Utrip poti.

Preden sem se odpravil na to dogodivščino, to Kanado, sem skušal držati kar se da odprto držo in kot primer tega ljudem, ki so me spraševali kaj bom na tej poti počel ali pa koliko časa bom ostal, kratko malo odgovoril, ne vem. Bila je popolna resnica. Res nisem kaj dosti vedel.

In potem 9, 10 mesecev pozneje sem se v teh hladnih novembrskih mesecih znašel v koči sredi divjine, hočeš-nočem izpostavljen vsem nejasnostim svoje poti, predvsem pa, kaj storiti ko leto v Kanadi mine? Kam iti? Vsa ta vzporedna življenja  so me kot običajno  vlekla na razne konce sveta in nekje med njimi se je skrivala tudi Slovenija.

Mislim, da me je bilo in me še vedno je kar malo strah se vrniti. Morda predvsem ker ne vem če bosta vso to pogrešanje in izkustva hvaležnosti nabrana na poti dejansko pretvorjena v realnost. Kajti eno je biti daleč stran in doživljati, drugo je pa biti spet tam, nazaj v starih vzorcih, družbi, kalupih, ljudeh, katere v trenutku odsotnosti človek mnogo lažje ceni kot takrat ko so pred njim v vsej človečnosti. Poraja se torej vprašanje, ali bo vso to moje doživljanje, pogrešanje in urjenje vzdržalo, tudi ko se vrnem? Ali bom zmogel ostati hvaležen in vsaj približno zadržati perspektivo čezoceanskega pogleda?

Prav zato ker se mi niti sanja, se mi je v tistih mesecih zdelo kot da bi bil ta povratek prezgoden. »A zakaj?« sem se takoj zatem vprašal. Nekaj v meni mi je pravilo kot da bi mogel po Kanadi še kam iti. Narediti iz te izkušnje še nekaj več, neko svetovno potovanje morda. In na nek način res nisem hotel zamuditi Škotske z mojimi prijatelji, mojega romanja po Španiji, doživljanja Portugalske s prijateljem, popravljanja preteklosti v ameriški koči in seznanitve s čudovitim kinom ter navsezadnje, opevanega azijskega potovanja. A kdo pravi da bom to zamudil, če se recimo, čisto hipotetično, februarja vrnem domov? Kdo pravi, da ne morem priti domov za par dni in potem vzeti nahrbtnika na rame ter ponovno oditi. Ali pa imeti kratke izlete. Malo časa za Škotsko, malo za Portugalsko, malo za Ameriko in seveda Azijo.  Zakaj to ne bi šlo?

Verjetno zato, ker sem na neki točko potovanja, verjetno še pred potovanjem, s sabo sklenil tihi dogovor, da ko se vrnem, se hočem vrniti za stalno. Ne imeti več teh vzgibov, da rabim nekam iti, ampak da bom zmožen in popolnoma zadovoljen s tem da ostanem in se po potrebi do konca življenja na tem mestu ustalim. V bistvu kar sem v nekem trenutku hotel je opraviti večino potovanja, da potem, tudi če do konca življenja nikamor več ne bi šel, ne bi bilo nikakršnih obžalovanj. Sedaj ko sem to zapisal sem sam sebi postal vsaj malo absurden. A ta um je včasih absurden.

Nisem želel podvreči prijatelje in družino konstantnemu premikanju. Prihajanju in poslavljanju. Kaj pa vem, na nek način se mi še vedno zdi mnogo manj zmagoslavno in herojsko ter tudi rahlo egoistično kot pa prihod po dolgem, dolgem potovanju ko bom lahko rekel družina moja pisana, doma sem in doma bom ostal.

A mogoče mi ta zmagoslavna vrnitev ni usojena. Mogoče moram priti domov v bolečini in mogoče imajo ti ljudje in to okolje prav to, kar potrebujem. Mogoče pa bodo veseli in hvaležni, da sem se vrnil, četudi le za en dan, četudi le za kratek čas. Mogoče je na delu le moja glava in mogoče bi mogel poslušati tisto nekaj, kar me je v svet tudi poslalo. Mogoče bo to znak koliko in kaj sem se zares naučil. Mogoče, a le mogoče je to tista (samo) potrditev, ki jo najbolj potrebujem. Da si znam prisluhniti. Navkljub strahovom, navkljub umu, ki me po svoje od tega odvrača, navkljub dejstvu da je vse skupaj nerazumljivo.

Ker res, zakaj bi se trpinčil? Saj kaj drugega je trpinčenje kot to da grem nasproti sebi samo zaradi nekih zmagoslavnih (iz)umov. Zakaj si ne bi kdaj nečesa olajšal in iz te poti bolečine zavil na pot olajšanja in odrešitve? Ker kdo pa pravi da ta pot in pustolovščina ne vključujeta tudi povratka domov, ko bom morda ponotranjil to da dom, ni nujno dom, ampak na nek način le ideja in konstrukt. Tisto nekaj kar hodi navzkriž s tem, da to kar pogrešaš in to kar iščeš, odkril bi tam kjer nikoli ne izgine.

Strah me je bilo ja in mogoče sem se prvič bližal točki, ko bi, če se ne vrnem, potovanje dobilo jasne obrise pobega. Bega stran od strahov. Tako je bilo tistega novembrskega dne, ko sem ugotovil, da imam že še nekaj časa, da me strese. Tako sem vzel vso svojo modrost in prepustil prihodnost prihodnosti s preprostim upanjem, da bom že prejel sporočilo, ki me bo seznanilo z naslednjim korakom. Utrip poti mi bo že dal vedeti. Vsaj tako sem upal.

Na srečo, veselje ali mir to upanje ni ostalo neuslišano, saj me je na nek mrzel decembrski dan med sprehajajočim poslušanjem glasbe v trenutku popolne zadetosti ponovno streslo. Iz neba se je usulo, veter je vihtel in sredi kože razjedajočega mraza v okolici pisanih razsvetljav sem našel svoj zaklad. Zaklad, čigar vsebina lažja je bila od peresa in odmerjena v sanjah. Tako sem na nek čarobno nenavaden način našel mir v izpolnitvi glavnega namena tega potovanja.

No, mogoče ne v celoti, saj težko rečem, da sem uspel razvozlati zavihano uganko kaj dolgoročno početi s tem svojim dragocenim življenjem. Lahko pa rečem, da sem vsaj uspel uvideti kaj storiti, da se še bolj razvozlam in čemu se torej posvetiti v tekočem letu. Dovolite mi, da o podrobnostih spregovorim kdaj drugič. Ljubezen objeta v gnezdo domačnosti me namreč kliče k sebi in v prihodnjih utripih bi rad bi bil z njo v celoti. Srce moje našel sem pot domov!

Dan 281. V hoji.

»Ko hodiš tam po poti so trenutki, ko se sprašuješ zakaj ti je tega treba. So trenutki, ko bi najraje vse odvrgel, vključno s sabo in počakal, da te nekdo pobere. Notranji vzgibi vihrajo po telesu in vsega imaš preveč. A pride trenutek, pogosto kmalu za najhujšim viharjem, ko se vse razjasni in zbistri; vihar se poleže in nastopi mir. Blažen mir v katerem se lahko v celoti prepustiš pričujočemu trenutku, v celoti prepustiš bivanju in temu da si – čuteče in živeče bitje. Tam si, tam ste – ti, ta pot in telo, ki te po njej vodi. Ni besed, ki bi motile in ni besed, ki bi opisale. Preprosto greš in doživiš.«

Vzeto iz zapiskov prvega romanja

Sedaj že dodobra oddaljeni mesec pohodništva na Havajih mi je dal misliti o marsičem. Že prej sva se s prijateljem pogovarjala o tem kako si oba predstavljava mene v drugačni luči in obliki kot v katero sem se postavil tu v Kanadi. Mnogo bolj me vidiva kot nekoga, ki bo hodil naokoli, od mesta do mesta, od kraja do kraja in izkušal to življenje na poti, morda celo to življenje na cesti.

Mislim in na nek način čutim, da bi mi tovrstna izkušnja, preizkušnja mnogo bolj prijala kot ta vezanost na Kanado. Hecno je ker, bi s tem denarjem, ki sem ga tu pustil lahko izvedel eno zgledno potovanje po cestah vsega sveta. A tako je naneslo, morda je tako moralo biti, da sem spoznal, prav skozi to »neprijetno«, se sem spomnil in v sebi prerodil, tisto nekaj, kar s sabo vedno sem nosil, a že malo pozabil.

Kot sem rekel so mi ti pohodniški Havaji dali misliti. Ne samo z vzponi in pohodi po raznih hribovjih, gozdovih in vulkanskih parkih, ampak tudi s premagovanjem poti v hoji.  Obudil sem hribolazca v sebi, tistega majhnega pohodnika, ki je že kot deček hodil v hribe in pri šestih ali sedmih letih obiskal naš čudoviti Triglav. Nekateri ljudje so včasih kar malo grdo gledali moje starše, ker so me vlačili po takih vzponih, a kaj ko ti ljudje niso vedeli, da sam sem bil velik pobudnik. Kje drugje bi moj notranji kozorog lahko tako zelo užival in oživel?

Ne samo hribolazca, s Havaji sem obudil tudi tisti del mene, ki je takoj ko se je naučil voziti kolo le tega odvrgel v kot in se raje prepustil trdnosti in stabilnosti lastnih nog. Tisti del mene, ki preprosto rad hodi. Ne nujno po hribih, ampak naravno, po mestu, vasi, gozdu, kjerkoli… če je le priložnost; če je le možnost se z veseljem izognem prevoznim sredstvom. Preprosto mi je to bolj pri srcu. Več vidim, več zaznam, več doživim. Bolj sem jaz, bolj Aljaž v svojem naravnem elementu.

In podobne izkušnje so se preslikale ko sem hode raziskoval Edmonton, ko sem se vzpenjal po Kanadskih hribovjih, se v času festivala vsako noč spustil v enourni pohod iz centra Montreala proti domu ali pa ko sem se odločil za pohod iz glasbenega festivala. No, pa tudi tistega pohoda v pokrajini Louisiane ne bi rad pozabil.

Sploh pa je bilo vse tako zelo osvežujoče, ker sem s tem potovanjem izgubil svoj glavni medij rekreiranja, katerega mi predstavlja nogomet. Šport, katerega vsak dan pogrešam, a s čigar odsotnostjo mnogo lažje živim, ko prepuščen sem življenju v hoji. Je pa kar malo ironično, ker se spominjam kako sem se pri približno desetih letih bolj ali manj odrekel pohodništvu, da sem se lahko posvetil nogometu, ki je s tistim trenutkom zavzel poglavitno vlogo v mojem življenju. A stvari se obrnejo in sedaj je in morda prihaja časovno obdobje, ko nogomet vsaj za nekaj časa prepusti ali pa si vsa razdeli, glavni oder bivanju v hoji. Kdo ve.

Izkusil sem namreč kančke tega zgoraj omenjenega življenja, a zdi se mi, da so bile vse skupaj le drobtinice nečesa, kar bi me potencialno lahko čakalo za enim od prihodnih ovinkov. Zato sem postavljen pred veliko skušnjavo, da se tega življenjskega sloga resno lotim. No, morda ne sedaj, ko vladata zima in mraz. Sploh pa imam tako ali tako občutek, da najprej zaključim tole zgodbo s Kanado. Do dovršim zastavljeno in spišem ne spisano. Končam to svoje urjenje in vadbo v peskovniku ter se nato spustim na pot.

Ker res preprosto je nekaj v hoji, kar požene vse moje celice in aktivira to moje bitje preprosto. Osvobodi me, spusti stene mojega zapora  in odpre moj um. In morda je to tisto, kar še rabim, da vse kar me je in me še bo to severnoameriško leto naučilo, dozori v modrost in tisto nekaj, kar bom iz tega potovanja prinesel v dom.

Ker saj tudi zato sem šel, mar ne? Da se učim, naučim, izbrusim in na svoj način dozorim. Morda s tem potrdim mišljenje Nietzscheja, ki je predlagal, da se naše razumevanje sveta spremeni, ko spremenimo našo telesno aktivnost. Bomo videli.

Bomo videli kaj prihodnost prinese, a v tem trenutku sem hvaležen, da me je sedanjost obdarila s spoznanjem, ki morda ključno oblikuje čase, ki prihajajo. Do takrat pa bom pridno in marljivo vadil v svojem peskovniku, se pripravljal, a ne pozabil, da ni vse vse v cilju, ampak vsaj toliko v poti, ki do njega pripelje. Zame se ta pot, čeprav ironično prispevek objavljam tik pred skoraj dan dolgim letenjem, očitno deloma slika v hoji.

Dan 346. Čas za žalost.

No, pa je zopet napočil čas za slovo. Tokrat za spremembo nisem jaz tisti, ki »gre naprej«, čeprav tudi ta dan ni več tako daleč, ampak je ta korak storil moj novozelandski prijatelj. Oseba, ki me je sprejela v svoje stanovanje za čase TIFF-a in bila v uvodnih dnevih vodič po drugačnem Torontu.

V času, ko je denar na mojem računu mejil že na znanstveno fantastiko me je pomiril z besedami podpore rekoč naj ne skrbim, saj sem pri njem kadarkoli dobrodošel. Bil je še ena v vrsti mojih dobrih vil brez katerih te poti po Kanadi in okolici zelo verjetno ne bi zmogel.

Po tistem obdobju festivaljenja sem ga navkljub najinim navzkrižnim urnikom kar se da pogosto obiskal za vikend odklop. Pogovorila sva se lahko o čimerkoli, si delila najbolj osramočene dele sebe. Z njim sem imel občutek, da je dom vsaj malo bližje, da družina v svojem obsegu seže vsaj malo širše. Morda me ni vedno razumel, sploh ko sem se šel svoje spolno-abstinenčne izzive, a nikoli me za to ni obsojal. Bil mi je in mi je kot brat v odprtosti, brat v srcu.

Zaradi vsega in še več je ta dan, ko odletel je za nekaj časa nazaj proti domu, nekaj posebnega. On medtem že leti, jaz pa se oziram po stenah, ki bile so mi kot drugi dom v tem, vsaj včasih, neobvladljivem Torontu. Nenavaden je občutek, ko nekaj na kar si se navezal, verjetno vidiš zadnjič. Po svoje vesel in hvaležen za spomine, katere so bili ustvarjeni, za občutke domačnosti, udobja in sprejetosti, ki so bili pričarani, a po drugi strani tudi vsaj rahlo otožen v srcu in s kapljami v pogledu. Žalosten ob dejstvu, da vse, karkoli že je, ob svojem času mine. Saj vse po svoje je začasno, čas za slovo NE GLEDE na vse prej ali slej pride in če kdaj se mi zdi, da to človek izdatno ponotranji, ko potuje.

Nenavaden je torej ta občutek, ker ljudje po mojem mnenju v vsakdanjem življenju te začasnosti vendarle nismo tako navajeni ali nanjo vsaj ne tako pozorni. Postavimo si hiško, te štiri stene, najdemo sopotnike po tej življenjski poti, določimo neko poklicno pot in hodimo stopničko za stopničko od ene kljukice do druge. Ustaljeni na točki stalnosti, postavljeni v rutino. A tudi ta, čeprav morda ne tako hitro kot v popotniškem življenju, enkrat mine. In kaj potem?

Človek gre naprej. Idealno ob svojem času, potem ko se je ozrl okoli sebe, ozrl nazaj v trenutke, ki jih je doživel in z njimi ustvaril spomine v katerih občasno bo lahko živel. Premakne se naprej novim spominom, novim slovesom naproti. A ne pozabi na to kje je bil, s kom je bil in kaj je čutil.

Brez tega človek težko gre zares naprej, proti nečemu novemu, kajti pozabljena preteklost, zanikani spomin, nedoživeta žalost pričara preteklost v sedanjosti, ponovljeni prihodnosti. »Zaciklan« v preteklost, katero v omaro znotraj štirih sten je pospravil.

Da ne bi ponavljal preteklosti sem se torej vsaj za trenutek ustavil, nadaljeval prvi vtis novoletne poti in ozrl okoli sebe in v čas, ki s prijateljem sem ga živel. Kdo bi rekel, da prav zaradi te minljivosti časa za žalost, solze in obujanje preteklega ni, ali pa ga je vsaj škoda. Meni se zdi, da je ravno obratno. Ravno zato, ker je vse tako minljivo naj se kakor pogosto le da najde čas za žalost. Pa za solze, pa za obup, za smeh, za veselje, radost, vzhičenost, grozo, jezo, ljubezen. Čustva. Naj se najde čas za njih NE GLEDE na to kakšna že so.

Tako ta dan čutim žalost, ki mi stoji ob strani z upanjem da s tem čutenjem prijatelja in z njim doma ne izgubim. Ne na način, da se oklepam minulega, ampak v dopuščanju tega da se me to dotakne in nato odleti. Saj naposled skozi solze, vodo, ki očisti, jasnejši bo pogled, ne zamegljen s tem, kar sem izgubil, ampak vsaj deloma razjasnjen v spominih, katere sem pridobil.

Ja, morda sem res žalosten, a po svoje sedaj, ko žalosti sem dal prostor in pot, tudi iskreno vesel in hvaležen za čudo vezi, ki sva jo spletla. Vesel, saj to da doživljam žalost zame pomeni, da čas katerega sva preživela ni bil prazen. Trenutki niso kar splavali mimo mene, ampak so se me skupaj s prijateljem dotaknili. In če človek želi biti živ in živeti v tej minljivi usodi, obstaja še kaj bolj življenjskega kot to? Sploh pa, morda naposled v spominih, slikah in pripovedih, ohrani pri življenju vsaj nekaj preminulega in da minljivemu, vsaj košček občutka trajne obstojnosti.