Kaj je tam za temi neizrečeno nevednemi zidovi?

Kot je enkrat dejala preprosta prijateljica:

“Izzivi so vselej bili, so in vedno bodo. Ena temeljnih stalnic življenja, vir bolečine in lepote življenja.”

Življenje samo je res polno izzivov…  no, lahko tudi groženj. Recimo da odvisno od zornega kota, katerega zavzamemo, pri čemer si preprostež (gojilec preprostega), če le gre, ne otežuje življenja po nepotrebnem in tako raje izbere pot, ki ne zapleta bolj kot je smiselno. Kar ni nujno lahko, saj se mi zdi, da včasih prav tekmujemo kako si življenje oteževati in zapletati. Nekaj vemo, da ni za nas pa to vseeno storimo. Čutimo, da to ni odraz našega sebstva, pa vseeno nadaljujemo. Vemo, kaj je najbolj smiselno za nas, pa nekako ne znamo ali zmoremo s temu iti.

Kdaj je lahko zares težko vedenje in razumevanje prenesti v čutenje in celostno doživljanje. A prav zato je pomembno, da se izzivamo ali pustimo izzivati. Da gremo ven iz svoje zaprtosti in se odpremo pretoku vesolja življenja; da obiščemo mesta, ki nas strašijo in se med drugim učimo, kako tam biti. Kako kjerkoli in s komerkoli biti.

Naravno je, da bomo ob tem kdaj tudi ogroženi, mogoče celo neprestano, a skozi ponavljajočo vajo in izpostavljenost lahko tudi grožnje lahko postanejo izzivi, ki brišejo meje in odkrivajo obzorja onkraj teh neizrečeno nevednih zidov. 

Le kaj, le kaj…