Terminator

Želiš spisati nekaj, naletiš na nekaj drugega. Čarobnost ustvarjanja, čarobnost (pre)prostodušnega duha… čarobnost življenja (?). Ponekem ključu mi je uspelo pristati v gozdu besed, spisanih v trenutkih, ko moje potovanje, izgnanstvo iz domovine, oddajalo poslednje je utripe in v enemu od impulzov izustilo sledeče:

»…težko rečem, da semuspel razvozlati zavihano uganko kaj dolgoročno početi s tem svojim dragocenimživljenjem. Lahko pa rečem, da sem vsaj uspel uvideti kaj storiti, da se šebolj razvozlam in čemu se torej posvetiti v tekočem letu. Dovolite mi, da opodrobnostih spregovorim kdaj drugič. Ljubezen objeta v gnezdo domačnosti menamreč kliče k sebi in v prihodnjih utripih bi rad bi bil z njo v celoti. Srcemoje našel sem pot domov!«

Potem pa približno 9 mesecev kasneje in slab mesec nazaj tole:

»Tako se je zgodilo, čeravnopo enemu bolj temačnih obdobji, da našel sem pot domov. Mogoče ne še doma, apot vendarle.«

Težko je včasih sprejeti, da so časi, ko je človek preprosto izgubljen ali točneje, ko se prestrašeno izmika… strahu. Težko je včasih sprejeti, da imaš v enem trenutku pred sabo in v sebi tako zelo jasno sliko, vzgib za tem pa že čutiš, kako mračne sile ovijajo bit v sterilnost ali kot sem par ur pred prihodom v Ljubljano in snidenjem s starejšo sestro razmišljal:

Vožnja

In ko sem sedel v kombiju napolnjenem s Slovenci me je zadelo. Res je (!)… in v tistem trenutku me je postalo strah. Kaj če mi ne uspe spisati knjige? Kaj če je spišem in bo totalno zanič? Ali pa morda še huje, totalno povprečna… Začelo je stiskati…

Dobro sem spominjam tega občutka in to ni prvič, da se k njemu ozrem. Rad sem ga vzel kot nek simbol obdobja v katerem sem se ob povratku znašel; kot predstavnika sina slovenske otožnosti in nihilizma. Morda celo kot nek branik vsega kar sem doživljal (recimo to ali pa ne).

Nisem pa pomislil, da to ni cela zgodba in da je temu občutku praktično hipoma v toku besed sledila protiutež:

… a v tistem mi je kliknilo. Prav ta strah, prav ta negotovost vse skupaj lahko naredita tako zelo dragoceno. Če le ne zbežim, ampak nasprotno, kot obljubil sem si, strahu in zadevam se posvetim, potem to čustvo lahko doda tisti kanček začimbe potrebne, da nastane nekaj vrednega. Morda pogrnem na celi črti, ampak ne bom pogrnil preden nisem vsaj zares poskusil in kdo ve, lahko bo vse skupaj zgolj en prestopni korak na poti nečesa drugega, lahko da ugotovim, da sem se izpel v pisanju, lahko pa, lahko pa se iz tega celo kaj rodi. Kdo bi vedel, jaz verjetno še najmanj.

 Ni bilo namreč redko v življenju, da so ljudje bolj verjeli vame kot sem vase verjel sam.

Tako sem končno lahko sporočil kaj čutim in razbil to steno samote med mano in svetom. Na ta način je marsikaj kar prej je bilo rezervirano za dekle, postalo vsebina za vse.

Kako sem lahko pozabil na to, tko ne malo, ne približno, ampak v celoti?! Človek, ti si čudo.

Dobro, lahko bi sedaj nadaljeval v tem preizpraševanju kaj – kako – zakaj, a ne bom in sicer iz preprostega razloga, da se mi bolj zdi pomembno,da naposled vendarle sem našel in se spomnil. Bi pa dodal, sedaj si se spomnil in zaboga, stori nekaj, da to pot ostane s tabo.

Stori nekaj, kar lahko, da se ne boš vračal domov še leta in leta; da ne boš predolgo živel v zmotah in zaporih; da ne boš pozabil na obljubo. Oprostite mi res, vem da vas preizkušam s tem ko se vrtim okoli bistev kot mačka okoli vrele kaše, a če lahko storim nekaj kar lahko, potem to običajno tudi storim. Če pa ni ne čas, ne prostor potem pa raje še malo, četudi po sizifovsko, krožim.  Med pozabo in vpogledom, med obljubo in breznom… med težavo sprejemanja lastnih nepopolnosti in umetnostjo spojeno s filozofijo preprostega. Prosim, ne zamerite mi in ne pozabite.

Še se bom vrnil.

Utrip poti.

Preden sem se odpravil na to dogodivščino, to Kanado, sem skušal držati kar se da odprto držo in kot primer tega ljudem, ki so me spraševali kaj bom na tej poti počel ali pa koliko časa bom ostal, kratko malo odgovoril, ne vem. Bila je popolna resnica. Res nisem kaj dosti vedel.

In potem 9, 10 mesecev pozneje sem se v teh hladnih novembrskih mesecih znašel v koči sredi divjine, hočeš-nočem izpostavljen vsem nejasnostim svoje poti, predvsem pa, kaj storiti ko leto v Kanadi mine? Kam iti? Vsa ta vzporedna življenja  so me kot običajno  vlekla na razne konce sveta in nekje med njimi se je skrivala tudi Slovenija.

Mislim, da me je bilo in me še vedno je kar malo strah se vrniti. Morda predvsem ker ne vem če bosta vso to pogrešanje in izkustva hvaležnosti nabrana na poti dejansko pretvorjena v realnost. Kajti eno je biti daleč stran in doživljati, drugo je pa biti spet tam, nazaj v starih vzorcih, družbi, kalupih, ljudeh, katere v trenutku odsotnosti človek mnogo lažje ceni kot takrat ko so pred njim v vsej človečnosti. Poraja se torej vprašanje, ali bo vso to moje doživljanje, pogrešanje in urjenje vzdržalo, tudi ko se vrnem? Ali bom zmogel ostati hvaležen in vsaj približno zadržati perspektivo čezoceanskega pogleda?

Prav zato ker se mi niti sanja, se mi je v tistih mesecih zdelo kot da bi bil ta povratek prezgoden. »A zakaj?« sem se takoj zatem vprašal. Nekaj v meni mi je pravilo kot da bi mogel po Kanadi še kam iti. Narediti iz te izkušnje še nekaj več, neko svetovno potovanje morda. In na nek način res nisem hotel zamuditi Škotske z mojimi prijatelji, mojega romanja po Španiji, doživljanja Portugalske s prijateljem, popravljanja preteklosti v ameriški koči in seznanitve s čudovitim kinom ter navsezadnje, opevanega azijskega potovanja. A kdo pravi da bom to zamudil, če se recimo, čisto hipotetično, februarja vrnem domov? Kdo pravi, da ne morem priti domov za par dni in potem vzeti nahrbtnika na rame ter ponovno oditi. Ali pa imeti kratke izlete. Malo časa za Škotsko, malo za Portugalsko, malo za Ameriko in seveda Azijo.  Zakaj to ne bi šlo?

Verjetno zato, ker sem na neki točko potovanja, verjetno še pred potovanjem, s sabo sklenil tihi dogovor, da ko se vrnem, se hočem vrniti za stalno. Ne imeti več teh vzgibov, da rabim nekam iti, ampak da bom zmožen in popolnoma zadovoljen s tem da ostanem in se po potrebi do konca življenja na tem mestu ustalim. V bistvu kar sem v nekem trenutku hotel je opraviti večino potovanja, da potem, tudi če do konca življenja nikamor več ne bi šel, ne bi bilo nikakršnih obžalovanj. Sedaj ko sem to zapisal sem sam sebi postal vsaj malo absurden. A ta um je včasih absurden.

Nisem želel podvreči prijatelje in družino konstantnemu premikanju. Prihajanju in poslavljanju. Kaj pa vem, na nek način se mi še vedno zdi mnogo manj zmagoslavno in herojsko ter tudi rahlo egoistično kot pa prihod po dolgem, dolgem potovanju ko bom lahko rekel družina moja pisana, doma sem in doma bom ostal.

A mogoče mi ta zmagoslavna vrnitev ni usojena. Mogoče moram priti domov v bolečini in mogoče imajo ti ljudje in to okolje prav to, kar potrebujem. Mogoče pa bodo veseli in hvaležni, da sem se vrnil, četudi le za en dan, četudi le za kratek čas. Mogoče je na delu le moja glava in mogoče bi mogel poslušati tisto nekaj, kar me je v svet tudi poslalo. Mogoče bo to znak koliko in kaj sem se zares naučil. Mogoče, a le mogoče je to tista (samo) potrditev, ki jo najbolj potrebujem. Da si znam prisluhniti. Navkljub strahovom, navkljub umu, ki me po svoje od tega odvrača, navkljub dejstvu da je vse skupaj nerazumljivo.

Ker res, zakaj bi se trpinčil? Saj kaj drugega je trpinčenje kot to da grem nasproti sebi samo zaradi nekih zmagoslavnih (iz)umov. Zakaj si ne bi kdaj nečesa olajšal in iz te poti bolečine zavil na pot olajšanja in odrešitve? Ker kdo pa pravi da ta pot in pustolovščina ne vključujeta tudi povratka domov, ko bom morda ponotranjil to da dom, ni nujno dom, ampak na nek način le ideja in konstrukt. Tisto nekaj kar hodi navzkriž s tem, da to kar pogrešaš in to kar iščeš, odkril bi tam kjer nikoli ne izgine.

Strah me je bilo ja in mogoče sem se prvič bližal točki, ko bi, če se ne vrnem, potovanje dobilo jasne obrise pobega. Bega stran od strahov. Tako je bilo tistega novembrskega dne, ko sem ugotovil, da imam že še nekaj časa, da me strese. Tako sem vzel vso svojo modrost in prepustil prihodnost prihodnosti s preprostim upanjem, da bom že prejel sporočilo, ki me bo seznanilo z naslednjim korakom. Utrip poti mi bo že dal vedeti. Vsaj tako sem upal.

Na srečo, veselje ali mir to upanje ni ostalo neuslišano, saj me je na nek mrzel decembrski dan med sprehajajočim poslušanjem glasbe v trenutku popolne zadetosti ponovno streslo. Iz neba se je usulo, veter je vihtel in sredi kože razjedajočega mraza v okolici pisanih razsvetljav sem našel svoj zaklad. Zaklad, čigar vsebina lažja je bila od peresa in odmerjena v sanjah. Tako sem na nek čarobno nenavaden način našel mir v izpolnitvi glavnega namena tega potovanja.

No, mogoče ne v celoti, saj težko rečem, da sem uspel razvozlati zavihano uganko kaj dolgoročno početi s tem svojim dragocenim življenjem. Lahko pa rečem, da sem vsaj uspel uvideti kaj storiti, da se še bolj razvozlam in čemu se torej posvetiti v tekočem letu. Dovolite mi, da o podrobnostih spregovorim kdaj drugič. Ljubezen objeta v gnezdo domačnosti me namreč kliče k sebi in v prihodnjih utripih bi rad bi bil z njo v celoti. Srce moje našel sem pot domov!