Jebiga (v tretje gre rado)

Včasih pridejo dnevi kot taki, spet drugič pa nekaj čisto drugotnega. Jebiga, zdi se mi, da bo zopet primanjkovalo kar nekaj konteksta in res upam, da bo čas, ko z vsem bom na tekočem, a do takrat dajmo vsi skupaj še malo plavati in sprejeti kar tok prinese.
Začelo se je utrujeno, ustaj vojsko po petih urcah spanja (malo sem se razvadil) za pot na Golnik. Žrtev je sicer ekspresno poplačana s strani enega in edinega vzhajajočega mojstra. Te nerealno radožive barve, to čustveno prepletanje, to dih jemajoče doživetje. Kako preprosto se me življenje včasih lahko dotakne.
V bolnici Golnik se vzdušje jasno vsaj za odtenek spremeni, kar na kraju kjer bolezen je doma in misel na minljivost ne izpusti duha, vendarle ni nobeno presenečenje. Zaspana glava pač malo tava. Dober sem za recimo kakih 7, 8 ur. Duša, glava kaj pravita?
Prebiranje v dvoje hitro naredi svoje. Bushido, kodeks samuraja, založba Sanje. Rabim kaj dodati? Dihanje, utripanje, pisanje in duha razsvetljevanje, filozofsko razglabljanje, vrle modrosti… matr človek kar pozabi, kaj pisana beseda lahko mu dostavi. Na eni strani polno glavo, po drugi strani odrešitev in duhovno sprostitev. Nastavke za nove preboje:
»Popotnik začuti milino od blizu, a ne ve, od kod, ustavi se, razgaljenega čela vpije blagoslov zraka
Ne vem, če karkoli drugega kot zaključna misel bolje vse skupaj opiše. Pavzice v parkcu pri bolniščnici. Parkcu, ki deluje naravnost zdraviliško in dodajmo temu še to žametno jesensko sonce, prijetne temperature, barvito šumenje listja ter nežen vetrni šepet… ja kaj drugega?
In ko se tega naveličaš in te v telesu ter glavi zopet stisne institucionalna utesnjenost se mile volje lahko še malo sprehodiš naokoli po neraziskani pokrajini, kar med žive obudi tisti duh avanturizma iz kanadsko-ameriških časov. Tisti pozabljeni smisel stremljenja k razsvetljenju, če že ne to pa vsaj k nekakšni duhovni pomiritvi.
Tako klic na katerega si na neki točki komaj čakal na koncu pride, ma ne prekmalu, a zagotovo ne prepozno. Klic življenja po nadaljevanju poti, ker v nedogled vendarle ne gre pri miru stati. Ljudje te čakajo in polagajo vate upe, še dobro, da zaupanje ni bilo izrabljeno. Celo poletje sem si namreč govoril, Aljaž ne prehitevaj, ne sili se, ko bo čas, boš pravi (?) ali pa vsaj na mestu. Evo in tako se je zgodilo.
Ne ravno danes, dogaja se počasi že nekaj dni, a danes med igro z nečakom in nečakinjo sem se zavedal tega občutka. Občutka, ko igra je res igra, lahkotna, radoživa, polna smeha iz srca, ljubezni do sorodnega bitja; občutka, ko končno si tu, v trenutku, v glavi in v srcu – kot da gosta megla bi dvignila se in za sabo pustila darilo. Sanjavo viteškega duha. Tega Aljaža, katerega tako zelo pogrešal si in za katerega nisi vedel ali še kdaj ga boš srečal. Bilo je že tako dolgo, tako dolgo ko si se lahko prepustil nečemu tako preprostemu. Srce odprto.
Tako se je zgodilo, jasno da po enemu bolj temačnih obdobji, da našel sem pot domov. Mogoče ne še doma, a pot vendarle. Kako naj človek ne bi zajokal od sreče. Saj je krasno sanjati in si ne biti na jasnem če resničnost so sanje, a še bolj čudovito je to zavedanje, da sem tu. Na tej zvezdi v vesolju h kateri sem tako dolgo pogledoval. Trezna glava in divje srce, to.
Lahko sem le hvaležen, da vztrajal sem, vztrajal in ne obupal, vzel eno resničnost in se navadil nanjo kot svojo, vsaj deloma. Hvaležen, da to noč in ta večer, vse se je odvilo tako kot se je moralo in sedaj tu pišem te besede obujenega življenja. Iz trpljenja in bolečine, muk in tegob, duševnih stisk, tudi (vsaj rahle) depresije, osamljenosti in še več osamljenosti, otožnosti, melanholije, tesnobe, strahov (pred neuspehom, smrtjo, bolečino, nezadostnostjo, ne ustrezanjem, biti zopet zapuščen in strt v srcu)… mislim da razumete, sploh če me kaj berete.

Kako sem vesel (vsaj v tem trenutku in madona Aljaž izkusi ga, ker kdo ve koliko časa še traja), da iz vsega tega in definitivno ne navkljub vsemu temu, nekaj je in bo nastalo, saj vedno sem bil bolj človek ustvarjanja in ne ravno človek uničevanja. Čeprav, jasno, brez enega ni drugega. Jap, tu mislim na svoje samouničevanje, katerega očitno malo sem vendarle se naveličal. Igraš vlogo dokler je ne izčrpaš – ja, to bo bolj točna beseda kot naveličati. Ah škoda, da še nisem dokončal drugega Jebiga.
Tako sem se na ta dan drugotnosti usedel za mizo v svojem novem delovnem prostoru. Za ta jebiga trenutek sem se odrekel travi, vsaj dokler ne začutim, da sem se zadosti izrazil… se odrekal sladkobam, filmom, igricam… biločem, kar bi me v tem zrnu časa zadušilo ali oviralo v tem poslanstvu. Usedel sem se za mizo v svojem novem delovnem prostoru, da bi začutil to, kar danes doživel sem. Podoživel trenutke, izkusil besede in se soočil z dejstvom, da čeprav pot je prava, čeprav globoko sem hvaležen in vesel, vse skupaj z nekom vendarle bi rad delil.
To. To, pa je tista plat Aljaža na katero morda malo si pozabil, ko si nostalgično se oziral v preteklost. Misel, ki popelje me tja, tja kjer v bistvu rdeča nit enega mojih daljših življenjskih krogov se je začela.

Jebiga (prvi poskus (?))

Pridejo dnevi kot taki, ko redkokaj zares steče. S sobo se matraš, pa še stvari iz nje so razmetane vsepovsod po stanovanju. Bere se ti ne, za film ne veš, če imaš čas, še pri pomivalnem stroju si ga očitno nekaj zalomil. Aha, ja ješ, ješ pa lahko.

Jasno se potem ne počutiš preveč dobro glede sebe, a pretirane krize vendarle ni. Potem se pa še ta zapis za katerega si imel občutek, da se bo prijetno zlil, zatakne. Malo medlo je vse.

Kaj naj?

Težko reči, morda lažje je reči kaj ne.

Ne sili, ne rabi biti bolj zapleteno kot je. Nameni si pozdrav (->oj), en nežen objem, mogoče kakšen žameten čaj.

Ideje. Lahko da nič ne deluje in tudi če ne ali ni, nič hudega – morda je to eden tistih dni, ko glava sanjava nič posebnega ne bo skupaj spacala.

Saj, zakaj bi pa rabilo biti vedno posebno, preprosto je marsikdaj tudi nekaj vredno.

Težko … morda… lažje… aja. Ohja, spet se zatika.

Evo, jebiga.

Read more

(zdaj)

Zdaj.

Zdaj ali nikoli! Kolikokrat ste si to že rekli?

Kolikokrat že rekli in potem delovali naprej kot da tega nikoli ne bi nikoli zares rekli. Požrli te besede, morda nanje celo pozabili in se ob naslednjem izreku nanje zopet spomnili.

Zadnje čase, vrag vse od mojega povratka, se mi to kar ne neha in preneha ponavljati. Ne pomnim obdobja, a glej ironijo, ravno sedaj sem se ga spomnil – obdobja, ko nekaj sem želel storiti, a mi nikakor ni uspelo dovršiti. Bilo je v času, ko bil sem še osnovnošolski otrok, debel osnovnošolski otrok, a nisem bil tisti tip debeluha kateremu bi bilo vseeno za zbadljivke in opazke (še hvala bogu, da jih ni bilo preveč).

Žrl sem se, globoko sem se žrl. Zakaj ne morem iti preko sebe in se pridružiti množici suhih? Zakaj mora biti to tako težko? Zakaj? Zakaj?! Zakaj…

Trajalo je, uf, trajalo je vsaj kakih 5 let. Jasno me ni dajalo vsak dan, a vseeno, nikoli nisem bil zares okej s temu kar je bilo in tako se je vleklo do enega trenutka, ko mi je dokončno kliknilo. Spomnim se, da je bil nek petkov popoldan in sva s prijateljem delala tiste običajne stvari. Sposodila sva si nekaj filmov, vsak svoj čips in pičimo.

Ne spomnim se filma, a dobro vem trenutka, ko sta si dva akterja v svoji najstniški igri zaljubljenosti razkrila kar čutita. V glavi se mi je odvrtel svoj film, film o punci, ki mi je bila takrat pri srcu in kako ji jaz namenim trenutek iz srca. A da bi si to upal, se mi je zdelo, rabim končno izgubiti to kar me tako tare. To o čemer sem obsedeno sanjal in sanjaril.

Eno polovico pomladi, družinski pretres in poletje kasneje sem prečkal šolska vrata lažji za kakih 13 kilogramov.

S punco kasneje sicer nikoli ni zares nič bilo, poguma navkljub novi postavi še vedno nisem zbral, našle so se nove prepreke, novi vidiki, ki so me skrbeli ali vsaj malo zbijali samozavest, a če ne drugega sem se v procesu znebil vsaj enega težkega bremena in si dokazal, kar za nekoga z zbito samozavestjo in komaj na začetku zemeljske poti ni zanemarljivo, si dokazal, da vendarle zmorem. Zmorem storiti tisto nekaj, da stopim preko sebe.

(okej ja, jasno bi bilo reševanje problema najbolj utemeljeno, če bi se soočil s tem otrokom, katerega je sram lastne debelosti, ampak ja bil sem kaj 12, 13? Dobro, samo kaj naj pa sedaj rečem, ko sem 25 in še vedno bijem to neko bitko izgubljanja kilogramov in utemeljevanja samozavesti na nekih dosežkih, prebojih. Ne morem biti okej, na nek način zadovoljen s tem kar sem? Tko prou, zdaj ali nikoli.)

Zdaj ali nikoli? Malo zdaj, malo nikoli, ali pa nič. Kaj me briga, a lahko ne? Te tegobe mi ne dajo več miru in če nimam niti miru več kaj mi še ostane? Pisanje. Aljaž, to dobro veš, kot tudi veš, ko bereš, kaj ljudem rešuje življenja. Od glasbe, gledališča, filmov, otrok, nogometa… mnogo je ljudi tam zunaj kot si ti, v smislu da krožijo po robu, a na zunaj izgledajo v redu. Na videz mi je redko kaj zares manjkalo a le ti in morda še nekateri redki izbranci vejo kaj je tam spodaj.

Verjemite mi, rad bi bil “pozitivček reševalček”, a trenutno nimam ne moči ne energije za to. Izčrpan sem, izžet in ne glede na to kaj storim, k temu stanju se naposled vračam. Kot nekakšen mrhovinar. Je pa res, da nečesa še nisem poskusil… investirati sebe v sebe. Začutiti svojo resnico in jo spustiti ven. Okej okej, sem že poskusil, ampak ravno to, ne gre se za poskuse, ne za trud, vprašanje je ali lahko to storim, ali lahko to sem. Poosebljen odraz teh nečimrnih besed. Saj ne vem več kaj pišem. Pomoč?

Ja pomoč potrebujem in verjemite da je težko to priznati, sploh nekomu, ki je bil vajen pomoči nuditi, biti stabilen, močan, skala. A to je le spomin in mogoče je čas, mogoče je čas, da, ne, mogoče je čas… sranje. Izgubil sem nit, kar je lahko okej, ker mogoče me pa ta “mogoče je čas”, ni peljal nekam kjer je osebna resnica. Pa joj, ne vem zakaj sem napisal investirati, ker res ne maram mešati teh tržno-ekonomskih izrazoslovji z nečim tako osebnim in morda duhovnim (?).

Malo (ali pa zelo) sem zabredel, ampak nič ne de, zabredel sem že večkrat: kot nerojenček, kot novorojenček, kot malček, kot otrok, kot mladostnik in kot oseba na prehodu v odraslost. Skratka, veste kaj mislim.

Rekel bi da je point to, da se na koncu še vedno nekako izide. Hm… res ne najdem nič globljega?

Uja, okej, zdaj imam. Zabredeš ali ne, debel ali ne, zdaj ali ne, nikoli ali ne, so stvari, ki se morajo zgoditi. Ja, prav morajo. Kot to, da sem si pogledal film Čudo. Že od prvega trenutka, ko sem videl za ta film, sem ga želel videti. Nagovoril me je na svoj poseben način in mi rekel, Aljaž to je eden tistih filmov s tvojim imenom poškropljenim čez vse niti. No, a vseeno je trajalo recimo kako slabo leto, da sem ga. Pa sem vmes pozabil nanj,  se spomnil, si ga že »zloudal«, ga izgubil v procesu zamenjave, spet pozabil, se spomnil…  saj ni važno, naposled sem ga videl in morda sem ravno skozi ta čas, ki je pretekel od ideje do uresničitve dovolj dozorel, da sem ta film sprejel v obliki, ki se me dotakne. Poosebljen odraz nečimrnih besed. Morda je podobno bilo s hujšanjem in zagotovo (v to res ne dvomim), je tako na tej poti s tem mojim pisanjem/samodoživljanjem/samoprebijanjem/samopremagovanjem/recitetemukakorhočete.

Potrebujem čas, potrebujem strpnost s sabo, potrebujem ljubezen.

Ker kot se poznam, je ona tista, ki me zares premakne preko sebe. Še dobro da že vsaj 4 leta vem (okej, če vem pa vsaj slutim) kaj storiti.

Si (zdaj) upam?