Nekaj pomembnih naukov, ki sem jih prejel: svet ni črno bel; igraj se z barvami; bolečina ni nujno slaba; v redu je, če narediš napake; tvegaj in stopi iz območja udobja; pomemben je čas za brušenje žage; ceni in bodi hvaležen za to, kar imaš, kajti nikoli ne veš kdaj boš to izgubil; zaupaj svojim občutkom.

Sem oseba polna idej in upov, ki se smatra za sanjavega romantika, prav tako romantičnega sanjača. Verjetno je torej logično, da si želim življenja prepojenega z ljubeznijo in strastjo ter modrostjo ločiti med enim in drugim. Želim si tudi, da bi vsi skupaj malo pozabili na denar in dali prostor človeku, naravi in vsem živim. Bolj kot v materializem pač verjamem v duhovnost in ne dvomim, da obstajajo pojavi in entitete večje od nas. Zame je vse povezano!

Pogosto Sanjarim, da bi kot družba ali skupnost to povezanost tudi pripoznali in se v tej ideji povezanosti malo bolj sprostili, drug za drugega še malo bolj skrbeli in se na sploh bolj spoštovali. Čutim se odgovornega glede tega in vsega kar čutim kaj storiti in prispevati.

Čutim, da čutim in skozi ta čutenja doživljam, raziskujem in potujem. Mogoče sem torej nekakšen popotnik skozi prostor in čas, ki se poganja v svetove, ki so bili, so, bodo. Ali pa take, ki jih nikoli ni bilo, jih ni in jih mogoče nikoli ne bo.

V zvezi s tem, vsem navedenim in še marsičem imam tudi ogromno strahov spoprijateljenih s tesnobnimi občutki. Pač perfekcionizem, ki me rad obišče. Včasih se tako sprašujem, če ne bi bilo lažje preprosto zbežati v gozd? Ali pač zbežati kamorkoli in verjetno bi bilo, a kaj ko meni lažje nikoli ni zares ustrezalo.

Tu je torej del mojega konflikta in tu je torej ne kdo… bitje v preprostem, polno vsega, a hkrati kljub, ali pa zaradi, vse te polnosti, rahlo in odvisno od obdobja ali razpoloženja – rahlo sam.

Upam, da se kdaj v prihodnosti spoznava.