, dlake in druge neprivlačne podrobnosti. A bližina terja podrobnosti in ljubezen terja bližino. Če bi torej rad ljubil bližnjega, če bi torej rad spoštoval, negoval in bil hvaležen za to kar imam, za moje prijatelje, družino in okolje, kar navsezadnje tudi je eden od teh namenov potovanja, potem mislim da je čas, da se preselim nazaj iz prihodnosti v to morda nekoliko manj všečno, a zato toliko bolj čutno sedanjost.

Če mi to uspe, mislim da sem naredil svoje in lahko prihodnost prepustim rokam življenju. Ali komurkoli/čemurkoli že, ki me bo pritegnil k sebi.  Vdihni, zbrano čakaj in bodi pozoren. Vse se bo zgodilo ob svojem času.

In ko se, verjemite, da vas bom o tem obvestil. Do takrat pa upam, da boste še naprej stali ali sedeli z mano in potovali po teh poteh (ne) razumnega srca.

Pozdrav iz mrzle kanadske divjine

Preprostež

Dan 346. Čas za žalost.

No, pa je zopet napočil čas za slovo. Tokrat za spremembo nisem jaz tisti, ki »gre naprej«, čeprav tudi ta dan ni več tako daleč, ampak je ta korak storil moj novozelandski prijatelj. Oseba, ki me je sprejela v svoje stanovanje za čase TIFF-a in bila v uvodnih dnevih vodič po drugačnem Torontu.

V času, ko je denar na mojem računu mejil že na znanstveno fantastiko me je pomiril z besedami podpore rekoč naj ne skrbim, saj sem pri njem kadarkoli dobrodošel. Bil je še ena v vrsti mojih dobrih vil brez katerih te poti po Kanadi in okolici zelo verjetno ne bi zmogel.

Po tistem obdobju festivaljenja sem ga navkljub najinim navzkrižnim urnikom kar se da pogosto obiskal za vikend odklop. Pogovorila sva se lahko o čimerkoli, si delila najbolj osramočene dele sebe. Z njim sem imel občutek, da je dom vsaj malo bližje, da družina v svojem obsegu seže vsaj malo širše. Morda me ni vedno razumel, sploh ko sem se šel svoje spolno-abstinenčne izzive, a nikoli me za to ni obsojal. Bil mi je in mi je kot brat v odprtosti, brat v srcu.

Zaradi vsega in še več je ta dan, ko odletel je za nekaj časa nazaj proti domu, nekaj posebnega. On medtem že leti, jaz pa se oziram po stenah, ki bile so mi kot drugi dom v tem, vsaj včasih, neobvladljivem Torontu. Nenavaden je občutek, ko nekaj na kar si se navezal, verjetno vidiš zadnjič. Po svoje vesel in hvaležen za spomine, katere so bili ustvarjeni, za občutke domačnosti, udobja in sprejetosti, ki so bili pričarani, a po drugi strani tudi vsaj rahlo otožen v srcu in s kapljami v pogledu. Žalosten ob dejstvu, da vse, karkoli že je, ob svojem času mine. Saj vse po svoje je začasno, čas za slovo NE GLEDE na vse prej ali slej pride in če kdaj se mi zdi, da to človek izdatno ponotranji, ko potuje.

Nenavaden je torej ta občutek, ker ljudje po mojem mnenju v vsakdanjem življenju te začasnosti vendarle nismo tako navajeni ali nanjo vsaj ne tako pozorni. Postavimo si hiško, te štiri stene, najdemo sopotnike po tej življenjski poti, določimo neko poklicno pot in hodimo stopničko za stopničko od ene kljukice do druge. Ustaljeni na točki stalnosti, postavljeni v rutino. A tudi ta, čeprav morda ne tako hitro kot v popotniškem življenju, enkrat mine. In kaj potem?

Človek gre naprej. Idealno ob svojem času, potem ko se je ozrl okoli sebe, ozrl nazaj v trenutke, ki jih je doživel in z njimi ustvaril spomine v katerih občasno bo lahko živel. Premakne se naprej novim spominom, novim slovesom naproti. A ne pozabi na to kje je bil, s kom je bil in kaj je čutil.

Brez tega človek težko gre zares naprej, proti nečemu novemu, kajti pozabljena preteklost, zanikani spomin, nedoživeta žalost pričara preteklost v sedanjosti, ponovljeni prihodnosti. »Zaciklan« v preteklost, katero v omaro znotraj štirih sten je pospravil.

Da ne bi ponavljal preteklosti sem se torej vsaj za trenutek ustavil, nadaljeval prvi vtis novoletne poti in ozrl okoli sebe in v čas, ki s prijateljem sem ga živel. Kdo bi rekel, da prav zaradi te minljivosti časa za žalost, solze in obujanje preteklega ni, ali pa ga je vsaj škoda. Meni se zdi, da je ravno obratno. Ravno zato, ker je vse tako minljivo naj se kakor pogosto le da najde čas za žalost. Pa za solze, pa za obup, za smeh, za veselje, radost, vzhičenost, grozo, jezo, ljubezen. Čustva. Naj se najde čas za njih NE GLEDE na to kakšna že so.

Tako ta dan čutim žalost, ki mi stoji ob strani z upanjem da s tem čutenjem prijatelja in z njim doma ne izgubim. Ne na način, da se oklepam minulega, ampak v dopuščanju tega da se me to dotakne in nato odleti. Saj naposled skozi solze, vodo, ki očisti, jasnejši bo pogled, ne zamegljen s tem, kar sem izgubil, ampak vsaj deloma razjasnjen v spominih, katere sem pridobil.

Ja, morda sem res žalosten, a po svoje sedaj, ko žalosti sem dal prostor in pot, tudi iskreno vesel in hvaležen za čudo vezi, ki sva jo spletla. Vesel, saj to da doživljam žalost zame pomeni, da čas katerega sva preživela ni bil prazen. Trenutki niso kar splavali mimo mene, ampak so se me skupaj s prijateljem dotaknili. In če človek želi biti živ in živeti v tej minljivi usodi, obstaja še kaj bolj življenjskega kot to? Sploh pa, morda naposled v spominih, slikah in pripovedih, ohrani pri življenju vsaj nekaj preminulega in da minljivemu, vsaj košček občutka trajne obstojnosti.