Spomin.

V mojem življenju je včasih tak kaos s katerim se niti približno ne znam spopasti. Vsi ti pritiski, ki me vlečejo k tlom in kličejo v brezno prepada v katerega pa vendarle sam se mečem. Lahko bi si našel službo, lahko šel nazaj študirat ali morda še bolje dokončal ta študij psihologije. Počutil bi se lažje, bilo bi manj kaosa, manj pritiskov, več varnosti. Prekinil bi skakanje.

Na neki točki se bo to tudi zgodilo, a menda ne danes, menda ne zdaj. Kolikokrat že na tej poti sem bil ne daleč od tega da vse skupaj opustim; ko sem vodil svoj prvi projekt bi to lahko z lahkoto storil, pa nisem. Ko po neki sili sam sem ostal pred otokom svobode bi lahko recimo ostal doma, a prav tako nisem. Pa ko duša mi je odmirala v lovljenju in prestavljanju številk tudi ne. Niti ne na poti po Ameriki, kjer ne enkrat, ampak  vsaj 365-krat lahko bi se usedel na avion in odletel domov, a tudi nekako nisem. Zato ne vem zakaj bi to storil sedaj, ko sploh nisem več tako daleč. Vsaj občutek mi tako pravi. Mi pravi naj sledim tej poti, le vztrajam in vse se bo sestavilo.

To je prav ta isti občutek, ki nagovoril me je k tistemu projektu in vsem nadaljnim projektom; pa k otoku  svobode, ironično tudi k računovodenju, pa seveda tudi k poti skozi Ameriko in jasno, k pisanju nečesa kar naj bi bila knjiga – ta moj kaos s katerim se niti približno ne znam spopasti. Ni navodil, ni neke prave teorije, ki bi mi pomagala, ni osebe, ki bi me pred tem rešila. Pa naj se še tako premetavam po postelji, še tako stiskam po telesu magične odrešitve ne bo. Le prsti in roke, ki iz mene spravljajo te besede.

Besede v katere vsi po vrsti dvomimo, ker kaj če le niso dovolj… dobre? Dovolj bogate, dovolj konkretne, dovolj pronicljive, dovolj posebne. Kaj če niso dovolj, da me spravijo od nikogar do nekoga? Take stvari, redno, tudi na dober dan, a takrat manj bolijo. Besede, občutek. Skok. Prepad. Padam? Ja, padam! In rabim to, se spomniš? Rabim spomine, da se mi ne zvrti in da vem kje sem ter jasno, da kam pridem. Sicer človek vrti se v istem kolesju kaosa ne da bi prepoznal… saj veste.

Rob je spomin, ne rabim več skočiti, le še vzleteti, ali pa na nogah pristati, v najhujšem primeru, ah kaj pa govorim, kdo pa pravi da je to najhuje… v glavnem, če ne vzletim, na nek način pristanem ali karkoli naredim, da ob koncu padanja še obstanem, potem naj vsaj hrabro se razletim.

Z občutkom do propada in karkoli sledi temu, ko je ali ni nič. Dovolj.

Občutek.

Srce utripa, nervoza bije, telo nemirno, glava polna, a hkrati prazna. Kaj sedaj?

Petega februarja sem se vrnil v Slovenijo, torej že dva poštena meseca nazaj. Matr kako čas teče… Sprva je bilo vse krasno. Redkokdo je vedel za moj povratek in tako sem lahko enega za drugim presenečal svoje bližnje.  Gledati te radožive obraze in presunljive odzive je bila dobrodošlica katero bi si lahko le nasanjal. Da bi vam napisal kaj se je potem še dogajalo sem se vrgel v svoje zapise in…

Minil je še en mesec več. Pa sem zdaj spet želel iti gledati nekam, ker se mi zdi, da sem glede tega še nekje nekaj zapisal. Ne kaj, kaj je kaj.

 

Evo, pa sem pri brskanju po googlu našel tole pesem. Kar čedno, hehe ali karkoli že.

Mislim, da to dovolj zgovorno ponazarja tisto bolj čedno morda čarobno plat mojega sanjavega bivanja v zadnjih mesecih. A dobro, preden me zanese naj se ustavim, ker danes imam na duši nekaj drugega.

Vsaj dva meseca sem se spravljal k temu, da se zopet oglasim in v tem času mnogokrat začel in tudi mnogokrat prišel nekam, a kot sami vidite nikoli dovolj daleč da bi od mene kaj slišali. Nekaj je zmanjkalo. Ne kaj, kaj bi to bilo?

Bil sem zaverovan, da je bil to ta moj ne preprosti perfekcionizem. To, da razmišljam in razglabljam v svoji glavi o tisoč in enih variantah. Kako začeti, kam iti, kje končati. Pa vse kar je in ni vmes. Verjel sem da je to to, kar me zavira in preprečuje, da bi stopil na vrh vsega in iz njegovega roba v brezno zakričal:

»živ sem, še vedno sem živ! Vrgel sem se v reko ljubezni in z njenim tokom šel po poti življenja ter prišel k sebi.«

Pretiravanje. No, saj do roba sicer res zopet sem prišel, le glasu nisem spravil iz sebe. Pač nisem vedel kaj in kako točno povedati, ampak ja, zato ne morem kriviti moj ne preprosti perfekcionizem. Za to v bistvu nimam kriviti ničesar, sploh pa ne tega perfekcionizma brez čigar vzgiba se sploh ne bi gnal do roba in čez.

Brez tega ne bi imel občutka, da grem do prepada in skočim ter se po možnosti razletim. In potem to ponovim spet in spet in spet v tem sanjavem upanju, da enkrat, ja enkrat pa nekaj, ne kaj, bo drugače. Da enkrat lahko bom rekel, da enkrat, vsaj enkrat, ljudje bodo lahko rekli:

»Za spremembo se Aljaž Markelj, ta sanjavi romantik preprostega življenjepisja, ki rad se igra z besedami in skače čez robove, ni razletel.«

Potem naj se pa ugiba, kako za vraga se je to zgodilo. Ampak hej, meni je vseeno, ker ko luciden si v sanjah takrat menda je vse mogoče.

In evo, tako v tem trenutku spet ali pa še vedno stojim na robu, a kot berete zdaj res nekaj spravil sem iz sebe in kaj bi to ne kaj torej bilo, če ni popolnost, ki žene strah mi v kosti?

Tisto kar toliko časa sem lovil, iskal, razstavljal in gradil, da na koncu lahko potrdil sem to kar dolgo v sebi sem že vedel. To, kar govorim so opisi nečesa, približki nečemu, poskusi da zajamem to, kar se ne da zajeti. Razumeti občutek. Paradoks, ironija.

To moje izogibanje napak, ta moj strah pred njimi, strah pred neuspehom, pred nepopolnostjo, to je vedno bilo tu in vedno bo. Zakaj torej še vedno včasih se borim s tem, namesto da pustil bi, da je in bije. Tako kot včasih, ko sicer je bolelo, a ni to bil problem na sebi. Problem je bil zgolj v izzivih pred katere me postavlja in s katerimi se nisem znal soočiti. Nato sem pa neki točki dobil idejo, da to je problem katerega moram, prav moram popraviti, če ne celo odpraviti. Delati na tem kot da je to neka delavnica… halo, jaz nisem tehnik.

Jaz nisem tehnik in moje telo ni avto, moj um ne stroj, moje srce ne motor. Občutki, mar oni poganjajo mašine? In kje je občutek, če človek s sabo v konfliktu hrepeni po nečem več, čeprav hkrati ve, da kdaj je to, kar imaš, ta nekaj več? Ne kaj je ne kdaj pač več kot to kar ne imaš. Kar nimaš.

Bo počasi dovolj tega kar nisem in nimam?

Vprašanje. Ta boj in konflikt sta prav tako del zgodbe. Kot tudi to, da (skoraj) vedno nekaj zmanjka, saj (skoraj) vedno nekje še nekaj bo zapisano. Ene sanje, ki ta nerazumen um, v svoji glavi tako poln in prazen, vznemirjajo, vsaj toliko kot tudi vznemirjajo telo, bijejo nervozo, utripajo srce.

No, saj kako naj ne bi, ko rob, katerega tako rad sem se oklepal, sedaj le še je spomin. Kakšen občutek.

Kaj sedaj?

Misel o minljivosti

Vsake toliko, na mesec, morda dva, me nekje v globini srca res močno, močno stisne. Težko je to ubesediti, ampak občuti se kot neka mešanica adrenalina, žalosti, bolečine in strahu. Ta občutek je tako grozen, da ga po navadi nemudoma potlačim nazaj daleč v svojo podzavest in skušam nanj čim prej pozabiti…

Preden nadaljujem naj objasnim, da se sicer bojim le peščice reči. Ne bojim se ne višine, hitrosti, nevarnosti, niti strupenih živali. Da se razumemo, gojim spoštovanje do njih, ampak ni me pa strah, ne bojim se.

Me je pa zares strah ene stvari – naše minljivosti. V bistvu ne toliko dejanske smrti (beri: trenutka ko umremo) ampak bolj samega dejstva da me dejansko od tega trenutka kar naenkrat več ne bo. Nikoli več, nikjer več. Ob tem se počutim kot en utrinek, ki kar na enkrat prileti od nekje, se pojavi na nebu, zasije in potem izgine. Ni ga  več, nikdar več, nikjer več.

Živo se spominjam dne, ko sem prvič v svojem življenju pomislil na to minljivost. Ko sem prvič v življenju dejansko začel dojemati kaj je to smrt. Prej mi je bil to pač nek dogodek, nekaj kar se zgodi, tako kot zahod, ali ko se ugasne luč – nek dogodek pač. Tistega dne pa me je presunilo, da ni to kar en dogodek. Daleč od tega, to se zgodi samo enkrat, to je zaključna scena mojega življenja, mojega bivanja, mojega obstoja.

Kaj je bilo preden sem nastal? Kako je nastal svet, kako je nastalo vesolje, kdaj je nastalo vesolje, kje je vesolje, kdaj je vesolje, zakaj je vesolje… in kaj je bilo prej? Ali kdaj se je začel čas. Pa zakaj se je začel? Ja, posmrtno življenje je ena razlaga, ki smo jo (najbrž) ustvarili ljudje da bi se pomirili, ampak meni to ni dovolj. Pa tudi znanstvene razlage o velikem poku… daj no, kdo pa ga je sprožil in zakaj in kdaj in kako in kje… to je, če ponudim prispodobo, v bistvu ena “črna luknja” mojega razmišljanja.

No, ampak to me dejansko ne boli tako zelo. Pač smo nastali, kar je super, in živimo, ampak logično vprašanje, ki me veliko bolj boli, pa je, kaj se zgodi potem. Smo res samo utrinek? Tukaj vera spet postreže z zanimivimi odgovori, ampak jaz spet rabim več.

Kaj bo s svetom? Kaj bo, ko se naše sonce spremeni v črno luknjo? Kaj bo ko vesolje doseže kritično velikost? Ali bo vse izginilo? Ali se čas ustavi in kaj bo potem? Zakaj sploh obstajamo, če bo en dan vsega konec in se bo svet tako kot utrinek razblinil v nič? No, tukaj pa se nadaljuje druga “črna luknja” mojega razmišljanja.

Če ste pričakovali odgovor, ga nimam. Ga sploh kdo ima? In ta trenutek bom tudi zaključil s to mislijo, ker so občutki preveč intenzivni….

Vse kar jaz vem je to, da želim tisto obdobje med eno in drugo črno luknjo izkoristiti najbolje in najlepše ter da iz življenja želim potegniti največ, kar se da. Želim zares živeti in poskušam se otresti (čeprav včasih neuspešno) ljudi, navad in stvari, ki bi mi to onemogočale. Moto, ki mislim da lepo zaključi to, kar sem napisal je:

delaj plane kot da bos večno živel in uživaj življenje kot da bos jutri umrl.