Utrip poti.

Preden sem se odpravil na to dogodivščino, to Kanado, sem skušal držati kar se da odprto držo in kot primer tega ljudem, ki so me spraševali kaj bom na tej poti počel ali pa koliko časa bom ostal, kratko malo odgovoril, ne vem. Bila je popolna resnica. Res nisem kaj dosti vedel.

In potem 9, 10 mesecev pozneje sem se v teh hladnih novembrskih mesecih znašel v koči sredi divjine, hočeš-nočem izpostavljen vsem nejasnostim svoje poti, predvsem pa, kaj storiti ko leto v Kanadi mine? Kam iti? Vsa ta vzporedna življenja  so me kot običajno  vlekla na razne konce sveta in nekje med njimi se je skrivala tudi Slovenija.

Mislim, da me je bilo in me še vedno je kar malo strah se vrniti. Morda predvsem ker ne vem če bosta vso to pogrešanje in izkustva hvaležnosti nabrana na poti dejansko pretvorjena v realnost. Kajti eno je biti daleč stran in doživljati, drugo je pa biti spet tam, nazaj v starih vzorcih, družbi, kalupih, ljudeh, katere v trenutku odsotnosti človek mnogo lažje ceni kot takrat ko so pred njim v vsej človečnosti. Poraja se torej vprašanje, ali bo vso to moje doživljanje, pogrešanje in urjenje vzdržalo, tudi ko se vrnem? Ali bom zmogel ostati hvaležen in vsaj približno zadržati perspektivo čezoceanskega pogleda?

Prav zato ker se mi niti sanja, se mi je v tistih mesecih zdelo kot da bi bil ta povratek prezgoden. »A zakaj?« sem se takoj zatem vprašal. Nekaj v meni mi je pravilo kot da bi mogel po Kanadi še kam iti. Narediti iz te izkušnje še nekaj več, neko svetovno potovanje morda. In na nek način res nisem hotel zamuditi Škotske z mojimi prijatelji, mojega romanja po Španiji, doživljanja Portugalske s prijateljem, popravljanja preteklosti v ameriški koči in seznanitve s čudovitim kinom ter navsezadnje, opevanega azijskega potovanja. A kdo pravi da bom to zamudil, če se recimo, čisto hipotetično, februarja vrnem domov? Kdo pravi, da ne morem priti domov za par dni in potem vzeti nahrbtnika na rame ter ponovno oditi. Ali pa imeti kratke izlete. Malo časa za Škotsko, malo za Portugalsko, malo za Ameriko in seveda Azijo.  Zakaj to ne bi šlo?

Verjetno zato, ker sem na neki točko potovanja, verjetno še pred potovanjem, s sabo sklenil tihi dogovor, da ko se vrnem, se hočem vrniti za stalno. Ne imeti več teh vzgibov, da rabim nekam iti, ampak da bom zmožen in popolnoma zadovoljen s tem da ostanem in se po potrebi do konca življenja na tem mestu ustalim. V bistvu kar sem v nekem trenutku hotel je opraviti večino potovanja, da potem, tudi če do konca življenja nikamor več ne bi šel, ne bi bilo nikakršnih obžalovanj. Sedaj ko sem to zapisal sem sam sebi postal vsaj malo absurden. A ta um je včasih absurden.

Nisem želel podvreči prijatelje in družino konstantnemu premikanju. Prihajanju in poslavljanju. Kaj pa vem, na nek način se mi še vedno zdi mnogo manj zmagoslavno in herojsko ter tudi rahlo egoistično kot pa prihod po dolgem, dolgem potovanju ko bom lahko rekel družina moja pisana, doma sem in doma bom ostal.

A mogoče mi ta zmagoslavna vrnitev ni usojena. Mogoče moram priti domov v bolečini in mogoče imajo ti ljudje in to okolje prav to, kar potrebujem. Mogoče pa bodo veseli in hvaležni, da sem se vrnil, četudi le za en dan, četudi le za kratek čas. Mogoče je na delu le moja glava in mogoče bi mogel poslušati tisto nekaj, kar me je v svet tudi poslalo. Mogoče bo to znak koliko in kaj sem se zares naučil. Mogoče, a le mogoče je to tista (samo) potrditev, ki jo najbolj potrebujem. Da si znam prisluhniti. Navkljub strahovom, navkljub umu, ki me po svoje od tega odvrača, navkljub dejstvu da je vse skupaj nerazumljivo.

Ker res, zakaj bi se trpinčil? Saj kaj drugega je trpinčenje kot to da grem nasproti sebi samo zaradi nekih zmagoslavnih (iz)umov. Zakaj si ne bi kdaj nečesa olajšal in iz te poti bolečine zavil na pot olajšanja in odrešitve? Ker kdo pa pravi da ta pot in pustolovščina ne vključujeta tudi povratka domov, ko bom morda ponotranjil to da dom, ni nujno dom, ampak na nek način le ideja in konstrukt. Tisto nekaj kar hodi navzkriž s tem, da to kar pogrešaš in to kar iščeš, odkril bi tam kjer nikoli ne izgine.

Strah me je bilo ja in mogoče sem se prvič bližal točki, ko bi, če se ne vrnem, potovanje dobilo jasne obrise pobega. Bega stran od strahov. Tako je bilo tistega novembrskega dne, ko sem ugotovil, da imam že še nekaj časa, da me strese. Tako sem vzel vso svojo modrost in prepustil prihodnost prihodnosti s preprostim upanjem, da bom že prejel sporočilo, ki me bo seznanilo z naslednjim korakom. Utrip poti mi bo že dal vedeti. Vsaj tako sem upal.

Na srečo, veselje ali mir to upanje ni ostalo neuslišano, saj me je na nek mrzel decembrski dan med sprehajajočim poslušanjem glasbe v trenutku popolne zadetosti ponovno streslo. Iz neba se je usulo, veter je vihtel in sredi kože razjedajočega mraza v okolici pisanih razsvetljav sem našel svoj zaklad. Zaklad, čigar vsebina lažja je bila od peresa in odmerjena v sanjah. Tako sem na nek čarobno nenavaden način našel mir v izpolnitvi glavnega namena tega potovanja.

No, mogoče ne v celoti, saj težko rečem, da sem uspel razvozlati zavihano uganko kaj dolgoročno početi s tem svojim dragocenim življenjem. Lahko pa rečem, da sem vsaj uspel uvideti kaj storiti, da se še bolj razvozlam in čemu se torej posvetiti v tekočem letu. Dovolite mi, da o podrobnostih spregovorim kdaj drugič. Ljubezen objeta v gnezdo domačnosti me namreč kliče k sebi in v prihodnjih utripih bi rad bi bil z njo v celoti. Srce moje našel sem pot domov!

Dan 363. Za Toronto.

V preteklih mesecih sem se nemalokrat oziral k nebu z izostrenim pogledom proti jeklenim pticam, ki lebdele so nad nebotičniki Toronta. Vsako minuto se je vsaj ena dvignila, vsako minuto vsaj ena pristala in z njimi sem se dvigal in spuščal tudi jaz. Na sanjavi poti proti časom, ko tudi sam z eno prav tu sem pristal… proti časom, ko tudi sam z eno bom odletel.

Predstavljal sem si kako se bom oziral k mestu in njegovemu znamenitemu stolpu, ki brani mestne barve, prepoln občutkov, spominov, upov… hvaležen za darila podarjena, pot doživeto, življenja deljena. Ozirajoč se na še eno v vrsti poglavji potovanja preprostosti, ozirajoč v te puhaste oblake, ki skrivajo poglavja neznana.

Kar dolgo sem se oziral v to torontovsko nebo… vse od septembra, ko prispel sem semkaj in izzival usodo za ta eden in edini filmski festival. Pet mesecev upoštevajoče vmesne odmike v dve različni koči. Pet mesecev življenja proti nebu in hkrati pod tem nebom, kjer okušal sem tesnobo hrupnih četrti, živčnost brezglavega bezljanja, boleče draženje izgubljenih zveri, a prav tako radost družbe dobrih ljudi.

Pet mesecev… je kar dolga doba, a na ta dan se tudi ta zaključuje. Ja, dolgo sem se oziral v nebo in sanjal kako en dan letel bom tudi sam in sedaj ko končno prispel je ta dan, kot vedno z neverjetno težavnostjo vse skupaj dohajam. Težko dojemam koliko mi je vse skupaj v resnici pomenilo, ker vem da mi je ogromno, a vseeno in še vedno, se vse skupaj zdijo kot le ene sanjave sanje v katerih že zdavnaj več ne vem kaj je res in kaj le plod moje domišljije.

Resnično ali ne, kjerkoli že moja glava je tega trenutka vendarle ne morem zanikati. Tega trenutka, ko vidim svoje telo, kako sedi tu na avionu in gleda skozi okno. Trenutka, ko čutim kako čaj pred mano mi greje telo, ko doživljam kako mojo bit čustev polni spomini hranijo, kako moje srce s pisanim življenjem je začarano.

Tega trenutka, za katerega mesece sem upal, da skozi okno letečega trupla še poslednjič se bom lahko ozrl na to mesto, ki me življenjem je prepojilo. Ozrl v njegovo srce, ki utripa dvigajoče se nad njenimi celicami. A mesta nisem videl v očeh, saj to nebo nad mestom posuto je bilo z belino, leteče truplo ujeto v vihar snežink.

Zato hvaležen sem, da ko še jutro se komaj je prebujalo, vsaj jaz nisem več spal in nočno sanjal. Vsaj ne za en trenutek, ko na tisti poslednji vožnji do letališkega gnezda, gledal s srcem sem odprtim zazrt v goreče oranžno obzorje pobarvano z vzhajajočim mojstrom. Obzorje, ki daleč v daljavi, je razkrivalo razsvetljeno mesto z utripom spomina enega preprosteža, ki prav tam, navkljub, ali pa prav zaradi, zmešnjave, našel je, kar je iskal. Zaklad.

Mesta morda nisem videl v očeh, a to niti ni bilo potrebno. Spomini, sanje, misli,… čustva so narisali mi prizor, ki presegal je z belino zamegljenih oči. In v tem prizoru, tam na obzorju… hvaležnost… radost… in še kaj.

Zbogom Toronto. In naj tvoje nebo še naprej v neskončnost buri sanjarjenja ter čute vseh (ne)mirnih duš.

Epilog romarskega doživetja

Več kot petdeset dni po mojem prvem romanju sem se usedel in mislil, da sem končno uspel predelati in predihati vso vsebino tega potovanja, a iz nekega razloga tudi takrat še ni bil ta čas. Ne terjalo je 167 dni, en večerno-jutranji preblisk na en mrzel novembrski dan, da sem pripeljal zgodbo h koncu. Pričujoči zapis, vsaj zame ne bo povsem običajen. Nerad spravljam besedila v točke ali alineje, pišem o petih stvareh na poti do tega in tega, kajti v življenju je toliko vsega, česar ni mogoče zajeti v neko naključno število točk. Tudi s tem pohodom težko rečem, da je kaj drugače, saj se je toliko zgodilo. Toliko sem se naučil iz tega pohoda, da bi težko vse skupaj strnil v nekaj točk, a vendarle sem na koncu prav tu storil. Tako je tu pet ključnih točk mojega prvega romarskega doživetja:

Nepredvidljiva narava

Naj bo to zvezdni utrinek, navidezno besni bul mastif, ki skoči proti tebi, snežni konj, ki ga vidiš sredi noči, strašljiva krava, ki mukajoče teka naokoli, spanje pod zvezdnatim nebom s polnočno budnica dežja, skakljanje po rečnih kamnih s +20kg nahrbtnikom ali hoja v temačni temi s strašljivimi zvoki iz sosednega tropskega skrivališča, vse nosi svoj čar. Del njega se skriva prav v nepredvidljivosti, kajti če kdo, mislim, da je narava sposobna presenetiti na vsakem koraku. Naj bo to prijetno ali ne, v vsakem primeru se mi zdi to čudovito. Ne vedeti kaj te čaka za naslednjim ovinkom, za naslednjim korakom, v naslednjem trenutku skriva nekaj, kar vzbudi del tiste prvinske vznemirljivosti. Tako nekako kot takrat ko sem kot otrok občudoval čarovnika in se čudil njegovim trikom. Nikoli nisem vedel, kaj bo sledilo in niti ne vem če sem to rabil. Preprosto sem se pustil presenetiti in zakaj ne bi del tega prebudil v tej sedanjosti in oživel na novo. In verjemite, redkokaj vas lahko nekaj prebudi in oživi kot doživetje dobre stare, a vselej nepredvidljive narave.

Velikodušna dobrota ljudi

Če sem kdaj dvomil o prijaznosti in dobroti ljudi, sem s tem romanjem izničil vse dvome, kajti v teh slabih dveh dnevih sem prejel toliko pomoči, katere si niti v sanjah ne bi mogel predstavljati. Spomnil sem se malo na Gogalo in njegov govor. Tudi on je hodil, veliko, in na tej poti je bil deležen mnogih darov soljudi in kar je pri tem najbolj osupljivo, nikoli ni za njih prosil. Podobno je bilo pri meni. Ničesar nisem pričakoval, ničesar zahteval, preprosto sem delal svoje in ljudje so se kar sami pojavili. Začelo se je s prodajalcem od katerega sem želel kupiti bananin kruh. Veste kaj je dejal? Obdrži denar, gotovo ti bo kje drugje še prav prišel. Ne samo da mi je dal brezplačen bananin kruh, temu je dodal še posušen mango in liter vode z ogromno ledu. Brez njega bi še tisto dopoldne verjetno nekje obležal v neizprosno vročini. Njegovi veličini je sledil neverjetno prijazen par, ki se je vrnil nazaj po cesti samo da bi pomagal enemu rahlo naivnemu in preprostemu popotniku. Ko smo razčistili, da ne potrebujem prevoza, sta mi iz lastnih steklenic napolnila mojo posodo za vodo. Potem je bil še en možakar, ki mi ni imel kaj konkretnega dati in mi je zato dal denar, da sem si lahko kupil vodo in nato v lokalu prejel še banane in nekaj preostalega ananasa. A ni bilo še konec. Ob pozno popoldanskem počitku za kosilo me je prijazna gospa razveselila še z osvežujočo limonado in bananami za na pot. Vse skupaj je bilo res neverjetno. Deležen sem bil toliko pomoči, brez česarkoli v zameno in če kaj lahko vsem tem ljudem na čast povem, da brez njih nikakor ne bi zmogel. Brez pomoči bi bil samo žrtev samega sebe.

Teža bremena

Ko enkrat nosiš vse na svojem hrbtu, to težo, ki se odraža zelo jasno, hitro postane razločno kaj je odvečno in kaj ne. Če imaš torej kdaj težave z odločitvijo o tem kaj storiti z rečmi, katere poseduješ, zbaši vse v nahrbtnik in pojdi hodit. Kmalu bo postalo jasno, kaj je res vredno in potrebno in kaj je na drugi strani zgolj odvečna krama. Ali pa mogoče tudi kaj ti na primer manjka. Kot na primer eni dobri pohodniški čevlji, ki bi v povezavi z lažjim nahrbtnikom zagotovo omilili, če ne celo preprečil nepopisne bolečine na mojih nogah. Žuljem, katere sem dan po zaključenem romanju lahko zaradi svoje nepredstavljive velikosti občudoval, bi se namreč lahko kaj prida izognil. Tako sem naslednje dneve pač raje malo več posedal.  Vsaka šola nekaj stane, recimo.

Svoboda gibanja

Tako kot sem že zapisal v preteklih prispevkih (Zapor, v gibanju), je nekaj čarobnega v tem premikanju. Del tebi se osvobodi, skrbi izparijo, teža preteklosti izgine, strah jutra se skrije. Misli ostanejo samo misli in ti si tam, sam s sabo. Samo hodiš; leva, desna, leva, desna,… hodiš in samo si. Preprosto bitje, osvobojeno, da lahko v celoti izkusi sedanjost in prizore, ki jih le ta vsepovprek slika. Seveda pridejo tudi misli o preteklosti in prihodnosti, skrbi in težavne bolečine, a na poti, v tem gibanju, nekako vse dobi nek organski smisel. Svoj smisel, morda moj smisel.

Samo biti

Ko hodiš tam po poti so trenutki, ko se sprašuješ zakaj ti je tega treba. So trenutki, ko bi najraje vse odvrgel, vključno s sabo in počakal, da te nekdo pobere. Notranji vzgibi vihrajo po telesu in vsega imaš preveč. A pride trenutek, pogosto kmalu za najhujšim viharjem, ko se vse razjasni in zbistri; vihar se poleže in nastopi mir. Blažen mir v katerem se lahko v celoti prepustiš pričujočemu trenutku, v celoti prepustiš bivanju in temu da si – čuteče in živeče bitje. Čas se ustavi, te pusti nekje v pol-zraku in blokada v tebi se odpravi. Vse se spremeni in ta val spremembe te preplavi. Neverjetni zanos. Spustiš se v tok v katerem čutiš srce kako v sebi nosi sonce, doživljaš telo kako je preplavljeno s svežo krvjo, objameš dih, ki te napolni s smislom. Vklopiš se v življenje in veš, da to je to čemur ljudje pravijo biti živ. Zato preprosto greš in doživiš (ane Tilen); da si tam, da tam ste – ti, ta pot in gibajoče telo, ki po njej te vodi. Ni besed, ki bi motile in ni besed, ki bi opisale. Vse združeno v tem čudovitem trenutku, tej čudežni poti, kjer vse kar je pomembno je le ta naslednje korak. Klic dogodivščine.