Moraš bit moški* (I.)

Rabiš trdo kožo, ne bit pička, moraš bit moški. Res, kaj še? Družba in svet te bosta požrla, če si boš vse tako gnal k srcu.

Ja, morda bi vse skupaj res bilo lažje in bolj mirno (beri moje doživljanje in čustvovanje bi bilo bolj plosko), če bi imel trdo kožo in ne čutil bolečine. Verjetno tudi ne bi imel toliko nihanj k depresivnim, nihilističnim obdobjem.  Sploh pa bi zagotovo bil bolj sprejemljiv in manj konflikten… a kaj naj, občutljiv sem, tako zeloo občutljiv.

Bili so časi, ko bi to zanikal, češ nič nisem občutljiv, saj so bili časi, ko se mi je zdelo, da je to nekaj slabega. A zakaj bi to bilo nekaj slabega? Ravno to in zato dandanes, ko sem soočen s to oznako, če le zmorem, to občutljivost priznam. Vendarle me le ta definira kot osebo in je zelo verjetno en temeljni gradnik mojega obstoja.

Spomnim se namreč, ko sem se enkrat v ranem otroštvu s sovaščanom in takratnim prijateljem potikal naokoli pri sosedu ter sva naletela na mrtvega krta. Ob tem preminulem bitju sem občutil žalost, globoko žalost, s čimer se pričujoči prijatelj ni znal poistovetiti. Zanj je bilo ta krt pač nekaj kar leži na tleh in se ne premika ter posledično ta moj odziv zanj, sploh ko sem jasno izrazil moje čustvovanje, nerazumljiv. Skrajno nerazumljiv. Nerazumljiv do te mere, da se je z njim soočil vsaj z rahlim posmehom. Sicer se mi ne zdi, da bi me s tem na tisti točki kaj prida zaznamoval, a kaj pa vem, lahko da sem tudi kaj potlačil.

Kakorkoli, to situacijo s krtom dojemam kot nek simbol moje preteklosti v toku katere imam občutek, da sem dolgo, predolgo, dopuščal, da se je na to občutljivost gledalo kot na nekaj odvečnega, morda celo nesprejemljivega. Dovolil, da se je po njej hodilo, jo čustveno posiljevalo, se ji posmehovalo, izpraznjevalo. Cena tega je, da danes včasih toliko bolj burno odreagiram na še tako majhen stampedo zoper njej, sploh če prihaja s strani osebe katero tretiram kot meni bližnjo. Primer(i)?

S starim sva bila danes v hlevu na misiji zamenjave žarnice in na noben način nama ni šlo. Potem mi je nekaj dejal, jaz sem rekel nekaj nazaj, namenil mi je, za moje doživljanje, nepotrebno nestrpen par oči, rahlo je dvignil glas, počutil sem se ogroženega, še bolj sem dvignil glas nazaj, mu rekel kaj je tako živčen, on meni kaj sem tako občutljiv…. Vse zaradi pofukane dvometrske žarnice, ki na koncu sploh ni v redu/ »prava«.

Ni mi bilo vseeno in vem, da imava vsak svojo zgodbo, a kot sem dejal zgoraj, kdaj moram plačati ceno tega, da sem se v preteklosti zadrževal in marsikaj požiral. Včasih, sploh kot otrok, bi brez da bi karkoli omenil požrl ta boleč pogled (in kdaj še vedno ga), ta rahlo (ali bolj) dvignjen glas in šel naprej. A na neki točki se mi je zdelo, da tako ne morem več nikamor in da je kdaj potrebno, da povem ljudem, da mi za te poglede, te dvignjene glasove, te besede…da mi za vse skupaj – ni vseeno.

Da mi ni nujno vseeno, če se zmrduje ob dejstvu, da si ne predstavljam kako naj bi neka ograja stala; da se mi NE jebe, če je moja namera, da bi rad pomagal, potem se pa nekonstruktivno in brez znaka hvaležnosti išče pomanjkljivosti v mojih dejanjih; da me jebeno prizadene in razhudi, če (dolgoletni) prijatelj (ni isti kot tisti pri krtu) začne govoriti za mojim hrbtom trenutek, ko zapustim avto in začne opravljati češ da sem »dick« in ne vem kaj ali pa, če se name gleda kot na luftarja samo zato, ker nimam službe/rednega prihodka. Ne res mi ni vseeno če se od mene pričakuje, da bom nekaj vedel, znal ali ne čutil samo zato, ker sem »MoŠKI«.

Fak, sploh mi pa res ni vseeno, ko se zmerja, napada, določa, diktira, brez občutnega vzgiba po tem, da bi se vsaj poskusilo soočiti neznano z razumevanjem, vsaj poskusilo ohranjati neko raven odprtosti. Pa naj bom to jaz ali pa nekdo drug.

Naj bo to kdo od mojih prijateljev, kdo od mojih znancev, naj bo to bilo kateri tujec z oznako begunca, (i)migranta, roma, homoseksualca, transseksualca, vegetarijanca, vegana, zadetkarja, drogeraša, mamilaša, kriminalca, alternativnega umetnika ali kar samo umetnika, brezposelnega, hendikepiranega, telesno zaznamovanega, duševno »okrnjenega«, duševno nepopolnega (!), brezdomca, pacifista, sanjača, berača… ej ma kdorkoli, ki po svojo odstopa od normativnega in s tem povzroča (vsaj določen) konflikt v širši družbi.

Del mene se bo tu pa tam ob zaznani spremembi (za kar včasih ni potrebno dosti, ker z občutljivostjo se kdaj zaznajo minimalizmi) v tonu, načinu govorjenja, pogleda vznemiril in večinoma se mi bo uspelo umiriti preden se vihravo začnem braniti,  a bodo pa trenutki, ko bom samo eksplodiral in izstrelil kakšno ostro nazaj.

Lahko, da bom vzel osebno in potem mi bo običajno kmalu žal, ker nisem bil zmožen mirno izraziti mojega nestrinjanja ter se zatem, v skladu s to nezmožnostjo, začel kljuvati, češ kaj mi je bilo tega treba. A mogoče je bilo treba, ker, kot sem omenil zgoraj, se je predolgo to občutljivost znotraj mene poniževalo.

(Ne me razumeti narobe, vedno bom prvi v vrsti za pogovor,za to, da se iz oči v oči, bitje bitju razkrije na spoštljivi ravni. Z občutkom za drugačnost, z diskurzom, ki ni žaljiv (ali ki vsaj stremi k temu, da ne bi bil in se zaveda ter prizna, ko to krši) niti ko se sooča s svojim skrajnim nasprotjem. Ne me razumeti narobe, a včasih si pa tudi ne morem pomagati, da nebi popizdil)

Predolgo sem bil tiho samo zato, da bi se vsi, kot se rado reče, razumeli. Ironično, se nismo s temu nič kaj globlje razumeli, samo izognili smo se nadaljnjemu konfliktu, ki pa je, roko na srce, v življenju ljudi neizbežen. Evo, ravno k temu sem stremel, da bi bil del rešitve in ne problema,a vrag, če sem za nekoga problematičen že samo zato, ker kadim travo, ker sem pustil študij, ki se ni skladal z mojimi vrednotami in ideali, ker sem recimo ujet v elementu  -> 

"Ti jim sam reč: I read and write books."Samo KapljičPhoto by Martin Krivec

Objavil/a Aljaž Markelj dne Torek, 06. november 2018

-> in potem kot komentar sledečemu slišim, da sem zabredel.

#bit’slovenc’a

No ja, potem, potem je mogoče zame in za vse, da sprejmem opis ali morda celo vlogo, ki mi jo nekateri predpisujejo. Želel si si izziv Aljaž? Tuga imaš.

Ohrani občutljivost, ker pizda, če je za moškega nesprejemljivo (!?) ohranjati sposobnost občutenja in zaznavanja, čustvovanja in doživljanja, tudi za malenkosti, potem evo, tu sem draga družba, dragi svet, tu sem serviran zate na pladnju (še olajšal sem vam delo, da sem vzdrževal nežno kožo). Požri me.

Jebeš tako moškost.


*moškost se tu nikakor ne nanaša na biološki spol, temveč bolj na družbeni konstrukt. Nikakor ne vidim koncept občutljivosti na strani ženske, niti se mi ne zdi, da do omenjenih konfliktov prihaja samo pri enemu spolu. Razdelitev in predpisovanje pripadajočih lastnosti na podlagi spola se mi zdi površinska in kot taka nekaj, česar bi se bilo, v znak razumevanja kompleksnosti človeka in družbe, potrebno lotiti z zvrhano meri občutljivosti.

Občutek.

Srce utripa, nervoza bije, telo nemirno, glava polna, a hkrati prazna. Kaj sedaj?

Petega februarja sem se vrnil v Slovenijo, torej že dva poštena meseca nazaj. Matr kako čas teče… Sprva je bilo vse krasno. Redkokdo je vedel za moj povratek in tako sem lahko enega za drugim presenečal svoje bližnje.  Gledati te radožive obraze in presunljive odzive je bila dobrodošlica katero bi si lahko le nasanjal. Da bi vam napisal kaj se je potem še dogajalo sem se vrgel v svoje zapise in…

Minil je še en mesec več. Pa sem zdaj spet želel iti gledati nekam, ker se mi zdi, da sem glede tega še nekje nekaj zapisal. Ne kaj, kaj je kaj.

 

Evo, pa sem pri brskanju po googlu našel tole pesem. Kar čedno, hehe ali karkoli že.

Mislim, da to dovolj zgovorno ponazarja tisto bolj čedno morda čarobno plat mojega sanjavega bivanja v zadnjih mesecih. A dobro, preden me zanese naj se ustavim, ker danes imam na duši nekaj drugega.

Vsaj dva meseca sem se spravljal k temu, da se zopet oglasim in v tem času mnogokrat začel in tudi mnogokrat prišel nekam, a kot sami vidite nikoli dovolj daleč da bi od mene kaj slišali. Nekaj je zmanjkalo. Ne kaj, kaj bi to bilo?

Bil sem zaverovan, da je bil to ta moj ne preprosti perfekcionizem. To, da razmišljam in razglabljam v svoji glavi o tisoč in enih variantah. Kako začeti, kam iti, kje končati. Pa vse kar je in ni vmes. Verjel sem da je to to, kar me zavira in preprečuje, da bi stopil na vrh vsega in iz njegovega roba v brezno zakričal:

»živ sem, še vedno sem živ! Vrgel sem se v reko ljubezni in z njenim tokom šel po poti življenja ter prišel k sebi.«

Pretiravanje. No, saj do roba sicer res zopet sem prišel, le glasu nisem spravil iz sebe. Pač nisem vedel kaj in kako točno povedati, ampak ja, zato ne morem kriviti moj ne preprosti perfekcionizem. Za to v bistvu nimam kriviti ničesar, sploh pa ne tega perfekcionizma brez čigar vzgiba se sploh ne bi gnal do roba in čez.

Brez tega ne bi imel občutka, da grem do prepada in skočim ter se po možnosti razletim. In potem to ponovim spet in spet in spet v tem sanjavem upanju, da enkrat, ja enkrat pa nekaj, ne kaj, bo drugače. Da enkrat lahko bom rekel, da enkrat, vsaj enkrat, ljudje bodo lahko rekli:

»Za spremembo se Aljaž Markelj, ta sanjavi romantik preprostega življenjepisja, ki rad se igra z besedami in skače čez robove, ni razletel.«

Potem naj se pa ugiba, kako za vraga se je to zgodilo. Ampak hej, meni je vseeno, ker ko luciden si v sanjah takrat menda je vse mogoče.

In evo, tako v tem trenutku spet ali pa še vedno stojim na robu, a kot berete zdaj res nekaj spravil sem iz sebe in kaj bi to ne kaj torej bilo, če ni popolnost, ki žene strah mi v kosti?

Tisto kar toliko časa sem lovil, iskal, razstavljal in gradil, da na koncu lahko potrdil sem to kar dolgo v sebi sem že vedel. To, kar govorim so opisi nečesa, približki nečemu, poskusi da zajamem to, kar se ne da zajeti. Razumeti občutek. Paradoks, ironija.

To moje izogibanje napak, ta moj strah pred njimi, strah pred neuspehom, pred nepopolnostjo, to je vedno bilo tu in vedno bo. Zakaj torej še vedno včasih se borim s tem, namesto da pustil bi, da je in bije. Tako kot včasih, ko sicer je bolelo, a ni to bil problem na sebi. Problem je bil zgolj v izzivih pred katere me postavlja in s katerimi se nisem znal soočiti. Nato sem pa neki točki dobil idejo, da to je problem katerega moram, prav moram popraviti, če ne celo odpraviti. Delati na tem kot da je to neka delavnica… halo, jaz nisem tehnik.

Jaz nisem tehnik in moje telo ni avto, moj um ne stroj, moje srce ne motor. Občutki, mar oni poganjajo mašine? In kje je občutek, če človek s sabo v konfliktu hrepeni po nečem več, čeprav hkrati ve, da kdaj je to, kar imaš, ta nekaj več? Ne kaj je ne kdaj pač več kot to kar ne imaš. Kar nimaš.

Bo počasi dovolj tega kar nisem in nimam?

Vprašanje. Ta boj in konflikt sta prav tako del zgodbe. Kot tudi to, da (skoraj) vedno nekaj zmanjka, saj (skoraj) vedno nekje še nekaj bo zapisano. Ene sanje, ki ta nerazumen um, v svoji glavi tako poln in prazen, vznemirjajo, vsaj toliko kot tudi vznemirjajo telo, bijejo nervozo, utripajo srce.

No, saj kako naj ne bi, ko rob, katerega tako rad sem se oklepal, sedaj le še je spomin. Kakšen občutek.

Kaj sedaj?

Dan 140. Kanadska mati.

Neštete ure, dneve, cele trenutke sem razmišljal in čakal, da me razsvetli bistvo preteklega izkustva, da sem na koncu le uvidel, kar je ves ta čas tičalo pred mojim nosom. Govorim o pisanih tednih, ki sem jih preživel s starejšo gospo. Pisanih iz mnogih vidikov, a predvsem večplastne konotacije doživetji.

Začelo se je s sprejemom na letališču, kamor je prišla par ur prezgodaj, da ja ne bi čakal in nadaljevalo z izletom v ljubko mestece ob obali po imenu Sidney, kjer mi prikazala drobtinico vsebine otoškega življenja. Na poti proti novemu začasnemu domu pa sva se še ustavila na tržnici in nakupila sadja in zelenjave za moje bivanje.

Kasneje sem izvedel, da je že pred mojim prihodom zapravila preko 200 CAD zame. Napolnila je hladilnik in vse omare, da bi ja imel vse, kar potrebujem. Bog ne daj, da bi kaj manjkalo, kaj šele da bi bil lačen in seveda na koncu pol tega nisem pojedel, ker je bilo enostavno preveč. Ne verjamem da bi lahko, četudi bi ostal tam še kakšen mesec.

Potem mi je pa govorila kako si ne more privoščiti vedno imeti gostov, ker jo na koncu več stanejo, kot dobi v zameno preko dela. Jaz se nisem strinjal in ji dejal, da smo jaz in mnogi drugi zadovoljni že z osnovami ter da ne rabi za toliko stvari (po)skrbeti. A taka je bila, taka je želela biti.

Že drugo jutro me je zjutraj budila z vpitjem imena, ki ni bilo zares moje. Kanadčani imajo pač težave z mojim imenom. Spravljala me je iz postelje, čeprav dogovorjena ura niti ni še prišla in kasneje vse skupaj obrazložila z dejstvom, da si želi, da bi zjutraj imel čas, da v miru pred delom pozajtrkujem. A jaz sem samo želel svoj mir, četudi to pomeni, da le nekaj malega pojem.

Večkrat je ponavljala, da se ji zdi bolje, če začnem ob 8-ih ali pol 9-ih, da po “Workaway-evsko” oddelam svojih pet ur in imam potem preostanek dneva prosto. Vedno je govorila dobro je začeti zgodaj, le da sem na koncu jaz začel zgodaj ali sedel spodaj čakajoč na navodila, medtem ko je bila ona še v sobi.

Mnogokrat mi je govorila kaj si želi zame, pri čemer meni to ni bilo tako pomembno in navkljub mojemu poskusu razjasnitve, je še vedno v meni vzbujala občutek, da ve kaj je zame najbolje.

Rada me je poučevala in mi delila vzgojne nauke, kar mi je včasih vzbujalo obrambni občutek, saj nisem želel preveč usmeritev. Občutek sem imel kot da misli, da tega ne vem, ne znam ali ne razumem. Verjetno je želela samo deliti in mi dobroto nameniti, medtem ko sem jaz želel se malo bolj osamosvojiti.

Rada mi je kuhala in kaj novega pripravila, rada govorila tudi ko jaz nisem več zmogel poslušati. Ko je vstala je bila vedno v polnem pogonu, mnogokrat na robu lastnih meja, čeprav jih je par let nazaj dodobra presegla.

Sploh na začetku so bili časi, ko je od mene želela več hitrosti in časovne ekonomičnosti s čimer mi je stopila na marsikateri živec. Skušal sem ji obrazložiti kako mi je ob tem in včasih mi je uspelo, včasih ne. A prepričan sem, da sem tudi jaz kdaj njej stopil na živce in da je tudi ona imela občutek, da ji ni vedno uspelo mi nečesa obrazložiti.

Danes, na moj zadnji dan pri stričku Geriju, kamor me je ona napotila, je prišla na obisk, da sva vzela mirno in veselo slovo. Dejala mi je, da se lahko vedno vrnem, če se mi kdaj na poti zatakne. Mogoče sem v tem trenutku šele dojel celotno moč hvaležnosti za vez, ki sva jo spletla. Na nek način sva si delila izkušnjo, kakršno si lahko delijo le povezane osebe. Izkušnjo in odnos poln konfliktov in razreševanja.

Navkljub, ali pa prav zaradi vseh konfliktov, sva na koncu delila ogromno pristnih izkustev. S časom sva se naučila smejati drug drugemu in razvila svojstven način obravnavanja ovir ali nevšečnosti. Z njimi in drug z drugim sva se naučila živeti, jih sprejeti ter ob njih morda celo vzcveteti.

To me je spomnilo na marsikaj pozabljenega, a nezanemarljivo dragocenega. Predvsem to, da je del čara življenja v tesneje povezani skupnosti prav to, da so konflikti neizbežni. Prej ali slej bo prišlo do odstopanj, kar sploh ni nujno slabo, saj se preko tega lahko toliko naučimo, toliko pomembnega doživimo, toliko pristnega izkusimo. Preko konfliktov lahko skupaj rastemo in se razvijamo, če jih le dojamemo kot priložnost in ne kot neželeno grožnjo.

Vse skupaj je tako na koncu zraslo do občutka, da sem bil na nek način doma. Še posebej sem imel občutek, da sem srečal in doživel eno posebno osebo. Seveda njene vloge nikoli ne bo prevzela, a vsaj za ta del potovanja lahko rečem, da je na svojstven način, v svoji zahtevnosti in zaščitniškem odnosu, prijaznosti in radodarnosti stopila v njene čevlje.


Prispevek je tudi gostoval na strani e-Psihologija.