Pristanek ob 1:11 (zjutraj)

Nekaj čez polnoč, ravno prišofiral dam. Ustavi vožnjo.

Mogel bi it spat, no, pametno bi bilo. A kaj mi pomaga pamet, ko soočen sem z nezavednim?

Stojim zunaj na balkonu zazrt v nočno nebo razsuto v utelešeni lepoti upanja. Diham skozi filter, da vsaj za ta hip slišim mir in doživim zbranost. Končno lahko s pogledom od zunaj opazujem življenje, saj ne da bi bilo kaj lažje vse skupaj, samo preprosto

Vsaj malo bolj preprosto pa je, čeprav boli kot zver. Kdaj res boli kot zver. 

Izgubiti ni lahko, še manj, če je izguba vezana na bitje. Pa sem se lahko tako ali drugače množico let pripravljal na to, še vedno je tu luknja, vrzel v vesolju, ki stežka izpušča. Žalost res = astronavt.

Žalost res je astronavt, jaz pa dih, ki poganja njeno vesoljsko odisejo. Kam potuje? Kje (vse) bo pristal? Bo dosegel svoje? 

Ko bi le vedel in ko jo opazujem sicer gojim upanja, a kaj lahko človek postori iz balkona? 

Lahko skočim čez rob, lahko še sebe izstrelim v neskončnost, lahko še naprej opazujem življenje… Lahko, lahko, lahko, a iskreno na tej točki, karkoli dosti bolj težko. 

Verjetno čutiva, da se deloma mučim, da mi srce pospešeno utripa, glava rahlo razbija, budnost počasi ugaša, zato – izziv: daj, podari si kar rabiš brez da bi za to kogarkoli trpinčil.

Ni, bi bilo, nič bi moral. Vem, da sva mislila in želela še veliko. Toliko ambicij, načrtov, dogovorov – nerojenih, a vseeno tu; v bistvu povsod kamorkoli se ozrem. 

V nebu h kateremu se vselej zvesto vrača,, tvojemu in mojemu ugasnjenemu ogorku, balkonu iz katerega življenja gledam, iskanju izgubljenega (upanja) ob treh zjutraj, ko nobena pesem več ne poje. 

V bistvu res povsod kamorkoli se ozrem, le v notranjosti stanovanja ne. 

Vrzel. 


Počitek v miru nezavednega.

Odda vsem prijateljem, ki sem jih srečal na poti. To bo ta knjiga. To bo ta pot prijateljstva.

 Haha kaj? Stik za upravljanje zapuščine je nekdo, ki ga izbereš, da bo poskrbel za tvoj račun potvoji smrti. Ta oseba bo na primer lahko pripela objavo na tvojo časovnico, se odzivala na nove prošnje za prijateljstvo in posodabljala tvojo sliko profila. Ne bo pa mogla objavljati v tvojem imenu ali videti tvojih sporočil

In potem mi pokaže slike 5 prijateljev s katerim več ne bommogel imet stika! Kako grozno kot da jih pa sedaj ne bom nikoli več videl!?! Suzica

  • This is temporary. I’ll be back.
  • I don’t understand how to use Facebook.
  • I don’t find Facebook useful.
  • Vdrli so v moj račun
  • I get too many emails, invitations, and requests from Facebook.
  • Imam drug Facebook račun.
  • I spend too much time using Facebook.
  • Na Facebooku se ne počutim varno.
  • Skrbi me varnost osebnih podatkov oz. zasebnosti.

Še razlago jim lahko ponudim!

Haha in potem za foro dam da ga ne znam uporabljati in mi ponudi skoraj da ne nekaj kar izgledajo kot navodila za uporabo fejsbuka. Jokam se že počasi.

Še dobro da v ozadju doni brazilska glasba. Rekel si da potrebuješ izzive. Idemoo in kot razlago omenim, da ne znam bit konformen – torej slediti nekim družbenim normam. Sem morda kar družbeno nevzgojen?

Deaktiviraj!

Deactivating your account will disable your profile and remove your name and photo from most things you’ve shared on Facebook. Some information may still be visible to others, such as your name in their friends list and messages you sent.

Res deaktiviraj!!

In potem to pismo. Oh če bi me še kdo tako zelo želel obsebi <3

Your account has been deactivated

To reactivate your account, log in using your old login email and password. You will be able to use the site like you used to.

We hope you come back soon

sem kar malo žalosten… 🙁

Upajo, da se kmalu vrnem.

Se kar malo posebnega počutim

Vse v znak akcije: VZEMI SI ČAS. POčas. 

Moraš bit moški* (I.)

Rabiš trdo kožo, ne bit pička, moraš bit moški. Res, kaj še? Družba in svet te bosta požrla, če si boš vse tako gnal k srcu.

Ja, morda bi vse skupaj res bilo lažje in bolj mirno (beri moje doživljanje in čustvovanje bi bilo bolj plosko), če bi imel trdo kožo in ne čutil bolečine. Verjetno tudi ne bi imel toliko nihanj k depresivnim, nihilističnim obdobjem.  Sploh pa bi zagotovo bil bolj sprejemljiv in manj konflikten… a kaj naj, občutljiv sem, tako zeloo občutljiv.

Bili so časi, ko bi to zanikal, češ nič nisem občutljiv, saj so bili časi, ko se mi je zdelo, da je to nekaj slabega. A zakaj bi to bilo nekaj slabega? Ravno to in zato dandanes, ko sem soočen s to oznako, če le zmorem, to občutljivost priznam. Vendarle me le ta definira kot osebo in je zelo verjetno en temeljni gradnik mojega obstoja.

Spomnim se namreč, ko sem se enkrat v ranem otroštvu s sovaščanom in takratnim prijateljem potikal naokoli pri sosedu ter sva naletela na mrtvega krta. Ob tem preminulem bitju sem občutil žalost, globoko žalost, s čimer se pričujoči prijatelj ni znal poistovetiti. Zanj je bilo ta krt pač nekaj kar leži na tleh in se ne premika ter posledično ta moj odziv zanj, sploh ko sem jasno izrazil moje čustvovanje, nerazumljiv. Skrajno nerazumljiv. Nerazumljiv do te mere, da se je z njim soočil vsaj z rahlim posmehom. Sicer se mi ne zdi, da bi me s tem na tisti točki kaj prida zaznamoval, a kaj pa vem, lahko da sem tudi kaj potlačil.

Kakorkoli, to situacijo s krtom dojemam kot nek simbol moje preteklosti v toku katere imam občutek, da sem dolgo, predolgo, dopuščal, da se je na to občutljivost gledalo kot na nekaj odvečnega, morda celo nesprejemljivega. Dovolil, da se je po njej hodilo, jo čustveno posiljevalo, se ji posmehovalo, izpraznjevalo. Cena tega je, da danes včasih toliko bolj burno odreagiram na še tako majhen stampedo zoper njej, sploh če prihaja s strani osebe katero tretiram kot meni bližnjo. Primer(i)?

S starim sva bila danes v hlevu na misiji zamenjave žarnice in na noben način nama ni šlo. Potem mi je nekaj dejal, jaz sem rekel nekaj nazaj, namenil mi je, za moje doživljanje, nepotrebno nestrpen par oči, rahlo je dvignil glas, počutil sem se ogroženega, še bolj sem dvignil glas nazaj, mu rekel kaj je tako živčen, on meni kaj sem tako občutljiv…. Vse zaradi pofukane dvometrske žarnice, ki na koncu sploh ni v redu/ »prava«.

Ni mi bilo vseeno in vem, da imava vsak svojo zgodbo, a kot sem dejal zgoraj, kdaj moram plačati ceno tega, da sem se v preteklosti zadrževal in marsikaj požiral. Včasih, sploh kot otrok, bi brez da bi karkoli omenil požrl ta boleč pogled (in kdaj še vedno ga), ta rahlo (ali bolj) dvignjen glas in šel naprej. A na neki točki se mi je zdelo, da tako ne morem več nikamor in da je kdaj potrebno, da povem ljudem, da mi za te poglede, te dvignjene glasove, te besede…da mi za vse skupaj – ni vseeno.

Da mi ni nujno vseeno, če se zmrduje ob dejstvu, da si ne predstavljam kako naj bi neka ograja stala; da se mi NE jebe, če je moja namera, da bi rad pomagal, potem se pa nekonstruktivno in brez znaka hvaležnosti išče pomanjkljivosti v mojih dejanjih; da me jebeno prizadene in razhudi, če (dolgoletni) prijatelj (ni isti kot tisti pri krtu) začne govoriti za mojim hrbtom trenutek, ko zapustim avto in začne opravljati češ da sem »dick« in ne vem kaj ali pa, če se name gleda kot na luftarja samo zato, ker nimam službe/rednega prihodka. Ne res mi ni vseeno če se od mene pričakuje, da bom nekaj vedel, znal ali ne čutil samo zato, ker sem »MoŠKI«.

Fak, sploh mi pa res ni vseeno, ko se zmerja, napada, določa, diktira, brez občutnega vzgiba po tem, da bi se vsaj poskusilo soočiti neznano z razumevanjem, vsaj poskusilo ohranjati neko raven odprtosti. Pa naj bom to jaz ali pa nekdo drug.

Naj bo to kdo od mojih prijateljev, kdo od mojih znancev, naj bo to bilo kateri tujec z oznako begunca, (i)migranta, roma, homoseksualca, transseksualca, vegetarijanca, vegana, zadetkarja, drogeraša, mamilaša, kriminalca, alternativnega umetnika ali kar samo umetnika, brezposelnega, hendikepiranega, telesno zaznamovanega, duševno »okrnjenega«, duševno nepopolnega (!), brezdomca, pacifista, sanjača, berača… ej ma kdorkoli, ki po svojo odstopa od normativnega in s tem povzroča (vsaj določen) konflikt v širši družbi.

Del mene se bo tu pa tam ob zaznani spremembi (za kar včasih ni potrebno dosti, ker z občutljivostjo se kdaj zaznajo minimalizmi) v tonu, načinu govorjenja, pogleda vznemiril in večinoma se mi bo uspelo umiriti preden se vihravo začnem braniti,  a bodo pa trenutki, ko bom samo eksplodiral in izstrelil kakšno ostro nazaj.

Lahko, da bom vzel osebno in potem mi bo običajno kmalu žal, ker nisem bil zmožen mirno izraziti mojega nestrinjanja ter se zatem, v skladu s to nezmožnostjo, začel kljuvati, češ kaj mi je bilo tega treba. A mogoče je bilo treba, ker, kot sem omenil zgoraj, se je predolgo to občutljivost znotraj mene poniževalo.

(Ne me razumeti narobe, vedno bom prvi v vrsti za pogovor,za to, da se iz oči v oči, bitje bitju razkrije na spoštljivi ravni. Z občutkom za drugačnost, z diskurzom, ki ni žaljiv (ali ki vsaj stremi k temu, da ne bi bil in se zaveda ter prizna, ko to krši) niti ko se sooča s svojim skrajnim nasprotjem. Ne me razumeti narobe, a včasih si pa tudi ne morem pomagati, da nebi popizdil)

Predolgo sem bil tiho samo zato, da bi se vsi, kot se rado reče, razumeli. Ironično, se nismo s temu nič kaj globlje razumeli, samo izognili smo se nadaljnjemu konfliktu, ki pa je, roko na srce, v življenju ljudi neizbežen. Evo, ravno k temu sem stremel, da bi bil del rešitve in ne problema,a vrag, če sem za nekoga problematičen že samo zato, ker kadim travo, ker sem pustil študij, ki se ni skladal z mojimi vrednotami in ideali, ker sem recimo ujet v elementu  -> 

"Ti jim sam reč: I read and write books."Samo KapljičPhoto by Martin Krivec

Objavil/a Aljaž Markelj dne Torek, 06. november 2018

-> in potem kot komentar sledečemu slišim, da sem zabredel.

#bit’slovenc’a

No ja, potem, potem je mogoče zame in za vse, da sprejmem opis ali morda celo vlogo, ki mi jo nekateri predpisujejo. Želel si si izziv Aljaž? Tuga imaš.

Ohrani občutljivost, ker pizda, če je za moškega nesprejemljivo (!?) ohranjati sposobnost občutenja in zaznavanja, čustvovanja in doživljanja, tudi za malenkosti, potem evo, tu sem draga družba, dragi svet, tu sem serviran zate na pladnju (še olajšal sem vam delo, da sem vzdrževal nežno kožo). Požri me.

Jebeš tako moškost.


*moškost se tu nikakor ne nanaša na biološki spol, temveč bolj na družbeni konstrukt. Nikakor ne vidim koncept občutljivosti na strani ženske, niti se mi ne zdi, da do omenjenih konfliktov prihaja samo pri enemu spolu. Razdelitev in predpisovanje pripadajočih lastnosti na podlagi spola se mi zdi površinska in kot taka nekaj, česar bi se bilo, v znak razumevanja kompleksnosti človeka in družbe, potrebno lotiti z zvrhano meri občutljivosti.