Terminator

Želiš spisati nekaj, naletiš na nekaj drugega. Čarobnost ustvarjanja, čarobnost (pre)prostodušnega duha… čarobnost življenja (?). Ponekem ključu mi je uspelo pristati v gozdu besed, spisanih v trenutkih, ko moje potovanje, izgnanstvo iz domovine, oddajalo poslednje je utripe in v enemu od impulzov izustilo sledeče:

»…težko rečem, da semuspel razvozlati zavihano uganko kaj dolgoročno početi s tem svojim dragocenimživljenjem. Lahko pa rečem, da sem vsaj uspel uvideti kaj storiti, da se šebolj razvozlam in čemu se torej posvetiti v tekočem letu. Dovolite mi, da opodrobnostih spregovorim kdaj drugič. Ljubezen objeta v gnezdo domačnosti menamreč kliče k sebi in v prihodnjih utripih bi rad bi bil z njo v celoti. Srcemoje našel sem pot domov!«

Potem pa približno 9 mesecev kasneje in slab mesec nazaj tole:

»Tako se je zgodilo, čeravnopo enemu bolj temačnih obdobji, da našel sem pot domov. Mogoče ne še doma, apot vendarle.«

Težko je včasih sprejeti, da so časi, ko je človek preprosto izgubljen ali točneje, ko se prestrašeno izmika… strahu. Težko je včasih sprejeti, da imaš v enem trenutku pred sabo in v sebi tako zelo jasno sliko, vzgib za tem pa že čutiš, kako mračne sile ovijajo bit v sterilnost ali kot sem par ur pred prihodom v Ljubljano in snidenjem s starejšo sestro razmišljal:

Vožnja

In ko sem sedel v kombiju napolnjenem s Slovenci me je zadelo. Res je (!)… in v tistem trenutku me je postalo strah. Kaj če mi ne uspe spisati knjige? Kaj če je spišem in bo totalno zanič? Ali pa morda še huje, totalno povprečna… Začelo je stiskati…

Dobro sem spominjam tega občutka in to ni prvič, da se k njemu ozrem. Rad sem ga vzel kot nek simbol obdobja v katerem sem se ob povratku znašel; kot predstavnika sina slovenske otožnosti in nihilizma. Morda celo kot nek branik vsega kar sem doživljal (recimo to ali pa ne).

Nisem pa pomislil, da to ni cela zgodba in da je temu občutku praktično hipoma v toku besed sledila protiutež:

… a v tistem mi je kliknilo. Prav ta strah, prav ta negotovost vse skupaj lahko naredita tako zelo dragoceno. Če le ne zbežim, ampak nasprotno, kot obljubil sem si, strahu in zadevam se posvetim, potem to čustvo lahko doda tisti kanček začimbe potrebne, da nastane nekaj vrednega. Morda pogrnem na celi črti, ampak ne bom pogrnil preden nisem vsaj zares poskusil in kdo ve, lahko bo vse skupaj zgolj en prestopni korak na poti nečesa drugega, lahko da ugotovim, da sem se izpel v pisanju, lahko pa, lahko pa se iz tega celo kaj rodi. Kdo bi vedel, jaz verjetno še najmanj.

 Ni bilo namreč redko v življenju, da so ljudje bolj verjeli vame kot sem vase verjel sam.

Tako sem končno lahko sporočil kaj čutim in razbil to steno samote med mano in svetom. Na ta način je marsikaj kar prej je bilo rezervirano za dekle, postalo vsebina za vse.

Kako sem lahko pozabil na to, tko ne malo, ne približno, ampak v celoti?! Človek, ti si čudo.

Dobro, lahko bi sedaj nadaljeval v tem preizpraševanju kaj – kako – zakaj, a ne bom in sicer iz preprostega razloga, da se mi bolj zdi pomembno,da naposled vendarle sem našel in se spomnil. Bi pa dodal, sedaj si se spomnil in zaboga, stori nekaj, da to pot ostane s tabo.

Stori nekaj, kar lahko, da se ne boš vračal domov še leta in leta; da ne boš predolgo živel v zmotah in zaporih; da ne boš pozabil na obljubo. Oprostite mi res, vem da vas preizkušam s tem ko se vrtim okoli bistev kot mačka okoli vrele kaše, a če lahko storim nekaj kar lahko, potem to običajno tudi storim. Če pa ni ne čas, ne prostor potem pa raje še malo, četudi po sizifovsko, krožim.  Med pozabo in vpogledom, med obljubo in breznom… med težavo sprejemanja lastnih nepopolnosti in umetnostjo spojeno s filozofijo preprostega. Prosim, ne zamerite mi in ne pozabite.

Še se bom vrnil.

Jebiga (v tretje gre rado)

Včasih pridejo dnevi kot taki, spet drugič pa nekaj čisto drugotnega. Jebiga, zdi se mi, da bo zopet primanjkovalo kar nekaj konteksta in res upam, da bo čas, ko z vsem bom na tekočem, a do takrat dajmo vsi skupaj še malo plavati in sprejeti kar tok prinese.
Začelo se je utrujeno, ustaj vojsko po petih urcah spanja (malo sem se razvadil) za pot na Golnik. Žrtev je sicer ekspresno poplačana s strani enega in edinega vzhajajočega mojstra. Te nerealno radožive barve, to čustveno prepletanje, to dih jemajoče doživetje. Kako preprosto se me življenje včasih lahko dotakne.
V bolnici Golnik se vzdušje jasno vsaj za odtenek spremeni, kar na kraju kjer bolezen je doma in misel na minljivost ne izpusti duha, vendarle ni nobeno presenečenje. Zaspana glava pač malo tava. Dober sem za recimo kakih 7, 8 ur. Duša, glava kaj pravita?
Prebiranje v dvoje hitro naredi svoje. Bushido, kodeks samuraja, založba Sanje. Rabim kaj dodati? Dihanje, utripanje, pisanje in duha razsvetljevanje, filozofsko razglabljanje, vrle modrosti… matr človek kar pozabi, kaj pisana beseda lahko mu dostavi. Na eni strani polno glavo, po drugi strani odrešitev in duhovno sprostitev. Nastavke za nove preboje:
»Popotnik začuti milino od blizu, a ne ve, od kod, ustavi se, razgaljenega čela vpije blagoslov zraka
Ne vem, če karkoli drugega kot zaključna misel bolje vse skupaj opiše. Pavzice v parkcu pri bolniščnici. Parkcu, ki deluje naravnost zdraviliško in dodajmo temu še to žametno jesensko sonce, prijetne temperature, barvito šumenje listja ter nežen vetrni šepet… ja kaj drugega?
In ko se tega naveličaš in te v telesu ter glavi zopet stisne institucionalna utesnjenost se mile volje lahko še malo sprehodiš naokoli po neraziskani pokrajini, kar med žive obudi tisti duh avanturizma iz kanadsko-ameriških časov. Tisti pozabljeni smisel stremljenja k razsvetljenju, če že ne to pa vsaj k nekakšni duhovni pomiritvi.
Tako klic na katerega si na neki točki komaj čakal na koncu pride, ma ne prekmalu, a zagotovo ne prepozno. Klic življenja po nadaljevanju poti, ker v nedogled vendarle ne gre pri miru stati. Ljudje te čakajo in polagajo vate upe, še dobro, da zaupanje ni bilo izrabljeno. Celo poletje sem si namreč govoril, Aljaž ne prehitevaj, ne sili se, ko bo čas, boš pravi (?) ali pa vsaj na mestu. Evo in tako se je zgodilo.
Ne ravno danes, dogaja se počasi že nekaj dni, a danes med igro z nečakom in nečakinjo sem se zavedal tega občutka. Občutka, ko igra je res igra, lahkotna, radoživa, polna smeha iz srca, ljubezni do sorodnega bitja; občutka, ko končno si tu, v trenutku, v glavi in v srcu – kot da gosta megla bi dvignila se in za sabo pustila darilo. Sanjavo viteškega duha. Tega Aljaža, katerega tako zelo pogrešal si in za katerega nisi vedel ali še kdaj ga boš srečal. Bilo je že tako dolgo, tako dolgo ko si se lahko prepustil nečemu tako preprostemu. Srce odprto.
Tako se je zgodilo, jasno da po enemu bolj temačnih obdobji, da našel sem pot domov. Mogoče ne še doma, a pot vendarle. Kako naj človek ne bi zajokal od sreče. Saj je krasno sanjati in si ne biti na jasnem če resničnost so sanje, a še bolj čudovito je to zavedanje, da sem tu. Na tej zvezdi v vesolju h kateri sem tako dolgo pogledoval. Trezna glava in divje srce, to.
Lahko sem le hvaležen, da vztrajal sem, vztrajal in ne obupal, vzel eno resničnost in se navadil nanjo kot svojo, vsaj deloma. Hvaležen, da to noč in ta večer, vse se je odvilo tako kot se je moralo in sedaj tu pišem te besede obujenega življenja. Iz trpljenja in bolečine, muk in tegob, duševnih stisk, tudi (vsaj rahle) depresije, osamljenosti in še več osamljenosti, otožnosti, melanholije, tesnobe, strahov (pred neuspehom, smrtjo, bolečino, nezadostnostjo, ne ustrezanjem, biti zopet zapuščen in strt v srcu)… mislim da razumete, sploh če me kaj berete.

Kako sem vesel (vsaj v tem trenutku in madona Aljaž izkusi ga, ker kdo ve koliko časa še traja), da iz vsega tega in definitivno ne navkljub vsemu temu, nekaj je in bo nastalo, saj vedno sem bil bolj človek ustvarjanja in ne ravno človek uničevanja. Čeprav, jasno, brez enega ni drugega. Jap, tu mislim na svoje samouničevanje, katerega očitno malo sem vendarle se naveličal. Igraš vlogo dokler je ne izčrpaš – ja, to bo bolj točna beseda kot naveličati. Ah škoda, da še nisem dokončal drugega Jebiga.
Tako sem se na ta dan drugotnosti usedel za mizo v svojem novem delovnem prostoru. Za ta jebiga trenutek sem se odrekel travi, vsaj dokler ne začutim, da sem se zadosti izrazil… se odrekal sladkobam, filmom, igricam… biločem, kar bi me v tem zrnu časa zadušilo ali oviralo v tem poslanstvu. Usedel sem se za mizo v svojem novem delovnem prostoru, da bi začutil to, kar danes doživel sem. Podoživel trenutke, izkusil besede in se soočil z dejstvom, da čeprav pot je prava, čeprav globoko sem hvaležen in vesel, vse skupaj z nekom vendarle bi rad delil.
To. To, pa je tista plat Aljaža na katero morda malo si pozabil, ko si nostalgično se oziral v preteklost. Misel, ki popelje me tja, tja kjer v bistvu rdeča nit enega mojih daljših življenjskih krogov se je začela.

Jebiga (prvi poskus (?))

Pridejo dnevi kot taki, ko redkokaj zares steče. S sobo se matraš, pa še stvari iz nje so razmetane vsepovsod po stanovanju. Bere se ti ne, za film ne veš, če imaš čas, še pri pomivalnem stroju si ga očitno nekaj zalomil. Aha, ja ješ, ješ pa lahko.

Jasno se potem ne počutiš preveč dobro glede sebe, a pretirane krize vendarle ni. Potem se pa še ta zapis za katerega si imel občutek, da se bo prijetno zlil, zatakne. Malo medlo je vse.

Kaj naj?

Težko reči, morda lažje je reči kaj ne.

Ne sili, ne rabi biti bolj zapleteno kot je. Nameni si pozdrav (->oj), en nežen objem, mogoče kakšen žameten čaj.

Ideje. Lahko da nič ne deluje in tudi če ne ali ni, nič hudega – morda je to eden tistih dni, ko glava sanjava nič posebnega ne bo skupaj spacala.

Saj, zakaj bi pa rabilo biti vedno posebno, preprosto je marsikdaj tudi nekaj vredno.

Težko … morda… lažje… aja. Ohja, spet se zatika.

Evo, jebiga.

Read more