Občutek.

Srce utripa, nervoza bije, telo nemirno, glava polna, a hkrati prazna. Kaj sedaj?

Petega februarja sem se vrnil v Slovenijo, torej že dva poštena meseca nazaj. Matr kako čas teče… Sprva je bilo vse krasno. Redkokdo je vedel za moj povratek in tako sem lahko enega za drugim presenečal svoje bližnje.  Gledati te radožive obraze in presunljive odzive je bila dobrodošlica katero bi si lahko le nasanjal. Da bi vam napisal kaj se je potem še dogajalo sem se vrgel v svoje zapise in…

Minil je še en mesec več. Pa sem zdaj spet želel iti gledati nekam, ker se mi zdi, da sem glede tega še nekje nekaj zapisal. Ne kaj, kaj je kaj.

 

Evo, pa sem pri brskanju po googlu našel tole pesem. Kar čedno, hehe ali karkoli že.

Mislim, da to dovolj zgovorno ponazarja tisto bolj čedno morda čarobno plat mojega sanjavega bivanja v zadnjih mesecih. A dobro, preden me zanese naj se ustavim, ker danes imam na duši nekaj drugega.

Vsaj dva meseca sem se spravljal k temu, da se zopet oglasim in v tem času mnogokrat začel in tudi mnogokrat prišel nekam, a kot sami vidite nikoli dovolj daleč da bi od mene kaj slišali. Nekaj je zmanjkalo. Ne kaj, kaj bi to bilo?

Bil sem zaverovan, da je bil to ta moj ne preprosti perfekcionizem. To, da razmišljam in razglabljam v svoji glavi o tisoč in enih variantah. Kako začeti, kam iti, kje končati. Pa vse kar je in ni vmes. Verjel sem da je to to, kar me zavira in preprečuje, da bi stopil na vrh vsega in iz njegovega roba v brezno zakričal:

»živ sem, še vedno sem živ! Vrgel sem se v reko ljubezni in z njenim tokom šel po poti življenja ter prišel k sebi.«

Pretiravanje. No, saj do roba sicer res zopet sem prišel, le glasu nisem spravil iz sebe. Pač nisem vedel kaj in kako točno povedati, ampak ja, zato ne morem kriviti moj ne preprosti perfekcionizem. Za to v bistvu nimam kriviti ničesar, sploh pa ne tega perfekcionizma brez čigar vzgiba se sploh ne bi gnal do roba in čez.

Brez tega ne bi imel občutka, da grem do prepada in skočim ter se po možnosti razletim. In potem to ponovim spet in spet in spet v tem sanjavem upanju, da enkrat, ja enkrat pa nekaj, ne kaj, bo drugače. Da enkrat lahko bom rekel, da enkrat, vsaj enkrat, ljudje bodo lahko rekli:

»Za spremembo se Aljaž Markelj, ta sanjavi romantik preprostega življenjepisja, ki rad se igra z besedami in skače čez robove, ni razletel.«

Potem naj se pa ugiba, kako za vraga se je to zgodilo. Ampak hej, meni je vseeno, ker ko luciden si v sanjah takrat menda je vse mogoče.

In evo, tako v tem trenutku spet ali pa še vedno stojim na robu, a kot berete zdaj res nekaj spravil sem iz sebe in kaj bi to ne kaj torej bilo, če ni popolnost, ki žene strah mi v kosti?

Tisto kar toliko časa sem lovil, iskal, razstavljal in gradil, da na koncu lahko potrdil sem to kar dolgo v sebi sem že vedel. To, kar govorim so opisi nečesa, približki nečemu, poskusi da zajamem to, kar se ne da zajeti. Razumeti občutek. Paradoks, ironija.

To moje izogibanje napak, ta moj strah pred njimi, strah pred neuspehom, pred nepopolnostjo, to je vedno bilo tu in vedno bo. Zakaj torej še vedno včasih se borim s tem, namesto da pustil bi, da je in bije. Tako kot včasih, ko sicer je bolelo, a ni to bil problem na sebi. Problem je bil zgolj v izzivih pred katere me postavlja in s katerimi se nisem znal soočiti. Nato sem pa neki točki dobil idejo, da to je problem katerega moram, prav moram popraviti, če ne celo odpraviti. Delati na tem kot da je to neka delavnica… halo, jaz nisem tehnik.

Jaz nisem tehnik in moje telo ni avto, moj um ne stroj, moje srce ne motor. Občutki, mar oni poganjajo mašine? In kje je občutek, če človek s sabo v konfliktu hrepeni po nečem več, čeprav hkrati ve, da kdaj je to, kar imaš, ta nekaj več? Ne kaj je ne kdaj pač več kot to kar ne imaš. Kar nimaš.

Bo počasi dovolj tega kar nisem in nimam?

Vprašanje. Ta boj in konflikt sta prav tako del zgodbe. Kot tudi to, da (skoraj) vedno nekaj zmanjka, saj (skoraj) vedno nekje še nekaj bo zapisano. Ene sanje, ki ta nerazumen um, v svoji glavi tako poln in prazen, vznemirjajo, vsaj toliko kot tudi vznemirjajo telo, bijejo nervozo, utripajo srce.

No, saj kako naj ne bi, ko rob, katerega tako rad sem se oklepal, sedaj le še je spomin. Kakšen občutek.

Kaj sedaj?

Ene sanje

Ni prav pogost dogodek, ko z nekom delim svoje sanje. Še manj pogosto je, da jih dejansko nekje objavim. A te sanje so bile nekaj posebnega, rojstvo ideje, seme nekega potovanja, romanja, o katerem sem pisal pred dnevi in tedni. Tako z vami na tem mestu delim te ene sanje, da morda tudi vam kaj ponudijo:

Spomnim se kako spal v neki sobi in se na neki točki premaknil od postelje do neke manjše sobice. Nenadoma se je pot odvijala neizmerno hitro! Zunaj je bilo temno in s prijateljem sva bila na obali ob nekem obmorskem mestecu obkroženim s temačnostjo a ozelenelimi dvigajočimi se hribovji načetimi od morja. Bila sva ob vodi in iz nje je prišel nek nenavaden tip kita, katerega so bile same oči. Kot da bi bili preostali deli telesa neobstoječi ali obstajali izključno samo za te oči. Si ga upaš pogledati, sem vprašal prijatelja, kajti te oči so bile ogromne, zenice neizmerne in če ga pogledaš v oči, vidiš globoko v globino. Moda kar resničen nepristranski odsev sebe. Najprej sem pogledal stran in nato še malo dlje gledal stran, a na koncu le pogledal in bil potopljen v  oko, ki je nedolžno in čudovito strmelo vame. Nato se je pojavil nek čoln in poleg je bila velika hobotnica, ki je pokukala iz vode. Ne čisto tisti masterialni kraken, a vseeno je bila kar ogromna. Kaj bova?, sem vprašal prijatelja. No sej, ravno to je tisti del zaradi katerega sem prišel sem je rekel eden od naju. Šla sva na čoln in se pustila odpeljati, kot da bi vse skupaj bilo del nekega informativnega izleta, morda zabaviščnega parka. Preden sva se dokončno odpravili na pot se mi je zaradi svoje ljubezni do kitov v misli prikradel prav posebni prijatelj. Medtem pa je poleg še vedno bila ta hobotnica s svojimi očmi. Si jo upaš dotakniti? Saj ni resnična, kar je bilo celo v sanjah docela jasno, a vseeno se je nisem upal dotakniti. Nato pa pa sva kot od nikoder nenadoma znašla v trebuhu ali natančneje telesu kita. Vidiš to, sem rekel, to so njegova hrustanca.

Rojstvo ideje

Bil je enajsti maj, četrtek, Havaji, otok Maui. Prišel je zadnji dan s Paulom, tem kul modelom iz Kolorada, ki si je z mano in mojim havajskim sopotnikom delil sobo v hostlu. Že nekaj dni smo govorili o možnosti cestne pustolovščine, a nekaj drugega nas je do sedaj vedno prevzelo. A danes je zadnji dan in kako prikladno, izlet, ki ga organizira hostel, ni preveč privlačen. Gremo torej? Gremo!

Z avtom, katerega je Paul najel, smo se odpravili po severni trasi Mauija. Tako smo vijugali po teh ozkih cesticah, ki so na določenih točkah komaj dovolj široki za en avto, kaj šele soočenje dveh. Pot do klifa mi je že bila poznana, saj nas je vodič enkrat odpeljal do tja, a ššš, nikomur ne bi smel povedati. Le malo naprej od klifa pa naj bi bila ena majhna in prikupna prodajalna, ki nosi ime – Julia’s Banana Bread. Bojda naj bi bil ta bananin kruh eden boljših, če ne najboljši na otoku. Še dobro, kako zelo sem namreč po njem hrepenel potem ko ga je dva dni pred tem na neki drugi točki zmanjkalo. Tam se torej vstavimo, kupimo en bananin kruh za štiri nas in o, moj bog, stvaritev božanstva! Stopil se je v ustih kot najbolj kremasta čokolada. Le, da ni bil tako umeten, ampak kot dobrota iz babičine kuhinje. Dovršen okus, orgazem v ustih ali kot bi prijatelj rekel »foodporn«. Malo pokramljamo in zapustim zapis v knjigi gostov. Hehe, zagotovo še nima zapisa iz Slovenije!

Nato se natovorimo  v avto in odpeljemo naprej. Malo navzdol po hribu, mimo majhne cerkvice in nazaj navzgor. Oziram se naokoli in čudeče opazujem okolico na kar obrnem glavo proti desni in zagledam majhen košček obale pod tistim klifom, na kar me od nikoder, kot strela iz jasnega pretrese občutek, ki utripa vse do kosti in samega srca. Nekaj me nagovarja. Čakaj malo ta kraj se mi zdi grozno znan. Kaj ni to tisti, kraj katerega sem sanjal?

Nedvomno. Postal sem vzhičen in začel govoriti Paulu naj ustavi, da moram iti tja, a točke, kjer bi obrnili kar ni in ni bilo. Drek, kaj pa zdaj? Hitro sem sprejel situacijo in v sebi sklenil, da ni druge kot da se vrnem. Zakaj se ne bi poti lotil kar peš in naredil en tak pohod, vrag, morda kar romanje?

Špeh kilometrov naprej je namreč tisto prikupno mestece imenovano Lahaina, kjer smo se ustavili včeraj in kamor smo namenjeni tudi danes. Tisto mestece, ki naj bi imelo največji kip Bude izven Japonske ali Azije. Nekaj takega, nisem čisto prepričan. In, če ne veste, mi je bil Buda vedno neke posebne vrste navdih, kajti če bi pripadal neki veri, bi ta bila budizem. Vsaj tako sem si rekel kakih sedem let nazaj in to je ostalo z mano vse do danes. Dobro. Torej bom šel na pohod od hostla do obale pod klifom in naprej do Lahaine. Bilo je odločeno in moje prvo romanje je bilo tik pred pragom.

Minilo je nekaj dni in počakal sem, da sem se poslovil od Slovencev, ki sta mi delala družbo na prvi polovici mojega havajskega doživetja, potem pa nisem bil čisto prepričan. Bi morda še en dan ostal v hostlu, še malo uredil zapiske, uredil prtljago preden odidem na to romanje? Zdelo se mi je nekako najbolj smotrna odločitev.

Ponedeljek, petnajsti maj, hostel na Mauiu. Prijatelja sta odšla in slovo je bilo vzeto. Pisal sem en prispevek prav temu v znak in še vedno nisem bil prepričan kdaj naj se odpravim na pot. A ko sem sedel tam za mizo in ob pisanju poslušal to glasbo, s katero so ena in isti ljudje utrujali odkar smo prišli, kot da smo neki »dope-shit-prekleto-hardass-geto« ljudje, nisem mogel več. Nisem mogel več gledati ljudi, ki do korenin zanikajo sebe in svoje družine. Spisal sem prispevek do konca, ga objavil in šel svojo pot.

Nisem bil ravno pripravljen. Obutev ni bila optimalna, zaloga hrane je bila v eni posodici riža, nahrbtnik pa je bil skoraj da večji od mene. A tako je, tako je bilo in romanje se lahko začelo.