Občutek.

Srce utripa, nervoza bije, telo nemirno, glava polna, a hkrati prazna. Kaj sedaj?

Petega februarja sem se vrnil v Slovenijo, torej že dva poštena meseca nazaj. Matr kako čas teče… Sprva je bilo vse krasno. Redkokdo je vedel za moj povratek in tako sem lahko enega za drugim presenečal svoje bližnje.  Gledati te radožive obraze in presunljive odzive je bila dobrodošlica katero bi si lahko le nasanjal. Da bi vam napisal kaj se je potem še dogajalo sem se vrgel v svoje zapise in…

Minil je še en mesec več. Pa sem zdaj spet želel iti gledati nekam, ker se mi zdi, da sem glede tega še nekje nekaj zapisal. Ne kaj, kaj je kaj.

 

Evo, pa sem pri brskanju po googlu našel tole pesem. Kar čedno, hehe ali karkoli že.

Mislim, da to dovolj zgovorno ponazarja tisto bolj čedno morda čarobno plat mojega sanjavega bivanja v zadnjih mesecih. A dobro, preden me zanese naj se ustavim, ker danes imam na duši nekaj drugega.

Vsaj dva meseca sem se spravljal k temu, da se zopet oglasim in v tem času mnogokrat začel in tudi mnogokrat prišel nekam, a kot sami vidite nikoli dovolj daleč da bi od mene kaj slišali. Nekaj je zmanjkalo. Ne kaj, kaj bi to bilo?

Bil sem zaverovan, da je bil to ta moj ne preprosti perfekcionizem. To, da razmišljam in razglabljam v svoji glavi o tisoč in enih variantah. Kako začeti, kam iti, kje končati. Pa vse kar je in ni vmes. Verjel sem da je to to, kar me zavira in preprečuje, da bi stopil na vrh vsega in iz njegovega roba v brezno zakričal:

»živ sem, še vedno sem živ! Vrgel sem se v reko ljubezni in z njenim tokom šel po poti življenja ter prišel k sebi.«

Pretiravanje. No, saj do roba sicer res zopet sem prišel, le glasu nisem spravil iz sebe. Pač nisem vedel kaj in kako točno povedati, ampak ja, zato ne morem kriviti moj ne preprosti perfekcionizem. Za to v bistvu nimam kriviti ničesar, sploh pa ne tega perfekcionizma brez čigar vzgiba se sploh ne bi gnal do roba in čez.

Brez tega ne bi imel občutka, da grem do prepada in skočim ter se po možnosti razletim. In potem to ponovim spet in spet in spet v tem sanjavem upanju, da enkrat, ja enkrat pa nekaj, ne kaj, bo drugače. Da enkrat lahko bom rekel, da enkrat, vsaj enkrat, ljudje bodo lahko rekli:

»Za spremembo se Aljaž Markelj, ta sanjavi romantik preprostega življenjepisja, ki rad se igra z besedami in skače čez robove, ni razletel.«

Potem naj se pa ugiba, kako za vraga se je to zgodilo. Ampak hej, meni je vseeno, ker ko luciden si v sanjah takrat menda je vse mogoče.

In evo, tako v tem trenutku spet ali pa še vedno stojim na robu, a kot berete zdaj res nekaj spravil sem iz sebe in kaj bi to ne kaj torej bilo, če ni popolnost, ki žene strah mi v kosti?

Tisto kar toliko časa sem lovil, iskal, razstavljal in gradil, da na koncu lahko potrdil sem to kar dolgo v sebi sem že vedel. To, kar govorim so opisi nečesa, približki nečemu, poskusi da zajamem to, kar se ne da zajeti. Razumeti občutek. Paradoks, ironija.

To moje izogibanje napak, ta moj strah pred njimi, strah pred neuspehom, pred nepopolnostjo, to je vedno bilo tu in vedno bo. Zakaj torej še vedno včasih se borim s tem, namesto da pustil bi, da je in bije. Tako kot včasih, ko sicer je bolelo, a ni to bil problem na sebi. Problem je bil zgolj v izzivih pred katere me postavlja in s katerimi se nisem znal soočiti. Nato sem pa neki točki dobil idejo, da to je problem katerega moram, prav moram popraviti, če ne celo odpraviti. Delati na tem kot da je to neka delavnica… halo, jaz nisem tehnik.

Jaz nisem tehnik in moje telo ni avto, moj um ne stroj, moje srce ne motor. Občutki, mar oni poganjajo mašine? In kje je občutek, če človek s sabo v konfliktu hrepeni po nečem več, čeprav hkrati ve, da kdaj je to, kar imaš, ta nekaj več? Ne kaj je ne kdaj pač več kot to kar ne imaš. Kar nimaš.

Bo počasi dovolj tega kar nisem in nimam?

Vprašanje. Ta boj in konflikt sta prav tako del zgodbe. Kot tudi to, da (skoraj) vedno nekaj zmanjka, saj (skoraj) vedno nekje še nekaj bo zapisano. Ene sanje, ki ta nerazumen um, v svoji glavi tako poln in prazen, vznemirjajo, vsaj toliko kot tudi vznemirjajo telo, bijejo nervozo, utripajo srce.

No, saj kako naj ne bi, ko rob, katerega tako rad sem se oklepal, sedaj le še je spomin. Kakšen občutek.

Kaj sedaj?

Utrip poti.

Preden sem se odpravil na to dogodivščino, to Kanado, sem skušal držati kar se da odprto držo in kot primer tega ljudem, ki so me spraševali kaj bom na tej poti počel ali pa koliko časa bom ostal, kratko malo odgovoril, ne vem. Bila je popolna resnica. Res nisem kaj dosti vedel.

In potem 9, 10 mesecev pozneje sem se v teh hladnih novembrskih mesecih znašel v koči sredi divjine, hočeš-nočem izpostavljen vsem nejasnostim svoje poti, predvsem pa, kaj storiti ko leto v Kanadi mine? Kam iti? Vsa ta vzporedna življenja  so me kot običajno  vlekla na razne konce sveta in nekje med njimi se je skrivala tudi Slovenija.

Mislim, da me je bilo in me še vedno je kar malo strah se vrniti. Morda predvsem ker ne vem če bosta vso to pogrešanje in izkustva hvaležnosti nabrana na poti dejansko pretvorjena v realnost. Kajti eno je biti daleč stran in doživljati, drugo je pa biti spet tam, nazaj v starih vzorcih, družbi, kalupih, ljudeh, katere v trenutku odsotnosti človek mnogo lažje ceni kot takrat ko so pred njim v vsej človečnosti. Poraja se torej vprašanje, ali bo vso to moje doživljanje, pogrešanje in urjenje vzdržalo, tudi ko se vrnem? Ali bom zmogel ostati hvaležen in vsaj približno zadržati perspektivo čezoceanskega pogleda?

Prav zato ker se mi niti sanja, se mi je v tistih mesecih zdelo kot da bi bil ta povratek prezgoden. »A zakaj?« sem se takoj zatem vprašal. Nekaj v meni mi je pravilo kot da bi mogel po Kanadi še kam iti. Narediti iz te izkušnje še nekaj več, neko svetovno potovanje morda. In na nek način res nisem hotel zamuditi Škotske z mojimi prijatelji, mojega romanja po Španiji, doživljanja Portugalske s prijateljem, popravljanja preteklosti v ameriški koči in seznanitve s čudovitim kinom ter navsezadnje, opevanega azijskega potovanja. A kdo pravi da bom to zamudil, če se recimo, čisto hipotetično, februarja vrnem domov? Kdo pravi, da ne morem priti domov za par dni in potem vzeti nahrbtnika na rame ter ponovno oditi. Ali pa imeti kratke izlete. Malo časa za Škotsko, malo za Portugalsko, malo za Ameriko in seveda Azijo.  Zakaj to ne bi šlo?

Verjetno zato, ker sem na neki točko potovanja, verjetno še pred potovanjem, s sabo sklenil tihi dogovor, da ko se vrnem, se hočem vrniti za stalno. Ne imeti več teh vzgibov, da rabim nekam iti, ampak da bom zmožen in popolnoma zadovoljen s tem da ostanem in se po potrebi do konca življenja na tem mestu ustalim. V bistvu kar sem v nekem trenutku hotel je opraviti večino potovanja, da potem, tudi če do konca življenja nikamor več ne bi šel, ne bi bilo nikakršnih obžalovanj. Sedaj ko sem to zapisal sem sam sebi postal vsaj malo absurden. A ta um je včasih absurden.

Nisem želel podvreči prijatelje in družino konstantnemu premikanju. Prihajanju in poslavljanju. Kaj pa vem, na nek način se mi še vedno zdi mnogo manj zmagoslavno in herojsko ter tudi rahlo egoistično kot pa prihod po dolgem, dolgem potovanju ko bom lahko rekel družina moja pisana, doma sem in doma bom ostal.

A mogoče mi ta zmagoslavna vrnitev ni usojena. Mogoče moram priti domov v bolečini in mogoče imajo ti ljudje in to okolje prav to, kar potrebujem. Mogoče pa bodo veseli in hvaležni, da sem se vrnil, četudi le za en dan, četudi le za kratek čas. Mogoče je na delu le moja glava in mogoče bi mogel poslušati tisto nekaj, kar me je v svet tudi poslalo. Mogoče bo to znak koliko in kaj sem se zares naučil. Mogoče, a le mogoče je to tista (samo) potrditev, ki jo najbolj potrebujem. Da si znam prisluhniti. Navkljub strahovom, navkljub umu, ki me po svoje od tega odvrača, navkljub dejstvu da je vse skupaj nerazumljivo.

Ker res, zakaj bi se trpinčil? Saj kaj drugega je trpinčenje kot to da grem nasproti sebi samo zaradi nekih zmagoslavnih (iz)umov. Zakaj si ne bi kdaj nečesa olajšal in iz te poti bolečine zavil na pot olajšanja in odrešitve? Ker kdo pa pravi da ta pot in pustolovščina ne vključujeta tudi povratka domov, ko bom morda ponotranjil to da dom, ni nujno dom, ampak na nek način le ideja in konstrukt. Tisto nekaj kar hodi navzkriž s tem, da to kar pogrešaš in to kar iščeš, odkril bi tam kjer nikoli ne izgine.

Strah me je bilo ja in mogoče sem se prvič bližal točki, ko bi, če se ne vrnem, potovanje dobilo jasne obrise pobega. Bega stran od strahov. Tako je bilo tistega novembrskega dne, ko sem ugotovil, da imam že še nekaj časa, da me strese. Tako sem vzel vso svojo modrost in prepustil prihodnost prihodnosti s preprostim upanjem, da bom že prejel sporočilo, ki me bo seznanilo z naslednjim korakom. Utrip poti mi bo že dal vedeti. Vsaj tako sem upal.

Na srečo, veselje ali mir to upanje ni ostalo neuslišano, saj me je na nek mrzel decembrski dan med sprehajajočim poslušanjem glasbe v trenutku popolne zadetosti ponovno streslo. Iz neba se je usulo, veter je vihtel in sredi kože razjedajočega mraza v okolici pisanih razsvetljav sem našel svoj zaklad. Zaklad, čigar vsebina lažja je bila od peresa in odmerjena v sanjah. Tako sem na nek čarobno nenavaden način našel mir v izpolnitvi glavnega namena tega potovanja.

No, mogoče ne v celoti, saj težko rečem, da sem uspel razvozlati zavihano uganko kaj dolgoročno početi s tem svojim dragocenim življenjem. Lahko pa rečem, da sem vsaj uspel uvideti kaj storiti, da se še bolj razvozlam in čemu se torej posvetiti v tekočem letu. Dovolite mi, da o podrobnostih spregovorim kdaj drugič. Ljubezen objeta v gnezdo domačnosti me namreč kliče k sebi in v prihodnjih utripih bi rad bi bil z njo v celoti. Srce moje našel sem pot domov!

Dan 281. V hoji.

»Ko hodiš tam po poti so trenutki, ko se sprašuješ zakaj ti je tega treba. So trenutki, ko bi najraje vse odvrgel, vključno s sabo in počakal, da te nekdo pobere. Notranji vzgibi vihrajo po telesu in vsega imaš preveč. A pride trenutek, pogosto kmalu za najhujšim viharjem, ko se vse razjasni in zbistri; vihar se poleže in nastopi mir. Blažen mir v katerem se lahko v celoti prepustiš pričujočemu trenutku, v celoti prepustiš bivanju in temu da si – čuteče in živeče bitje. Tam si, tam ste – ti, ta pot in telo, ki te po njej vodi. Ni besed, ki bi motile in ni besed, ki bi opisale. Preprosto greš in doživiš.«

Vzeto iz zapiskov prvega romanja

Sedaj že dodobra oddaljeni mesec pohodništva na Havajih mi je dal misliti o marsičem. Že prej sva se s prijateljem pogovarjala o tem kako si oba predstavljava mene v drugačni luči in obliki kot v katero sem se postavil tu v Kanadi. Mnogo bolj me vidiva kot nekoga, ki bo hodil naokoli, od mesta do mesta, od kraja do kraja in izkušal to življenje na poti, morda celo to življenje na cesti.

Mislim in na nek način čutim, da bi mi tovrstna izkušnja, preizkušnja mnogo bolj prijala kot ta vezanost na Kanado. Hecno je ker, bi s tem denarjem, ki sem ga tu pustil lahko izvedel eno zgledno potovanje po cestah vsega sveta. A tako je naneslo, morda je tako moralo biti, da sem spoznal, prav skozi to »neprijetno«, se sem spomnil in v sebi prerodil, tisto nekaj, kar s sabo vedno sem nosil, a že malo pozabil.

Kot sem rekel so mi ti pohodniški Havaji dali misliti. Ne samo z vzponi in pohodi po raznih hribovjih, gozdovih in vulkanskih parkih, ampak tudi s premagovanjem poti v hoji.  Obudil sem hribolazca v sebi, tistega majhnega pohodnika, ki je že kot deček hodil v hribe in pri šestih ali sedmih letih obiskal naš čudoviti Triglav. Nekateri ljudje so včasih kar malo grdo gledali moje starše, ker so me vlačili po takih vzponih, a kaj ko ti ljudje niso vedeli, da sam sem bil velik pobudnik. Kje drugje bi moj notranji kozorog lahko tako zelo užival in oživel?

Ne samo hribolazca, s Havaji sem obudil tudi tisti del mene, ki je takoj ko se je naučil voziti kolo le tega odvrgel v kot in se raje prepustil trdnosti in stabilnosti lastnih nog. Tisti del mene, ki preprosto rad hodi. Ne nujno po hribih, ampak naravno, po mestu, vasi, gozdu, kjerkoli… če je le priložnost; če je le možnost se z veseljem izognem prevoznim sredstvom. Preprosto mi je to bolj pri srcu. Več vidim, več zaznam, več doživim. Bolj sem jaz, bolj Aljaž v svojem naravnem elementu.

In podobne izkušnje so se preslikale ko sem hode raziskoval Edmonton, ko sem se vzpenjal po Kanadskih hribovjih, se v času festivala vsako noč spustil v enourni pohod iz centra Montreala proti domu ali pa ko sem se odločil za pohod iz glasbenega festivala. No, pa tudi tistega pohoda v pokrajini Louisiane ne bi rad pozabil.

Sploh pa je bilo vse tako zelo osvežujoče, ker sem s tem potovanjem izgubil svoj glavni medij rekreiranja, katerega mi predstavlja nogomet. Šport, katerega vsak dan pogrešam, a s čigar odsotnostjo mnogo lažje živim, ko prepuščen sem življenju v hoji. Je pa kar malo ironično, ker se spominjam kako sem se pri približno desetih letih bolj ali manj odrekel pohodništvu, da sem se lahko posvetil nogometu, ki je s tistim trenutkom zavzel poglavitno vlogo v mojem življenju. A stvari se obrnejo in sedaj je in morda prihaja časovno obdobje, ko nogomet vsaj za nekaj časa prepusti ali pa si vsa razdeli, glavni oder bivanju v hoji. Kdo ve.

Izkusil sem namreč kančke tega zgoraj omenjenega življenja, a zdi se mi, da so bile vse skupaj le drobtinice nečesa, kar bi me potencialno lahko čakalo za enim od prihodnih ovinkov. Zato sem postavljen pred veliko skušnjavo, da se tega življenjskega sloga resno lotim. No, morda ne sedaj, ko vladata zima in mraz. Sploh pa imam tako ali tako občutek, da najprej zaključim tole zgodbo s Kanado. Do dovršim zastavljeno in spišem ne spisano. Končam to svoje urjenje in vadbo v peskovniku ter se nato spustim na pot.

Ker res preprosto je nekaj v hoji, kar požene vse moje celice in aktivira to moje bitje preprosto. Osvobodi me, spusti stene mojega zapora  in odpre moj um. In morda je to tisto, kar še rabim, da vse kar me je in me še bo to severnoameriško leto naučilo, dozori v modrost in tisto nekaj, kar bom iz tega potovanja prinesel v dom.

Ker saj tudi zato sem šel, mar ne? Da se učim, naučim, izbrusim in na svoj način dozorim. Morda s tem potrdim mišljenje Nietzscheja, ki je predlagal, da se naše razumevanje sveta spremeni, ko spremenimo našo telesno aktivnost. Bomo videli.

Bomo videli kaj prihodnost prinese, a v tem trenutku sem hvaležen, da me je sedanjost obdarila s spoznanjem, ki morda ključno oblikuje čase, ki prihajajo. Do takrat pa bom pridno in marljivo vadil v svojem peskovniku, se pripravljal, a ne pozabil, da ni vse vse v cilju, ampak vsaj toliko v poti, ki do njega pripelje. Zame se ta pot, čeprav ironično prispevek objavljam tik pred skoraj dan dolgim letenjem, očitno deloma slika v hoji.