»Rad bi povrnil asketizmu njegovo naravnost: na mesto cilja zanikanja, cilj krepljenja; vadba volje; vzdržnost in obdobja postenja vseh prst, tudi v najbolj duhovnih domenah.« F. Nietzsche

»Najinteligentejši, tako kot najmočnejši, najdejo srečo, kjer ostali najdejo razdejanje: v blodnjakih, v strogosti s sabo in z ostalimi, v naporu; njihova radost je v samo-obvladovanju; asketizem pretvorijo v svojo drugo naravo, nujnost, instinkt. Težavno nalogo smatrajo kot privilegij; razvedrilo in rekreacija jim je igra z bremeni, ki bi ostale zdrobila.« F. Nietzsche

30 izzivov do razvestljenja v veliki meri temelji na zapuščini filozofa Friedricha Nietzcheja, zlasti njegovemu konceptu asketizma. Osnovna beseda »asketizem« – nanašajoča na vadbo stroge samo-discipline in odbijanja vseh vrst užitkov – je v tem primeru lahko hitro zavajajoča, saj Nietzche ni bil zagovornik poti stalnega zavračanja užitkov ali totalne odpovedi materialnemu svetu. Nasprotno, zagovarjal je »vadbo volje« – začasne eksperimenti moči volje, opravljeni z namenom krepljenja, obvladovanja, bistrenja in poglabljanja biti.

V knjigi Neitzsche in Zen, Andre van der Braak razlikuje med asketizmom in askezo, s poudarkom da drugo vežemo na Nietschejev pristop k asketizmu. Askeza je iskanje ali odkrivanje življenjske poti, ki se najbolj prilega našemu bitu. Je torej pot postajanja in pridobivanja: moči, prožnosti/odbojnosti, zdravja v vseh pogledih; je proces odkrivanja in aktualiziranja potencialov skozi brezmejno eksperimentiranje.

Skozi izzivanje samih sebe preko navad, ki tečejo proti našemu vsakdanjiku, pridobivamo perspektivo, drugačen pogled kdo smo in kdo želimo postati; rastemo, se učimo in širimo v nove smeri vedno bložje resnicoljubnosti, prožnosti, v smer čudežne osebnosti, ki potrjuje življenje in preiskuša človeški potencial.