Utrip poti.

Preden sem se odpravil na to dogodivščino, to Kanado, sem skušal držati kar se da odprto držo in kot primer tega ljudem, ki so me spraševali kaj bom na tej poti počel ali pa koliko časa bom ostal, kratko malo odgovoril, ne vem. Bila je popolna resnica. Res nisem kaj dosti vedel.

In potem 9, 10 mesecev pozneje sem se v teh hladnih novembrskih mesecih znašel v koči sredi divjine, hočeš-nočem izpostavljen vsem nejasnostim svoje poti, predvsem pa, kaj storiti ko leto v Kanadi mine? Kam iti? Vsa ta vzporedna življenja  so me kot običajno  vlekla na razne konce sveta in nekje med njimi se je skrivala tudi Slovenija.

Mislim, da me je bilo in me še vedno je kar malo strah se vrniti. Morda predvsem ker ne vem če bosta vso to pogrešanje in izkustva hvaležnosti nabrana na poti dejansko pretvorjena v realnost. Kajti eno je biti daleč stran in doživljati, drugo je pa biti spet tam, nazaj v starih vzorcih, družbi, kalupih, ljudeh, katere v trenutku odsotnosti človek mnogo lažje ceni kot takrat ko so pred njim v vsej človečnosti. Poraja se torej vprašanje, ali bo vso to moje doživljanje, pogrešanje in urjenje vzdržalo, tudi ko se vrnem? Ali bom zmogel ostati hvaležen in vsaj približno zadržati perspektivo čezoceanskega pogleda?

Prav zato ker se mi niti sanja, se mi je v tistih mesecih zdelo kot da bi bil ta povratek prezgoden. »A zakaj?« sem se takoj zatem vprašal. Nekaj v meni mi je pravilo kot da bi mogel po Kanadi še kam iti. Narediti iz te izkušnje še nekaj več, neko svetovno potovanje morda. In na nek način res nisem hotel zamuditi Škotske z mojimi prijatelji, mojega romanja po Španiji, doživljanja Portugalske s prijateljem, popravljanja preteklosti v ameriški koči in seznanitve s čudovitim kinom ter navsezadnje, opevanega azijskega potovanja. A kdo pravi da bom to zamudil, če se recimo, čisto hipotetično, februarja vrnem domov? Kdo pravi, da ne morem priti domov za par dni in potem vzeti nahrbtnika na rame ter ponovno oditi. Ali pa imeti kratke izlete. Malo časa za Škotsko, malo za Portugalsko, malo za Ameriko in seveda Azijo.  Zakaj to ne bi šlo?

Verjetno zato, ker sem na neki točko potovanja, verjetno še pred potovanjem, s sabo sklenil tihi dogovor, da ko se vrnem, se hočem vrniti za stalno. Ne imeti več teh vzgibov, da rabim nekam iti, ampak da bom zmožen in popolnoma zadovoljen s tem da ostanem in se po potrebi do konca življenja na tem mestu ustalim. V bistvu kar sem v nekem trenutku hotel je opraviti večino potovanja, da potem, tudi če do konca življenja nikamor več ne bi šel, ne bi bilo nikakršnih obžalovanj. Sedaj ko sem to zapisal sem sam sebi postal vsaj malo absurden. A ta um je včasih absurden.

Nisem želel podvreči prijatelje in družino konstantnemu premikanju. Prihajanju in poslavljanju. Kaj pa vem, na nek način se mi še vedno zdi mnogo manj zmagoslavno in herojsko ter tudi rahlo egoistično kot pa prihod po dolgem, dolgem potovanju ko bom lahko rekel družina moja pisana, doma sem in doma bom ostal.

A mogoče mi ta zmagoslavna vrnitev ni usojena. Mogoče moram priti domov v bolečini in mogoče imajo ti ljudje in to okolje prav to, kar potrebujem. Mogoče pa bodo veseli in hvaležni, da sem se vrnil, četudi le za en dan, četudi le za kratek čas. Mogoče je na delu le moja glava in mogoče bi mogel poslušati tisto nekaj, kar me je v svet tudi poslalo. Mogoče bo to znak koliko in kaj sem se zares naučil. Mogoče, a le mogoče je to tista (samo) potrditev, ki jo najbolj potrebujem. Da si znam prisluhniti. Navkljub strahovom, navkljub umu, ki me po svoje od tega odvrača, navkljub dejstvu da je vse skupaj nerazumljivo.

Ker res, zakaj bi se trpinčil? Saj kaj drugega je trpinčenje kot to da grem nasproti sebi samo zaradi nekih zmagoslavnih (iz)umov. Zakaj si ne bi kdaj nečesa olajšal in iz te poti bolečine zavil na pot olajšanja in odrešitve? Ker kdo pa pravi da ta pot in pustolovščina ne vključujeta tudi povratka domov, ko bom morda ponotranjil to da dom, ni nujno dom, ampak na nek način le ideja in konstrukt. Tisto nekaj kar hodi navzkriž s tem, da to kar pogrešaš in to kar iščeš, odkril bi tam kjer nikoli ne izgine.

Strah me je bilo ja in mogoče sem se prvič bližal točki, ko bi, če se ne vrnem, potovanje dobilo jasne obrise pobega. Bega stran od strahov. Tako je bilo tistega novembrskega dne, ko sem ugotovil, da imam že še nekaj časa, da me strese. Tako sem vzel vso svojo modrost in prepustil prihodnost prihodnosti s preprostim upanjem, da bom že prejel sporočilo, ki me bo seznanilo z naslednjim korakom. Utrip poti mi bo že dal vedeti. Vsaj tako sem upal.

Na srečo, veselje ali mir to upanje ni ostalo neuslišano, saj me je na nek mrzel decembrski dan med sprehajajočim poslušanjem glasbe v trenutku popolne zadetosti ponovno streslo. Iz neba se je usulo, veter je vihtel in sredi kože razjedajočega mraza v okolici pisanih razsvetljav sem našel svoj zaklad. Zaklad, čigar vsebina lažja je bila od peresa in odmerjena v sanjah. Tako sem na nek čarobno nenavaden način našel mir v izpolnitvi glavnega namena tega potovanja.

No, mogoče ne v celoti, saj težko rečem, da sem uspel razvozlati zavihano uganko kaj dolgoročno početi s tem svojim dragocenim življenjem. Lahko pa rečem, da sem vsaj uspel uvideti kaj storiti, da se še bolj razvozlam in čemu se torej posvetiti v tekočem letu. Dovolite mi, da o podrobnostih spregovorim kdaj drugič. Ljubezen objeta v gnezdo domačnosti me namreč kliče k sebi in v prihodnjih utripih bi rad bi bil z njo v celoti. Srce moje našel sem pot domov!

Trenutek za dečka

Po včerajšnjem doživetju viharju navzkrižja sem se danes zbudil nekoliko bolj v miru s sabo, a ta mir ni trajal dolgo. Natančneje, trajal je do trenutka, ko je mati dečka potrkala na vrata in mi sporočila: »Mali je imel težko noč. Zbolel je, tako da bo danes ostal doma.«

Seveda mi je bilo težko za dečka, saj sem videl, da ni čisto pri zdravju. Hkrati pa me je to še dodatno zadelo, ker je otežilo mojo željo in načrt po pisanju in prepisovanju napisanega – željo po pohitritvi koraka v mojem teku za vozom. Tako so me ponovno preplavile skrbi, kdaj in kako bom uspel vse narediti.

Nato je posijal žarek upanja. Glede na to, da sta oba bolehala jo je skrbelo zame, če ne bi bilo bolje da za kratek čas odidem. »Mogoče če greš v mesto ali pa za dva dni k prijatelju,« mi je ponudila možnost. Rekla sva, da bova videla in posvetil sem se meditaciji.

Ko sem končal, sem v miru pogledal vase. Če bi šel do prijatelja bi bilo to res fantastično in doživel bi pravi užitek ter oddih. A po drugi strani nisem želel pustiti dveh bolnikov prepuščenih sami sebi. Čutil sem, da bi lahko prevzel nekaj odgovornosti, malo potisnil nazaj moj jaz in postavil v ospredje tiste, ki me potrebujejo. Ko sem dojel, kaj od tega je bil lahek izhod, sem bil odločen, da ostanem.

Tako sva par ur kasneje  z dečkom korakala po parku, da bi se malo nadihala svežega zraka in se okopala v energiji ter vitaminih brstečega sonca, kar je sicer prava redkost v tem mestu. Naletela sva na igrala, za trenutek odložila stvari in zabava se je za dečka začela.

Kaj pa zame? Jaz sem bil z mislimi popolnoma nekje drugje. Razmišljal sem o vsem doživetjih in kako bi bilo dobro o tem kaj napisati. Usedel sem se na rob igral in iz žepa potegnil črno žepno beležnico. V roke sem vzel svinčnik in ga pritisnil ob papir, a takrat sem doumel – bežal sem od sedanjega trenutka.

Tako sem doživel še eno razpotje. Odvezati se od tega, kar je tu pred mano in se potopiti v svet besed ter preteklih izkustev ali odložiti pisalo in beležko, pogledati gor ter se posvetiti dečku in biti z njim v tem trenutku. Blisk introspekcije in intuicije… odločitev je padla. Kmalu sva bila že ujeta v dogajanje.

»Ne, ne, ne! Ne grem dol,« je vztrajal deček stoječ pred velikim toboganom. »Pojdi no, verjamem vate,« sem ga jaz spodbujal. »Nočem, nočem,« je odvračal deček. Takrat sem se ustavil in mu mirno dejal, da ne rabi iti. »Boš že šel, ko boš pripravljen,« sem mu rekel. Nato pa se mi je posvetilo vprašanje, da mogoče sploh še nikoli ni šel sam. Prav to sem ga vprašal in odvrnil mi je, da ne ve. Prejel sem močan občutek, da še nikoli ni šel in kmalu mi je to potrdil s stavkom: »Vedno greva skupaj z mami.«

Razumel sem in za trenutek sva obstala ter se potem drugje igrala, a me je že kmalu presenetil. »Aljaž, hočem iti,« je dejal in bil sem navdušen. »Pojdi, pojdi, pojdi,« sem vzhičeno vzklikal. Opazoval sem ga kako se vzpenja po lestvi tobogana in vneto pričakoval trenutek, ko bo ponovno stal pred spustom. Hitro je prispel na vrh in tam je bil, kolebal ali bi šel ali ne. Še enkrat več sem ga vzpodbudil in mu obljubil, da bo vse dobro in v naslednjem trenutku je že drvel navzdol.

Spustil se je, spustil se je! Kar nisem in nisem mogel verjeti. Bil sem tako zelo ponosen nanj, tako zelo srečen, da je presegel svoj strah in se z njim spustil navzdol. V tem trenutku sem začutil nekaj, čemur bi lahko rekel očetovski ponos.

Tudi deček je bil navdušen in skakljajoče vzklikal: »Uspelo mi je, uspelo mi je!«. Po prebitem ledu se je tisti dan še neštetokrat spustil po toboganu in vsakič znova užival. Ko sva prispela domov je takoj stekel k mamici in ji s pristnim veseljem in ponosom pripovedoval o svojem veličastnem podvigu. Kako rad sem to opazoval in ob tem negoval zavedanje, da sem tudi sam imel svoj delež pri tem.

Posebej pa mi je bilo vse skupaj v radost, ker vsega tega ne bi bilo, če bi izbral lahek izhod. Vsega tega ne bi bilo, če bi odšel k prijatelju ali bil zatopljen v pisanje stran od dečkovega sveta. Vsega tega ne bi bilo, če bi v neurju navzkrižji prezrl glas, ki me je nagovarjal naj ne zbežim drugam. Glas, ki je potreboval mojo pozornost, ljubezen, nekoga, ki ga posluša.

Tanka je meja med odgovorno potjo poslušanja srčnega sebe ter neko nekoliko bolj lagodno potjo, tlakovano z malo več odmaknjenosti in oglušelosti. Tako tanka, da je skoraj nemogoče vedno se odločiti v skladu s sabo. Kdaj je res zahtevno, saj mnogokrat terja zaupanje in pogum za doživljanje ter vztrajanje preko strahov, nelagodja in udobja. A taka doživetja in trenutki mi dajejo potrditev, upanje in vero, da je vsaj kdaj vredno iti ta korak dlje in nameniti trenutek dečku, ki bi rad bil slišan.

Včasih se mi zdi, da je res potrebno samo preprosto prisluhniti in zaupati, da bo življenje poskrbelo za ostalo.


Trenutek za dečka je gostoval tudi na strani e-Psihologija.

Družina za dva

V zadnjih tednih sem veliko, neposredno ali posredno, napisal° (glej spodaj) o izkušnji z družino, ki me je gostila v mesecu marcu in aprilu, a v nobenem od prispevkov se nisem zares dotaknil razloga, ki me je privedel sem in prav to bo tematika zaključnega prispevka Družina za dva.

Kot boste lahko o tem prebirali, ko enkrat objavim starejše zapise, sem se v obdobju pred odločitvijo za družino ogromno ukvarjal z denarjem in načini kako preprečiti njegovo, vsaj v mojem umu, prekomerno odtekanje ter privarčevati del financ za nadaljnjo pot. Po možnosti za čas po Kanadi. Nisem bil vajen tega položaja, zame je bilo nekaj povsem novega in skrajno izzivalnega.

Marsikaj ni bilo več tako zelo samoumevno. Kot na primer to, da bi kar imel »brezplačno« streho nad glavo s polnim hladilnikom, ki čaka na moj lačen želodček. Občutek varnosti se je rahljal, vse je postalo mnogo bolj vprašljivo in s tem mnogo manj predvidljivo, mnogo bolj nevarno. Nevarno za moj »ziheraški« in k popolnosti usmerjeni jaz.

Pri vsem tem neuspešno iskanje Workaway priložnosti ni bilo ravno  v pomoč. Pri enemu zavrnjen, pri parih ostal brez odziva. Postajal sem nestrpen, neučakan, želel sem že neko rešitev. Učil sem se biti s temi občutki, a naposled zbežal v iskanju varnega zatočišča pred viharjem, ki je divjal v mojem svetu.

Odločil sem se poskusiti zbežati k družini za katero sem imel občutek, da mi bo odpisala in me sprejela pod streho. To je  bil glavni motiv, glavni razlog – varnost in vendarle neka izkušnja potrditve. Da nisem kar nekdo, katerega nihče noče. Kar nekdo, ki bo skozi kanadsko izkušnjo ostal popolnoma spregledan. Kot vidite me torej ni gnalo srce, prav nasprotno.

Pri tem sem si odločitev lajšal s tem, da bi tako ali tako potreboval malo več rutine in stalnosti. Zaostajal sem v pisanju in ta družina bi lahko bila dobra priložnost, saj bi za minimalno dela dobil prenočišče, ob tem pa je po opisu izgledalo vse precej rutinsko. Dopovedoval sem si, da ravno to rutino potrebujem, da bom padel v ta cikel pisanja in prepisovanja. Sicer je bilo to  popolnoma kontra mojemu toku in vibracijam, a se mi je vseeno na nek način zdelo racionalno povsem sprejemljivo. Seveda sem se zavajal, saj bi si lahko preprosto najel sobo in preživel dneve zaprt vanjo v pisanju. Razlaga je imela luknje, katere sprva nisem želel sprejeti.

Kot vedno pa je najbolj hecno pri vsem skupaj, da sem prejemal signale, ki so mi govorili, da še lahko spremenim pot. Ni bilo še prepozno, da poslušam sebe za ceno večje nevarnosti in nestanovitnosti. Še celo ona mi je ponudila 3 dnevni rok, da se odločim. Brez zamer, brez jeze, brez česarkoli bi se razšli v miru. A jaz sem želel malo poceni in hitro pridobljenega miru, da vsaj za nekaj časa ne bi več potreboval iskati rešitev in imel malo stalnosti. Končno že imel svojo sobo, svojo posteljo, svoj prostor za telovadbo, mesto za razpakiranje nahrbtnika.

Prva dva tedna z družino sta minila nadvse udobno, a počasi in vztrajno  so viharne sile ponovno prihajale na plano ter vznemirjale mojega duha. Srce je sporočalo, da se ne počuti slišano, a jaz nisem mogel ali bolje, nisem upal prisluhniti klicu do te mere, da bi mu povsem sledil. Tako sem se boril sam s sabo in se prepričeval, da bo že, kar je vse skupaj samo še otežilo.

Rad bi nekoč prišel do točke v svojem življenju, ko se bom z odprtimi rokami v vsej svoji ranljivosti odprl sebi, drugim in življenjskemu toku, a trenutno mi na čase še zmanjka kanček samozavesti in zaupanja, da bi se lahko kontinuirano prepustil – iz dna srca ravnal po principu srca in si rekel naj bo, kar bo. Še vedno sem v procesu ponotranjanja talismana poti:

»želim, da v mesecih, ki so pred tabo spoznaš, da si ti sam tista luč, ki jo iščeš v svetu.«

A kako naj si dopovem, da sem ta luč? Kako naj se naučim ljubiti težko ljubeča mesta? Biti na točki, ko se lahko ljubeče pogovorim s sabo in vključenimi namesto, da bi zbežal od neprijetnosti? To bi rad, saj se zavedam, da se s tem se pogosto odpre pot, katero prej v tem zagriženem boju s sabo ne vidim. Pot, ki ne pelje nujno stran, ampak nasprotno, me uči biti domač na mestih, ki niso v ideji in teoriji povsem domača. Da se znam sprostiti in preprosto biti – to, kar sem, ne glede na to kje sem in s kom sem.

No, nekaj sem vendarle ukrenil… zbežal. Še drugič… enostavno si nisem predstavljal zdržati v tem stanju do konca aprila. Postajal sem nestrpen, neučakan, želel sem že neko rešitev. Želel sem se biti s temi občutki, a naposled zbežal v iskanju varnega zatočišča pred viharjem, ki je divjal v mojem svetu. Se sliši znano?

Seveda nisem kar tako izginil, ampak izkoristil dogovor dosežen že na samem začetku, ko sem dejal, da bom mogoče dva tedna pred napovedanim rokom odšel v Calgary. A glede na to, da se v zvezi s tem ni nič premikalo, sem izkoristil špranjo in namesto Calgary-a vpeljal prijatelja na študentskem kampusu. Mislim, saj je »šefica družine« po svoje razumela, saj sem vsak vikend odhajal k njemu. Ob tem pa sem  tudi povprašal, če ji to ustreza. Dejala je sicer, da ji je odločitev v redu, a imel sem občutek, da ni bila čisto iskrena. Zato sem še enkrat preveril, a ker je vztrajala, nisem več drezal. Kompromis je bil dosežen. Obe strani sva nekaj izgubili in nekaj pridobili.

Tako se je zgodba nekako zaključila in navkljub težavam ter tegobam lahko mirno rečem, da sem odnesel mnogo uporabnega, naučil marsikaj dragocenega. Doživel sem marsikatero navdihujočo zgodbo in mislim, da smo skupaj izkusili vsak svoj delež življenja.  A navkljub vsemu smehu, vsej zabavi sem se vendarle silil, vse preveč trudil, na svoj način bežal.

Pri tem ne kažem s prstom na družino, niti ko rečem družina za dva. S tem zgolj izražam, da v teh okoliščinah tam nisem našel svojega mesta pod soncem. Preprosto sem se znašel na zame osebno (pre)zahtevnem mestu, kjer se nisem znal v celoti odpreti in prepustiti. Bili so trenutki preboja in trenutki boja. Ljubezen je bila tam, kot je povsod, a jaz je nisem znal v celoti objeti.

Kot pravijo vsaka šola nekaj stane in jaz upam, da sem z družino in Vancouvrom nasploh oddelal velik kos stroškov tega nauka:

Življenjski tok jasno ni premočrten in konstanten. Valuje, vijuga in mi z njim. Kdaj se nam uspe umiriti in prisluhniti sebi, kdaj nas pač odnese v stran ter malo pretrese. Zato je tako dragoceno premakniti luč sveta vase. Doumeti in doživeti, da občutek ljubljenosti ni toliko odvisen od tega kje si in s kom si, ampak v divji norosti in svobodi, da si dovoliš preprosto biti kdor si.

Upam, da okrepljen s  izkušnjo, čeprav sem, kako paradoksalno, najprej storil korak vstran, na koncu vendalre storim par korakov bližje jedru tega potovanja – priti domov k sebi in biti s sabo v vsej preprostosti življenja.

 


° Bodi, Običajno, Med semaforskimi lučmi, Čakanje in pričakovanje potrditve, Nauk izmuzljivega, Neurje navzkrižja, Trenutek za dečka, »Četrtak«, Čudovita narava, Preprosti življenjski trenutki, Adijo, Figura domišljije).